Stene srca je naslov pesniške zbirke vsestranske Slovenke, ki se je odločila preizkusiti še v nekoliko drugačni vlogi.
Valentina Plaskan je televizijska in radijska voditeljica, novinarka in nasploh vsestranska oseba. Od tega, da je svojo pot začela na Radio Študent, do tega, da že več let z več liki soustvarja Radio Gaga, od pesnice do televizijske voditeljice in urednice, pred tem igralke in mnogo pred tem metalke. Bila je tudi pevka ženske metal skupine Hell cats, do še vedno predane hribolazke, ljubiteljice teka in živali.
Valentina Plaskan je nedolgo tega izdala tudi pesniško zbirko Stena srca, ki je izšla pri založbi Beletrina. Zaupala nam je, kakšen je njen proces ustvarjanja; zakaj jo spraševanje sebe spravlja v epistemološko zadrego in kako se spoprijema z občutki krivde, ki jih opisuje v pesmi Neodgovornost.
V pesniški zbirki Stena srca spoznavamo različne načine bivanja – nekatere pesmi odražajo družbeno sliko, druge so bolj osebne, ranljive. Katere je bilo najtežje napisati?
Kaj je zares zunaj in kaj je zares znotraj? Na nek način se mi zdi, da to vprašanje najbolj glasno poosebi aporijo, v kateri se znajdem, ko se vprašam kaj takega. Včasih je tisto, kar je na nek način družbeno in morebiti na prvi posluh zveni kot nekaj, kar je manj intimno, se nas manj dotika, celo bolj transformirajoče kot si želimo priznati.
Kar nekaj poezije je namreč nastalo med obdobjem epidemije, ko smo zelo jasno začutili kako močno zunanje silnice, če hočete tudi politične odločitve posameznih odločevalcev, vplivajo na meje našega sveta. Kako ga mapirajo in mu dopuščajo ali prepovedujejo nekaj, kar je večino časa jemal za samoumevno.
Krize so tukaj, da nas prebudijo nazaj k nam samim, mislim, da ni toliko pomembno, ali gre za zunanji ali notranji dražljaj. Ali se gora sprememb najprej začne krušiti navzven ali navznoter. Gre bolj za vprašanje, kako močno smo navezani na tisto, kar nam je bilo odvzeto ali kako intenzivno doživljamo nek novi dražljaj, ki ga je prinesel nek dogodek, neka oseba in kako to spremeni naš svet. Samo to določa težo dogodka, ki ga ubesedim.
"Pisala sem, odkar pomnim"
Kakšen je bil vaš proces snovanja zbirke?
Precej spontan, igriv v svoji melanholiji. (smeh) Kakovostno melanholijo, ki nas nekako "prisili" k premisleku o tem, kaj so naše prave vrednote, kaj je v našem življenju resnično pomembno mnogo bolj cenim kot neko vzhičeno srečo, slednje je minljivo. Od nekdaj sem pisala, odkar pomnim pravzaprav. V zgodnjih dvajsetih in v najstniškem obdobju pravzaprav tudi veliko objavljala, nato pa je sledil neke vrste premor, vdih med vsemi drugimi klici, ki sem jim v življenju sledila in sem jih v tistih obdobjih usklajevala.
Zato bi težko rekla, da je bil nek trenutek, ko sem se odločila, da bo zbirka nastala. Morda je šlo še najbolj iskreno za to, da se je meni tako ljub občutek, močnejši od vsega, kar me v nekem trenutku obdaja, ki kar sili k temu, da postanem prevodnik za neke podobe, ki želijo živeti preko mene, nekako umaknil. Kot da bi čutil, da morajo pesmi ugledati luč sveta. In kdo se bo boril proti tako močnim silnicam, konec koncev so čustva vse, kar imamo in tisto, kar nas najbolj oblikuje. Kot deroča reka po močnem deževju, ki utira svojo strugo.
Ko ni prostora za balast
Kot voditeljica in novinarka pogosto sprašujete druge. Kaj pa spraševati in razmišljati o sebi – vas res spravlja v epistemološko zadrego, ko ste zapisali v zbirki?
Ko postavljamo vprašanja, na nek način zavestno ali nezavedno že razmišljamo, katere plati zgodbe si želimo osvetliti, katere dele, ki morda na prvi pogled ostajajo prikriti ali jih zasenčijo dejstva, ki jih nekdo želi prezentirati javnosti, želimo potegniti iz "Platonove votline", torej sveta senc in si jih ogledati na dnevni svetlobi. V vsej njihovi jasnosti, nepopolnosti, krhkosti in ranljivosti.
