Kakšna pravila so bila včasih v veljavi glede potovanj, zarok, pogostitev, izbire zakoncev ...?
Ko pomislite na dogajanje v svetu in družbene trende pred desetimi leti, gotovo že zaznavate določene razlike. Svet se spreminja skoraj hitreje, kot spremembe lahko dohajamo. Kaj torej šele, ko pomislimo na družbena pravila, ki so bila v veljavi pred skoraj sto leti?
Morda so se nekatere reči vsaj v temeljih obdržale, toda večinoma se je družbena klima tako spremenila, da je bonton, napisan v tridesetih letih prejšnjega stoletja, za nas s praktičnega vidika neuporaben, lahko pa nam služi kot dragocen dokument časa.
Ker nam je v roke prišla Knjiga o lepem vedenju avtorja Urbanusa, ki je pri Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani izšla davnega leta 1932, smo po njej pobrskali za odlomki, ki so se izrazito slabo postarali ali pa danes preprosto zvenijo smešno.
1. "Človeka, ki telesno in duševno ni popolnoma zdrav, rajši pusti"
V sto letih smo k sreči zelo napredovali pri destigmatizaciji duševnih motenj in naredili kar nekaj korakov v smeri večje strpnosti. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so namreč ljudem, godnim za poroko, precej neposredno svetovali, naj so pri izbiri partnerja pozorni na vse vidike, tudi duševne in telesne bolezni, samomorilnost v družini in tako dalje.
"Ne jemlji moža oziroma žene z nalezljivo boleznijo (jetika, sifilis) ali nagnjenjem do nje, z rodovnikom, v katerem so samomorilci, duševno bolni ali zločinci, ne preveč slabotnega, živčno bolnega ali takega, ki kaže kakšne znake duševne prenapetosti, fiksnih idej, blodenj, slaboumja ali druge znake propadanja, telesne in duševne manjvrednosti in izprijenosti," piše v bontonu.
Pisec svetuje še, da se oseba o potencialnem bodočem zakoncu dobro pozanima pri zdravniku, dušnem pastirju in drugih "resnih in poštenih ljudeh".
"Človeka, ki ni telesno in duševno popolnoma zdrav, rajši pusti, četudi bi te vezalo še tako veliko nagnjenje, če nočeš imeti nezdravih, bolehnih in telesnemu in duševnemu propadu zapisanih otrok, ki so sami nesrečni, tebi prizadevajo skrbi in narodu navadno niso v korist, v večini slučajev pa naravnost v škodo," še zapiše in posvari, da se je treba posebno bati alkoholikov, saj iz njih izhajajo telesni slabiči, bebci, duševno bolni, samomorilci in poznejši zločinci.
2. Zaročenka naj se ne ljubkuje z zaročencem
Bonton se v veliki meri posveča (pred)poročnim običajem, kot so snubitev, zaroka, poroka in preostali obredi, pri tem pa je zelo osredotočen sploh na obnašanje ženske, ki bo kmalu skočila v zakonski jarem.
"Zelo pomembno je vedeti, kako naj se zaročenec in zaročenka obnašata do poroke," pravi. "Res da se dandanes, ko je ženska bolj samostojna in svobodna, ne zahteva več tako strogo kot svoječasi, da bi zaročenca na izprehode, v gledališče ali na druge zabavne prireditve spremljala zaročenkina mati, čeprav je ta zahteva bila čisto pametna. Zaročenka, ki je z zaročencem preveč intimna, izgubi na svojem čaru in privlačnosti. Preveliko ljubkovanje pred drugimi je seveda tudi grdo in neokusno. Zaročenka bodi graciozna in ljubezniva, naj pa ne dovoli prevelike prostosti ne sebi ne zaročencu.
Morda vas zanima tudi:
- Se tudi vi sprašujete, zakaj so ljudje na starih fotografijah s plaže bolj fit?
- Kako smo Slovenci dopustovali v nekdanji Jugoslaviji?
