Žalostna zgodba je dobila nepričakovan zasuk in še enkrat se je potrdilo eno dejstvo.
Mediji v regiji, med njimi tudi portal Kurir.rs, so prenesli resnično zgodbo s Facebooka, ki je ljudem segla do srca. Čeprav se je zgodila že lansko jesen, je ta tema čedalje bolj v ospredju. Uporabnik Marko je namreč opisal dogodek, ki mu je prisostvoval. Šlo je za starejšega gospoda, ki ni imel dovolj denarja za osnovna živila, a je kljub temu zmogel ohraniti svoje človeško dostojanstvo.
Starček, ki je v košarici imel le najnujnejše
"Včeraj sem šel v trgovino in pred menoj je bil star gospod, starejši od 80 let. Njegova nakupovalna košarica je bila skromna – dva paradižnika, bučka, kilogram moke, kilogram sladkorja in še nekaj osnovnih živil. Nič razkošnega, le najnujnejše za preživetje. Ko je prišel na blagajno, je bil račun okoli 10 evrov. Starček je začel prazniti denarnico, a iz nje je padlo le nekaj kovancev. Prodajalka jih je preštela – skupaj se je nabralo komaj 8,5 evra, kar ni zadostovalo. Vprašala ga je, ali bo pustil nekaj izdelkov in prinesel denar pozneje ali pa naj odvzame kak izdelek.
A gospod je le nemočno odmahnil z roko: ‘Ne, ne bom nič pustil, ker nimam več denarja, niti jaz niti moja žena. Preprosto vzemite nekaj stran.’ Po kratkem premisleku je odrinil dva paradižnika in bučko ter žalostno vprašal, kaj še lahko pusti," so besede, s katerimi se začne Markova objava.
Majhna gesta, ki drugemu pomeni ves svet
"V tistem trenutku mu nisem mogel pustiti, da gre lačen domov. Dal sem blagajničarki manjkajoči evro in pol ter jo prosil, naj mu vrne odvzete izdelke. Starček je še naprej preiskoval žepe, v upanju, da bo našel kak izgubljen cent. Pogledal me je in rekel: ‘Nimam več ničesar, vzemite še kaj od tega, kar sem želel kupiti.’ Blagajničarka mu je razložila, da sem mu pomagal poravnati račun. Zmeden me je pogledal in vprašal: ‘Kaj pa zdaj? Kaj naj storim?’ Odgovoril sem: ‘Nič, samo vzemite svoje stvari in pojdite domov, vse je v redu.’
Ampak starčku to ni bilo jasno. ‘Tega mi še nikoli nihče ni storil,’ je rekel presenečeno. Pogledal je blagajničarko in jo zmedeno vprašal: ‘Res? Ne vem, kaj naj zdaj naredim.’ Blagajničarka se mu je nasmehnila: ‘Pa saj še obstajajo dobri ljudje.’ A gospod je še vedno iskal način, kako bi se mi oddolžil. ‘Dajte mi vsaj svojo številko ali naslov, da vam prinesem ta evro in pol, ko ga bom imel,’ me je prosil. Samo odkimal sem in mu rekel: ‘Ah, prosim vas, vi ste to že zdavnaj zaslužili."
Solze ganjenosti in hvaležnosti
"Takrat so se mu začele tresti roke, oči so se mu zasolzile. 'Tega mi res še nihče ni naredil ...' je komaj izdavil in začel jokati. Kot da bi mu podaril zlato, ne pa le nekaj kovancev. Blagajničarka mu je medtem zložila stvari v vrečko, tudi ona je bila ganjena. Verjetno zasluži komaj kaj več kot 250 evrov na mesec in dobro ve, kako je živeti z malo denarja. Starček mi je nato segel v roko in vprašal: ‘Kako vam je ime?’ ‘Marko,’ sem odgovoril. Pogledal me je s solznimi očmi in rekel: 'Jaz sem Milan… in pomnil vas bom, dokler bom živ."
V sodobnem svetu, ki se zdi čedalje bolj zapleten, si je dobro zapomniti take zgodbe in ravnati podobno, če le imamo možnost. Seveda z veliko mero občutka za dostojanstvo drugega človeka. Včasih so prav mala dejanja tista, ki pomenijo največ, kajne?
Novo na Metroplay: “Zdravstveno komuniciranje mora temeljiti na znanstvenih, preverljivih dejstvih!” | Mitja Vrdelja