Na nek način te spoznavne zadrege ni v mojem aktivnem procesu pisanja poezije, se pa pojavi kasneje, ko sem v poziciji bralca in na nek način analitično gledam na nekaj, kar je kot erupcija prišlo iz globin duše.
Takrat se včasih za hip počutim tako ranljivo pred samo sabo, pred tistim retrospektivnim pogledom lastnega "ega", kot skupka vrednot, prepričanj, navdihov in upov, ki nas prebujajo ob zgodnjih jutrih, ko ni prostora za balast, ko smo prisiljeni, da se oči duše in razuma srečajo. Ranljivo tudi pred svojimi mislimi, ki včasih živijo neko vzporedno realnost, ki me s svojo drznostjo pusti odprtih ust.
Na koncu je namesto spremne besede spremni intervju, ki ga je z vami naredila pesnica dr. Glorjana Veber. Zakaj ste se odločili za to?
Verjamem v dialog. Če se dotaknemo izvora besede dialog, ki je sestavljena iz dveh besed - torej logos in dia, kar na nek način pomeni beseda, ki se premika, je že v samem pomenu jasno, kaj je tisto, kar me je pritegnilo. Sem človek, ki ne verjame v neke predpostavljene resnice, maksime in parole, ki bi jih morali recitirati, da bi pripadali.
Vedno sem skušala razumeti vzgibe, motivacijo, razloge, da je nekaj tako in ne drugače, hkrati pa videti drugo stran. Tako individualno kot kolektivno.
"Dia" namreč pomeni tudi prek, čez in samo, ko presežemo narcisistični vzgib, ki nam ga družba dnevno vsiljuje kot eno izmed skorajda "protokolarnih" počel bivanja, da sami sebe trepljamo in opogumljamo z napačnimi vrednotami, ki nam zares ne pustijo rasti, ampak nas pasivizirajo, postavljajo v nek kalup, kako bi stvari morale biti, ker so že "od nekdaj take", torej šele ko presežemo, lahko pričnemo govoriti o nečem, kar je bivanja vredno. In na tak način sem tudi razmišljala o svoji spremni besedi, nisem želela trepljanja, nisem želela velikih besed, želela sem brutalno iskrenost.
V kletki družbenih pričakovanj
Pesem Guliver v svetu pritlikavcev me je nagovorila še posebej v tistem delu, kjer pišete "nikoli dovolj majhna, nikoli dovolj velika, nikoli dovolj pravšnja za ta svet …" Kaj je navdihnilo to pesem?
Občutki majhnosti, ki nam jih na različnih poteh, ki jih ubiramo, skušajo vsiliti posamezniki, verjetno nekje globoko zelo nezadovoljni s sabo in s svojo potjo, družba, ki si želi poslušnega in s krivdo prepojenega človeka, ki ga je lahko voditi … Vse to in tisti revolt, ki se razmišljujočemu človeku pojavi, ko ga skušajo vsi ti pritiski strpati v kletko družbenih pričakovanj.
Revolt, ki prebudi pogum "biti to, kar smo", pa ne na družbenih omrežjih, ampak takrat, ko smo res iskreno sami s sabo, upor, da vsemu temu rečemo ne. Stop. Dovolj je. Dovolj sem. Zase, za drugega, za družbo. Dovolj je izkoriščanja, laži in manipulacij. Tukaj se konča.
V zadnji pesmi Neodgovornost pišete tudi o občutkih krivde. Kako se spoprijemate z njimi – jih pospravite v predal, kot ste zapisali?
Oh, če bi le znala. (smeh) Ustvarjanje mnogih pesmi je bilo spodbujeno, ko sem kakšne zgodbe spremljala skozi oči drugih, jaz svoje krivde ne znam pospraviti v predal. Če čutim, da nekaj ni prav, da moje čustveno telo in um nista pomirjena drug z drugim, da se ne držita za roke, bom vztrajala do konca. Preiskala vsako špranjo nemira, dokler ne bom prišla do točke, kjer bo tisto, kar je zunaj in kar je znotraj postalo eno. Drugače ne znam živeti.
Novo na Metroplay: Kaj lahko pri e-mobilnosti storimo doma, da zmanjšamo tveganje za požar?
