Zgodba Roberta Swana ni le navdušujoča, ampak tudi izredno poučna. Posluša se kot pravi pustolovski film, kjer predani zaščitnik planeta s priložnostnimi deli zbere denar in ekipo za pohod na Arktiko in Antarktiko, da se na lastne oči prepriča o stanju našega planeta. O tem podvigu je spregovoril tudi v kratkem intervjuju pred nastopom na konferenci o obnovljivih virih energije v Sofiji.
V njegovem glasu je čutiti iskreno mirnost, ki se prepleta z močno preudarnostjo. Čeprav Robert Swan govori o preizkušnjah in dognanjih, ki so plod dveh neverjetnih ekskurzij na severni in južni pol, se čuti, da je vsaka njegova beseda premišljena, natančno usmerjena in napolnjena s pomembnimi nauki.
69-letni Anglež, ki v intervjuju pove, da danes živi v Kaliforniji in da je imel srečo, da ni postal žrtev divjih požarov, ki so (in deloma še) besnijo po Los Angelesu, je po izobrazbi zgodovinar, po duši pa zagret zagovornik zaščite Antarktike in obnovljivih virov energije.
V intervjuju opiše, kako je bila videti odprava na Antarktiko, kjer je v 70 dneh izgubil 38 kilogramov in bil z ekipo izpostavljen verjetno najbolj zahtevnim pogojem za človeško telo. "Težko je ostati pri zdravi pameti, ker vidiš sam belo barvo" pove Swan in doda: "A v mojem poslu nisi nikoli negativen. Če imaš problem, iščeš rešitve."
Preberite nekaj zanimivih izsekov iz intervjuja, seveda pa vabljeni tudi k ogledu pogovora, kjer Robert Swan poleg zanimivih razkritij o svojih avanturah poda tudi pomembna sporočila v luči vseh naravnih katastrof, ki smo jim priča v zadnjih letih.
Torej pravite, da ste bili pred službo raziskovalca voznik taksija?
Pravilno. To je neverjetno. Voznik taksija in še veliko drugih poklicev, ki so ohranjali sanje pri življenju. Mislim, da ljudje mislijo, da lahko te stvari narediš kar tako, vendar je za to potrebnega veliko treninga. Zbrati moraš denar, nato pa to narediti. In to je zelo težko.
Zakaj to ni uspelo nikomur pred vami? Kaj ste naredili drugače?
Mislim, da je to tako velik podvig. Zato sem potreboval sedem let, da sem zbral denar, ker moraš kupiti ladjo in živeti na Antarktiki. To je ogromen logistični zalogaj. Mislim tudi, da sem bil prvi, ki je to storil, ker sem bil najbolj neumen med vsemi, ki so to delali, saj je to res težko narediti. In ponosen sem, da sem oseba, ki je uresničila ne le moje, ampak tudi naše sanje. Imel sem idejo, a skupaj smo jo uresničili. Vsega tega nisem naredil sam.
Toda kakšen je bil vaš namen?
Namen je bil postati prvi človek v zgodovini, ki je prehodil pot med tečajema. Sedaj ko smo to dosegli, je zdaj moj namen skrbno razmisliti o tem, kako skrbimo za naš planet. Moja naloga je tudi zaščita Antarktike. Antarktika je edini kraj na svetu, ki je v lasti vseh nas. Antarktika ni v lasti nobene države in mislim, da bi jo morali prepustiti znanosti in miru. Pustiti jo pri miru. S tem se ukvarjam že 33 let, da bi ohranil Antarktiko.
Če ne bomo ukrepali pravočasno, kakšne bi lahko bile najhujše posledice?
Posledice bodo začele direktno ogrožati ljudi in stvari, ki jih najbolj cenijo - kot so njihov dom, družina... Mislim, da moramo o tem razmišljati. In da moramo to vzeti kot del svoje odgovornosti. Kaj počnemo v zvezi s tem. Vendar se to ne bo zgodilo kar tako. Svet se ne bo preprosto končal z neko veliko katastrofo. Dogajale se bodo majhne stvari, ki bodo postajale vse hujše in hujše, kot danes zunaj onesnažen zrak. Menim, da se temu lahko izognemo, če delujemo in razmišljamo o tem, kaj počnemo. To je preprosto.
Poleg tega pa poslušajmo kaj govorijo vlade, ter kaj počnejo podjetja in industrija. Podprite to. Ko govorite o tem, ali je lažje vplivati na posamezne posameznike ali na podjetja? Mislim, da je zame najpomembnejše. Ali na vladne voditelje. V današnjem času ne bi želel biti star 17 ali 18 let, ko prihajajo vse negativne novice in ni veliko pozitivnih. In ne bi želel biti mlad človek, ki si misli, da so morja onesnažena, gozdovi gorijo, ljudje umirajo, vse te poplave. Ob vseh teh slabih novicah mora danes težko biti mlad. Zato mislim, da je ena od najlažjih stvari, ki jih lahko naredim, da sem pozitiven. In da jim pokažem upanje in rečem to lahko naredimo.
