N.Z. | 13. 2. 2020, 10:59

Zeleno kolo Haifae Al Mansour po večkrat nagrajenem filmu tudi v knjigi


»Tu in tam je bila skupina deklet na poti v šolo, telesa so imela povsem zakrita s črnimi abajami in nikabi. Razlikovala so se le po nahrbtnikih in sončnih očalih.«

Prav tam, v Savdski Arabiji, je živela tudi Vadžda. Enajstletnica, katere uporniškega duha črne oprave in rigidna pravila niso uspele zadušiti. In ko je nekega še posebno vročega dne na poti iz šole zagledala skupino fantov v belih tunikah na kolesih, Vadžda pa se je v mislih ravno takrat še posebno vneto ukvarjala s čudeži vesolja, kar jo je napeljalo na misel, da je potemtakem zagotovo tudi ona na ravno pravem mestu ob ravno pravem času, se je po čudnem naključju (ali pa je to vendarle bil tudi čudež?) zgodilo …

Bilo je kot privid.

»Čudovito, svetleče se zeleno kolo, ki je lebdelo v zraku, da so se sončni žarki v slepečem blisku odbijali od kovine.«

Vadžda je obstala s široko odprtimi usti. »Ne more biti! Nekajkrat je trenila z očmi. Stresla z glavo. Umaknila je tančico, da se ji je videl skoraj ves obraz, ter močno razširila oči. Kolo je še vedno lebdelo tik nad ograjo, ni se dvigalo ali spuščalo, samo lebdelo je. Kot da bi viselo na točki, kjer se deske stikajo z nebom, pripravljeno na vožnjo.«

Medtem ko se je zdelo, da vanj strmi že celo večnost, je kolo nenadoma začelo drseti po vrhu ograje in Vadžda je kmalu zatem ugotovila, da je pritrjeno na keson dostavnega tovornjaka. Popolnoma prevzeta in očarana je samodejno stekla za njim …

Zgodbo o enajstletni deklici in zelenem kolesu je v knjigo po filmu zapisala prva savdska režiserka Haifaa Al Mansour. Njeno Zeleno kolo je v slovenskem prevodu prav te dni izšlo pri nas pri založbi Mladinske knjige.

Režiserka in avtorica Haifaa Al Mansour danes s svojim ameriškim možem živi v Bahrajnu, odraščala pa je v družini srednjega razreda na obali Savdske Arabije. Po študiju literature na ameriški univerzi v Kairu je vpisala še magisterij študija filma in režije na avstralski univerzi v Sydneyu. Nekaj časa je delala v naftnem podjetju, a vseskozi vzdrževala stik s filmsko umetnostjo. Njeni najljubši filmi do danes ostajajo filmi z Jackie Chanom in Sneguljčica. »Ti filmi sicer umetniško niso med najbolj kvalitetnimi, a so naredili velik vpliv name tekom odraščanja. Odprli so me za svet.«

Po nekaj prvih kratkih filmih je posnela svoj prvi dokumentarec ’Ženske brez senc’, ki je izšel leta 2005, zgodbo o Vadždi pa napisala, ko je bil njen sin še dojenček. A medtem ko so v prestižnem inštitutu scenaristov za Srednji Vzhod njen scenarij najprej sprejeli in nato potrdili že leta 2010, je bilo za snemanje filma skorajda nemogoče dobiti producenta. »Pripravila sem seznam vseh producentov na območju in jim poslala email,« je ob priliki povedala. »... a se ni nihče odzval.«

Haifaa Al Mansour se ni vdala in na koncu film svetu predstavila že leta 2012 na Beneškem filmskem festivalu.

Vse, kar je sledilo, je danes zgodovina.

»Vadžda se je prikradla do izložbe in pritisnila nos na vročo šipo. Skozi tenko plast prahu ga je videla, kako se je sklonil, dvignil nekaj težkega in stopil skozi vrata. Srce ji je poskočilo od veselja. Nosil je zeleno kolo! Postavil ga je na ogled pred trgovino! Zelena prečka se je bleščala v vročem soncu kot dragocen smaragd. V popoldanskem vetriču so zaplesali pisani trakci na ročajih. Kolo je bilo nekaj posebnega. Kot svetilnik je izstopalo med vsemi drugimi igračami in kolesi.«

Zeleno kolo Haifae Al Mansour

Knjigo Zeleno kolo je Haifae Al Mansour napisala potem, ko se je že proslavila z istoimenskim filmom.

  • Enajstletna Vadžda si močno želi imeti kolo, čeprav se v Savdski Arabiji to za deklice ne spodobi. Denar za kolo služi s prodajo zapestnic in kaset, na katerih je prepovedana ameriška glasba. Ko jo pri tem zasačijo, se ne preda –dobila bo kolo, pa čeprav bo zato treba na tekmovanje iz poznavanja in recitiranja Korana.

Zgodba Zeleno kolo prinaša vpogled v vsakdanje življenje v nam precej neznani sodobni arabski družbi. Najprej je zaživela na filmskem platnu, potem pa je Haifaa Al Mansour (1974), režiserka istoimenskega filma, po njem napisala še svojo prvo knjigo. Avtorica je znana kot prva savdska režiserka in je za svoje delo prejela številne nagrade, ta svetla pripoved o pogumu in želji po svobodi pa se bo bralcem in bralkam zagotovo usedla v srce.

emka.si

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču