Valentino Rossi iskreno kot še nikoli: Marsičesa ne bi bilo brez prijateljev

V kraj nedaleč od Misana se je družina Rossi preselila iz Urbina, ko je bil Vale še v plebejskem razredu minimoto. V vrtcu je spoznal Uccia, svojega najboljšega prijatelja in zvestega oprodo, ki po naravnem zakonu stvari pripada vsakemu junaku. Brez Uccia se Valentino ne bi pobral po svojih številnih črnih obdobjih. Brez Uccia, Albija, Case in navsezadnje Sica ne bi bilo Akademije in ne bi bilo ekipe VR46. Brez očeta Graziana tudi ne bi bilo ranča.

Velikih stvari še nihče ni dosegel sam in le ljubezen odpira vsa vrata, svetu sporoča Valentino. In to je sporočilo, ki je ljudem všeč. V svoji klasično itallijansko veliki neklasični družini sorodnikov in prijateljev je našel moč in jo uporabil za to, da je ožjemu in širšemu krogu svojih ljudi korenito spremenil življenje.

Kar Valentino dobi, to Valentino bogato povrne. Kar Valentino ljubi, to Valentino postane. In tako se se je v imenu velike ljubezni zgodilo, da je dirkač postal sam šport. Valentino Rossi JE enako motociklizem in temu je ob pogledu na rumene tribune dirkališč in religiozno gnečo pred njegovo garažo precej težko oporekati.

Rumeno barvo, zaradi katere Toby Moody, britanski športni komentator, Doktorja včasih poimenuje Highlighter Pen, je deloma zakuhal Aldo Drudi, kreator Valentinovih čelad, a o tem proti koncu intervjuja. Začeti je treba na začetku, sredi osemdesetih, ko se je Valentino z Ucciom in prijatelji že preganjal z mopedi po okolici Tavullie.

Kombinacija materinske skrbi in očetovske dirkaške spodbude ga je najprej usmerila v karting, kar bi ga lahko nekoč lahko vodilo v formulo 1. Takšen vsaj je vsaj bil človeški načrt, a fantu je šlo predobro in prehitro, zato je karting postal predrag špas. Vse v življenju se zgodi z razlogom in za to, da bi Valentino postal, za kar je prišel na ta svet, v družini ni smelo biti denarja za kaj več od minimota.

Kaj bi namreč bilo, če se Valentino Rossi, devetkratni svetovni prvak v motociklizmu, ne bi nikoli spravil na motocikel? No, to se rad sprašuje tudi sam.

Ampak ne, mulci, ki so se zgledovali po frajerskih dirkačih iz osemdesetih, so več časa preživeli na dveh kolesih kot na nogah. Motoriranje po okolici Tavulie je rumena nit Valentinovega življenja in njegovih prijateljev, le da so ti kmalu odpirali plin s svetovnim prvakom v motociklizmu v razredu do 125 kubičnih centimetrov, potem s prvakom v razredu do 250 kubičnih centimetrov in naposled s kraljem v razredu do 500 kubičnih centimetrov.

Po letu 2002 je na spored prišel motoGP in Valentino je leta 2004 z Yamaho postal svetovni prvak. Fantje so se zdaj naokrog vozili že s čisto pravim bogom, vse drugo je zgodovina. Doktor je do danes v žep pospravil devet naslovov svetovnega prvaka in celih 89 zmag, kar 21 več od legendarnega Agostinija. V njegovem dosjeju so porazi in frustracije: dve leti z Ducatijem, obtožba zaradi utaje davkov in smrt prijatelja Marca Simoncellija.

Ni bilo vse rožnato, kot nikoli ne bo. Valentinu ni težko priznati, da je bil velikokrat izgubljen. Nasploh pa mu ni težko priznati, da je samo človek, ki niti pod razno ne ve, kako se Marquez lahko reši iz vsake situacije, ali tega, da ekipa VR46 en dan pred kvalifikacijami nima vsega pod kontrolo.

»Ne vem, ali smo dovolj pametno izbrali gume, in tudi ne čutim, da bi preluknjan blatnik kakorkoli pomagal pri njihovem pregrevanju. Tavamo v temi,« mirno prizna po petkovih treningih za dirko svetovnega prvenstva motociklistov za veliko nagrado Katalonije.

V njegovi garaži navadni in nenavadni smrtniki čakamo na minuto ali dve njegovega časa. »Rad bi ga spoznal in mu povedal, da motociklizem spremljam izkjučno zaradi njega. Rossi je motociklizem,« reče Alexander Radulov, eden največjih zvezdnikov lige NHL vseh časov. Rumene tribune in zvezdniki v vrsti za avtogram? Se zgodi, enkrat na sto let.

Dame in gospodje, Valentino Rossi. Iskreno in osebno o radostih, bolečinah, strahovih in sanjah, malo pa vendarle tudi o gumah, ki dandanes precej odločajo dirke.

