Zvezdana Mlakar: "Moje telo nič več ne cveti, zrele barve dobiva."

Meni so danes neke muzike prinesle boleče občutke in z njimi čudovite spomine. Najprej so bili občutki. Na 'Hajde da ludujemo ove noči '. To je pesem, ki je zmagala, ko sem jaz rekla 'DA'.

V eni plastični kuhinji sem sedela, prvič pobarvana s kano in z otrokom v sebi. V kotu se je igral prvi otrok, midva sva se drzala za roke in dva prijatelja sta nam točila bledo vino. Se mi je zdelo, da sem ušpičila nekaj specialnega. Na skrivaj, nihče ni vedel. Samo nas šest. In rekla sem si, da je prvič in zadnjič!

Za vsemi ljubečimi in iskrečimi občutki je tičal prastrah, ki mu nisem pustila na plano. Jasno, da me je bilo strah, saj je to normalno, rečeš “ da” veliki odgovornosti in prihodnosti in res ne veš, ali ti bo uspelo. V tej skromnosti smo imeli samo svoje roke in tople poglede in ljubeče besede in pesem, ki nas je bodrila. Ko so jo tretjič ponovili in razglasili, da je zmagovalka, smo tudi mi poskakali s stolov in se drli z njo do nezavesti , “hajde, da ludujemo ove noči”… Dajmo noret in plesat to noč, kot da je zadnjič!

Spomnim se, da sem takrat pomislila, da je to pesem, s katero bi rada umrla.

Če bom umirala v postelji, mi jo v zadnjih trenutkih zavrtite tudi 50 krat, če bo treba. Ker bi rada umrla v tem uporniško igrivem ritmu, brez velike filozofije. In bi imela polno srce čokolade in ljubezni. Ker, če bi poslušala Beethovna ali Chopena, Čajkovskega, Deep purple ali Queen, bom postala žalostna.

Radostna bi rada bila, ne globoka!

V globini in širini živim vsak dan in včasih me neznosno boli.

Milo se mi stori, ko se pogledam.

Vidim drobne spremembe in moje telo nič več ne cveti, zrele barve dobiva. Zato večkrat bolj intenzivno vidim starost.

Zazrem se v tisto počasno drobencljanje čez cesto ali v tresočo roko, ki iz denarnice nerodno vleče plastično kartico, ki jo nevešče potegne skozi avtomat. Ali gledam intervju na televiziji, ko sivolasi obvezno govori o preteklosti in se mu v kotičkih ust nabira bela slina, ki se je sploh ne zaveda, in meni gre na bruhanje. Mu bo že kdo rekel, naj se obriše okoli ust, ustavite kamero, norci!

Vidim jih z velikimi trebuhi, z otečenimi nogami, z redkimi lasmi, s puklasto prelomljenimi telesi in v meni kar kriči, zakaj jim nihče ne pove.

Zakaj nihče ne pove, da nam ni treba imeti velikih trebuhov, otečenih nog, redkih las, prelomljenih hrbtenic v starosti. Da lahko poskrbimo zase, pravi čas. Zakaj nihče ne pove, da bo en dan prišel čas, ko se bomo hoteli sprijazniti z nemočjo in vsem, kar prinaša starost.

Starost je tabu.

Ker je starost grda, umazana, smrdeča, prelomljena, redka!

Odlagamo misel nanjo, kot da ne obstaja, kot da se nam ne bo zgodila.

Gradimo domove zanje, za naše stare ljudi, in ko vstopiš vanje mlad in zdrav, te zmrazi od postanega vonja in razpadajoče energije, ker ni nobene norosti, nobene radosti in nobenega pristenga veselja tam notri. Kakšen občutke ima arhitekt, ko gradi tak 'objekt'?

Si predstavlja samega sebe tam notri?

V okvirju posušene kože in mišic brez moči?

Na jok mi gre, ko grem v te občutke, od nemoči, od nesprejemanja.

Nekomu je uspelo tudi meni oprati možgane in mi dopovedati, da bo grozljivo, če mi bodo odpovedale noge in bom samo sedela. Vsem v napoto. Brez namena, brez smisla, nekoristna.

Roža lahko čepi v lončku na mojem oknu leta in leta in jo občudujem. Bolj sem človeška do nje kot do človeka. Hranim jo, vzpodbujam jo, čistim njene gnile korenine, jo pomlajujem z ljubeznijo in ona cveti, če cveti. Če ne, jo počakam.

Ko naša družba začne skrbeti za človeka, ki usiha, mu je ta v napoto.

Ne pognojimo 'njegove zemlje' bolj bogato, ne! Jemljemo mu dostojanstvo tako, da mu damo uborno penzijo in potem mora ponižan stati v vrstah, kjer so popusti za upokojence. Drek pa takšna pomoč, saj si je človek v vseh letih dela (in norosti) prislužil dostojno plačilo za starost, kajne? Če smo tako sprevrženi in se ne zmoremo vživeti v občutke, ko si nemočen si ne moreš privoščiti 'normalnega' življenja, potem nismo vredni tega življenja. Potem so vse naše besede o ljubezni, razumevanju, sočutju in spostovanju eno samo nakladanje in nas peljejo v pogubo!

To človeško lastnost bi rada razumela - to, da na neki točki moči pozabiš, zakaj sploh si!

Pozabiš, da smo na nekih točkah vsi, res vsi, popolnoma isti. Ko se rojevamo in ko umiramo. In, da na tej premici, ki jo hodimo od prve do zadnje točke, ni manj ali bolj vrednega življenja.

Kako lahko odločaš o vodi, ki nam je dana od z rojstvom Zemlje, da bi jo omejil, vzel ljudem, da bi zaslužil?

Kako lahko z veliko korporacijo uničuješ naravo, samo, da bi zaslužil?

Kako lahko netiš sovraštvo med ljudmi, samo zato, da bi imel oblast?

Kako, dragi človek, ne vidiš, ne čutiš, ne razumeš, da se bo tebi ali tvojim otrokom in vnukom vrnilo vse slabo, kar delaš?

Si slep?

Si gluh?

Sam sebi dovolj?

Kdo ti je postavil plašnice na oči, da ne vidiš, kar vidi vsak preprost, iskren človek? Kdo ti je dovolil 'umazati' premico življenja, da si njen zadnji del dobesedno potisnil v agonijo? Neumnost, pritlehnost, sebičnost, laž, sprenevedanje, lastna majhna smrdeča rit, vladajo svetu danes! Neumnost zakisa možgane in zastrupi srce, da uživa v ognju lastnega 'PRAV IMAM'!

Zato sem zaljubljena v 'norost', zato tako rada pojem 'ajde, da ludujemo', ker to je pogum!

Tej norosti se reče radost!

Če sem takrat rekla DA ljubezni, danes rečem DA radosti!

Ne rečem NE pritlehnostim, ki sem jim priča, ker baje vesolje ne sliši na NE in ga ne razume!

Zato rečem DA, starost pridi k meni, nežno, da bom lahko z dostojanstvom govorila težko prigarane modrosti naslednjim rodovom!

In, kakšne občutke ste imeli ob branju?

Vas je ob kakšnem stavku zmrazilo?

Ste samo kimali?

Ste bili jezni?

Ste rekli, kaj nam ta ženska 'naklada'?

Ste občutili tudi vi radost?

Strah?

Tesnobo?

Ajde, dajmo, radujmo se skupaj to noč!

In tvoje ustnice so kot čokolada….

Zvezdana

Novo na Metroplay: "Zgodovine se moramo zavedati, da ne ponavljamo istih napak. Moramo pa jo zagotovo preseči" | Matej Grah