Kako je mogoče, da so ljudje na fotografijah iz preteklosti videti tako stari?

Med listanjem po starih družinskih albumih naletite na fotografijo babice in dedka, ko sta bila še mlada zaljubljenca. Videti sta prekrasno, oči imata le drug za drugega, a vam nekaj ni povsem jasno: po letnici na fotografiji sodeč bi morala imeti v trenutku nastanka fotografije nekaj čez dvajset let, delujeta pa, kot da sta v sredini štiridesetih.

Po drugi strani ste bili pred mesecem dni na obletnici mature in vaša 38-letna sošolka je videti popolnoma enako kot pri 18 letih. Kako je to mogoče?

"Zakaj so bili ljudje včasih videti tako stari?" je popularno vprašanje, ki si ga pogosto, celo zelo pogosto postavlja tudi internetna javnost.

Za ponovno debato o tem je dovolj že kakšna viralna objava, ki vsebuje staro naslovnico revije, fotografijo iz srednješolskega almanaha iz šestdesetih ali sedemdesetih let, portret starih staršev kot v zgornjem primeru ali najstniško fotografijo hollywoodske dive stare dobe.

Ljudje na teh fotografijah imajo že v najstniških letih ali v zgodnjih dvajsetih izrazito zrele poteze, hitro pa so vidne tudi gubice in pleše. Dvaindvajsetletniki na teh fotografijah delujejo starejši od nekaterih današnjih štiridesetletnikov! Kaj se torej dogaja – so samo naše predstave tako izkrivljene?

Morda vas zanima tudi:

• Se tudi vi sprašujete, zakaj so ljudje na starih fotografijah s plaže bolj fit?
• Smo kot družba vrhunec dosegli v devetdesetih?

Retrospektivno staranje

V fenomen je na svojem popularnem YouTube kanalu VSauce zagrizel ameriški vzgojitelj in ustvarjalec vsebin Michael Stevens.

Do določene mere je občutek, da so bili ljudje videti starejši, dejansko objektiven, pravi. Zaradi drugačnega načina življenja kot danes, drugačne prehrane, zdravil, več kajenja, neuporabe sončnih krem pa tudi nedostopnosti estetskih posegov in pravilnih postopkov nege kože so se ljudje v preteklosti res starali hitreje.

Da ljudje dandanes ostajamo mladi dlje kot kadarkoli prej, so potrdile tudi različne znanstvene študije. Toda po drugi strani obstaja pojem, ki mu pravimo retrospektivno staranje.

Ljudje na starih fotografijah nosijo oblačila in frizure, ki jih povezujemo s starimi ljudmi. Tudi igralci v starih filmih govorijo in se premikajo na način, ki ni več v modi.

Ta oblačila, način izražanja, premikanje so bili nekoč 'modni', a na neki točki postanejo zastareli: ko jih gledamo z današnjimi očmi, se nam ljudje iz preteklosti zaradi tega dejansko zdijo postarani.

Če bi tipične ženske pričeske iz serije Zlata dekleta, ki se je vrtela v osemdesetih, na primer zamenjali z današnjimi, igralke pa bi govorile v sodobnem slengu, bi tudi za današnjega gledalca delovale veliko bolj mladostno.

Stevens izpostavi tudi fotografijo nekega srečanja iz štiridesetih let prejšnjega stoletja, na kateri so vsi ljudje v množici oblečeni uradno, v oblačila, ki že zdavnaj niso več v modi, zato so videti starejši, kot v resnici so.

Toda ena oseba na fotografiji izstopa: mlad moški v športnih oblačilih in z brezčasno pričesko, ki je tako podoben današnjim mladostnikom, da so ga nekaj časa imeli celo za popotnika skozi čas. Naše dojemanje starosti je torej v veliki meri odvisno tudi od tega, kako se oseba prezentira.