Danes se na dirkah za motoGP večinoma razpravlja le še o gumah. Kako je izbira gum danes bolj odločilna v primerjavi s preteklostjo?

Danes lahko pravilna izbira gum dejansko odloči dirko. Pred Michelinom je bil Bridgestone, z njim pa smo imeli na izbiro dve prednji in dve zadnji gumi. Ena ni bila v redu, si jo takoj izločil, druga pa je bila okej in z njo si lahko oddirkal celo dirko. Michelin je stvari precej zapletel in zdaj lahko dirko oddirkaš z vsemi tremi prednjimi in zadnjimi, ki so na voljo, idealne pa ni.

Vse imajo svoje prednosti in slabosti, te so odvisne od sloga vožnje dirkača, nastavitev motocikla in taktike. Začneš vedno zelo hitro, a potem si mogoče želiš nekoliko kontrolirati dirko in pritisniti v drugem delu. Odloči vsaka malenkost. Gume so dejansko velik izziv, saj je treba biti prekleto pameten, da razumeš, katere se bodo najbolje obnesle na stezi in kako nato vse skupaj zbalansirati z nastavitvami motocikla.

In naluknjan blatnik na tvojem motociklu, o katerem se danes tu v Montmeloju na veliko govori?

Ta reč naj bi bi nekoliko ohladila zadnjo gumo. Ne vem, poskušamo vse mogoče. Asfalt je vroč, a nič izrednega, nothing crazy. Iskreno povedano ne čutim nobene razlike, predvsem pa se ne bi rad pretirano zafrustriral. Stres pa je največji sovražnik dobrega dirkanja.

Danes je bil Lorenzo spet najhitrejši. Od Mugella mu gre odlično, zdi se, da se je popolnoma prerodil. Ga vidiš kot potencialnega avtsajderja, ki je sposoben vnovičnega vstopa v boj za prvenstvo?

Absolutno! Da Lorenza ne bi štel med favorite za naslov, bi bilo precej neumno. Med Marquezom in mano je malo večja razlika, nato pa je okrog tretjega mesta na lestvici že precejšnja gneča. Menim, da bo letos bitka do konca zelo tesna in napeta. Lorenzo je bil izjemen že v Mugellu, mojstrsko je odpeljal dirko, po tem, kar sem videl tukaj, pa lahko rečem, da mu gre še za spoznanje bolje kot v Mugellu. Še hitrejši je. Vsi vemo, da je Lorenzo izjemno močan, ko je v formi in ko se počuti dobro na motorju.

Čaka te torej dolga, napeta sezona in boj za naslov. Kaj zate pomeni zmagati danes v primerjavi s tvojimi začetki? Kako je današnji Valentino drugačen od Valentina, ki je šele začel zmagovati?

Okus zmage je popolnoma isti kot na začetku. Občutek po zmagi pa je zdaj nedvomno še bolj poseben, saj sem v preteklosti dobil veliko dirk na sezono, zdaj pa mnogo manj. MotoGP se je v več kot 20 letih, odkar sem na sceni, močno spremenil. Tisto, kar je ostalo enako, je užitek, ki ga občutim, ko zajaham motor. Še vedno se enako zabavam, prevevajo me identični občutki in čutim isti adrenalin. V tem smislu se zame ni spremenilo popolnoma nič. Očitno sem odrasel in dozorel, to pa pomeni, da se na dirkaški vikend pripravim nekoliko drugače. Pa spet ne toliko drugače.

Je pa res, da moram dosti več trenirati kot pred 20 leti. Neprimerno več, in to zato, ker se je v sami osnovi spremenil poklic dirkača. Danes so dirkači pravi atleti, neverjetni športniki, ki lahko jutri odtečejo tudi maraton, in zato je telesna pripravljenost postala temelj vsega. Prej ni bilo tako, lahko si manj treniral. Toda tu je še druga spremeba: spremenile so se tudi same dirke. Nekoč si imel dirko pod nadzorom, čeprav si sočasno preučeval sebe in svoje meje, nisi dal vedno sto odstotkov od sebe, poskušal si dobro startati, a ne na glavo, in nato se je začela bitka do ciljne zastavice.

Danes se rekordi steze beležijo že v prvem krogu in se nato do zadnjega diha vztrajaš v neverjetnem ritmu. Če se ti danes zalomi na startu, si domala že oplel. Zapleteš se v prometni zamašek, in sledi le še obupno prizadevanje, da bi dobil komando nazaj v soje roke. Dejstvo je, da je to skoraj nemogoče. Danes torej ni dovolj, da treniraš kot olimpijec, da zdržiš ritem. Ne, biti moraš tudi izjemno osredotočen.

Zakaj si rad motorist? Kaj je tisto, kar v resnici tako ljubiš pri motociklih?