Kar se tiče prijateljskega kroga, je takozvani flirt, ki so ga uvedle kot nekaj stalnega v svetno življenje mlade Angležinje in Američanke, sploh obžalovanja vredna navada, ki priča o moralni razbrzdanosti in propadanju, zlasti pa naj se ga varuje zaročenka, da ne zbudi ljubosumja zaročenčevega. Naj opusti vse prejšnje, čeprav več ali manj nedolžne zveze in navezanosti; isto velja seveda v enaki meri za zaročenca."
3. O svojem zakonu molči!
Ženske so v zakonih velikokrat pretrpele veliko gorja, morda tudi zato, ker se je tedaj učilo, da je treba o vseh zakonskih težavah, morebitnem psihičnem ali fizičnem nasilju moža ali čem tretjem pridno molčati. Enako stališče zavzame tudi bonton.
"Zakonca imata vse, kar zadeva njuno medsebojno življenje, opraviti sama med seboj, naj bo še tako težko, in se čimprej spraviti ter vse pozabiti, kar bi se bilo napačnega in hudega zgodilo. Kar se godi v družini, ima biti skrivnost za ves svet. Ne toži svojega moža oziroma žene pred drugimi! Pred vsakim, naj bo kdorkoli, se mora mož o svoji ženi le z največjim spoštovanjem izražati in žena o svojem možu - tudi pred svojo materjo ali najintimnejšo prijateljico!"
4. Oprava za na pot: klobuk, rokavice, plašč ...
Če se danes za daljšo pot, denimo z letalom, radi oblečemo čim bolj udobno, torej v pajkice, trenirko ali kaj podobnega, je bonton pred skoraj sto leti zapovedoval drugačno potovalno garderobo.
"Na pot ne smeš obleči najboljše obleke, vendar pa čedno, trpežno in stanu primerno pa take barve, da po prahu, sajah in madežih preveč ne trpi in se ne pokvari; ženska naj ima vsaj potni plašč, če iz kakršnega koli vzroka potuje v svetli in finejši obleki; klobuk na potu bodi preprost. Zelo pripravne so rokavice, ker se roke v kupejih sicer takoj umažejo. Gospodje nosijo mehek klobuk ali potno oziroma športno kapo. Čevlji naj bodo trpežni in pripravni; tesni čevlji niso za potovanje, za ponoči vzemi s seboj copate; seveda morajo biti lične."
5. Gost je kralj
Pogostiti človeka na svojem domu je bila v tridesetih letih prejšnjega stoletja očitno prava znanost. Bonton namreč pravi, da "če koga sam povabiš, naj pride k tebi ali naj pri tebi ostane, mu moraš postreči z vsem konfortom, in ga obdati z vsemi udobnostmi, kakršnih mogoče nisi niti sam vajen, ne glede na to, kakšen družbeni položaj tvoj gost zavzema, ali ti je v sorodu več ali manj, ali ti je bolj ali manj intimen prijatelj".
Pričakuje se, da greš gosta tudi iskat na postajo, ko se udobno namesti v svoji sobi, pa mu prineseš kakšno okrepčilo, na primer kavo ali čaj.
Gostu, ki biva pri tebi, je treba ves čas posvečati pozornost in ga zabavati, hoditi z njim na izlete, ga peljati na ogled mesta in kar je še tega, pred njim pa se ne sme zagrniti nobenih družinskih ali zakonskih težav. Bonton je tudi precej natančen glede tega, kako mu pripraviti bivalne prostore: sveže pripravljena postelja, pred posteljo se položi preproga, zraven pa copati, na nočni omarici naj bo sveča in steklenica sveže vode, ura v sobi ustrezno navita, v kopalnici brisače in vse potrebno, na pisalni mizi podloga in nekaj leposlovnih knjig.
6. Ne vznemirjaj ljudi s tehnologijo
"Pri intimnih večerih v ožjem krogu, kjer hočeš svojim gostom ponuditi nekaj zabave, naviješ lahko tudi gramofon ali pa jih razveseliš z radio-koncertom. Moraš pa goste vprašati, ali jim je všeč, ker nekateri radia nimajo radi; tudi ne smeš svojih gostov zabavati z manjvrednim aparatom," veli bonton. Če bi pisec vedel, koliko "manjvrednih aparatov" bo za pozornost povabljenih tekmovalo čez malo manj kot stoletje ...
Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"