Nikoli nisem počel kaj veliko drugega. Vedno sem se veliko vozil z motorjem in si niti nisem predstavljal, da bi na svetu lahko bilo še kaj boljšega. Toda če ne bi mogel biti dirkač, bi vsekakor bil športnik, ker imam rad šport. Motorjem sem se približal že takoj po rojstvu. Rodil sem se kot sin dirkača in drugače ni moglo biti. Očeta sem vedno z zanimanjem opazoval pri treningih in zanj navijal na dirkah. Od kar pomnim, sem najraje obkrožen z motorji.

Oče me je hitro posadil na motor in tudi v gokart, kar se je mami zdelo varneje. Če imaš v sebi nagon po dirkanju, ga je nemogoče utišati. In potem gre za strast. Za pravo ljubezen. Dirkanje preprosto ljubim. Ljubim dirkaški vikend, ki mi podari neopisljive občutke. Vse okrog motociklizma me zabava, motoGp pa je najvsezadnje pravi koncentrat tehnologije, elektronike in hitrosti.

Katera dirka oziroma zmaga je zate še posebno sladka?

Najlepši spomin imam nedvomno na Welkom v Južni Afriki leta 2004. Tistega leta sem s Honde, ki je dominirala in delala kot ura, prestopil na Yamaho, ki se je bojevala s težavami. Zmagati svetovno prvenstvo že prvo leto z Yamaho je bilo zato zame neopisljivo lepo. Na tisto leto in na zmago hranim številne lepe spomine.

In če vzamem v precep prvenstva, sta poleg tega leta 2004 še dva, ki imata v moji karieri posebno mesto: v sezoni 2008 sem ponovno zmagal po dveh letih brez naslova, potem pa je tu še prvenstvo leta 2001, ki je bilo zadnje, ko so imeli stroji kraljevskega razreda 500 kubičnih centimetrov. To je bila moja zadnja šansa za zmago v tej kategoriji in sreča je bila na moji strani.

V prvenstvu motoGP se je, kot si že povedal, v zadnjem času veliko spremenilo. Je kaj takšnega, kar bi rad spremenil ti kot Valentino Rossi?

Misliš, ali imam kakšen pameten nasvet za organozatorja? [smeh] To je težko reči. Menim, da je trenutno vse v najlepšem redu. Prvenstvo motoGP se mi zdi dovolj zanimivo, da bi ga, če ne bi bil tukaj, spremljal tudi po televiziji. Toliko različnih proizvajalcev je in vrhunskih dirkačev, ki se bojujejo za naslov, da so izidi dovolj nepredvidljivi.

Navadno je dirka precej odprta in ni najlaže napovedati zmagovalca. To je dobro. Z Michelinom je dejavnik nepredvidljivosti še narasel, obenem pa pozdravljam standardni ECU, kar po drugi strani izenačuje pogoje za delo ekip.

Toliko let že tvegaš na stezi, očitno strah nanjo nima vstopa. Toda ali je kaj takšnega, česar se le bojiš?

Dirkanje je preprosto del mene, da sem očitno s strahom, če je, popolnoma spojen. Hitrost je del mojega življenja že več kot 20 let in drugačnih občutkov, kot jih imam med dirkanjem, niti ne poznam. Zame je dirkanje rutina, ki je sama po sebi nekakšna varnost.

Ko sem vrnem domov po dirkaškem vikendu, si malo odpočijem, čez dan ali dva pa se že pripravljam na naslednjo dirko. Seveda pa se zelo bojim dne, ko te rutine ne bo več, ko ne bom več sedel na motocikel in tvegal na stezi. Prav tako se bojim, da bi imel preveč prostega časa, in si zato izmišljam vedno nove in nove aktivnosti.

Nekje v prihodnosti se verjetno vidiš z lastno ekipo v razredu motoGP?

Za ekipo v motoGP še nismo dovolj zreli. Stvari zahtevajo svoj čas. Toda seveda vse poti vodijo v to smer. Najpomembneje je, da se ne ustavimo, ves čas nekaj razmišljamo in ustvarjamo. V veliko veselje mi je delo z mladimi vozniki Akademije, veliko izzivov imamo z ekipama v moto2 in moto3, kar je za zdaj dovolj.

Kako velika oziroma težka je odgovornost do tvojega najožjega kroga, do ekip, dirkačev, mladih, navijačev, motošporta, Tavullie in Italije? Kako dobro prenašaš pritisk?

V tem smislu sem zelo miren. Z vsemi ljudmi, s katerimi sodelujem, imam odlične odnose in že to je dober razlog za duševni mir. Zame je vse skupaj eno samo ekipno delo, tako v Yamahi kot v ekipah Sky Racing Team VR46 in na Akademiji. Vsi skupaj smo velika ekipa, ki skupaj zmaguje in skupaj izgublja. Navijačem pa sem neskončno hvaležen, da so, in še vedno se kar malo čudim, da jih je toliko. Očitno nekaj le delam prav in za ljudi nisem zgolj dirkač, ampak oseba, ki jim je preprosto pri srcu. Skupaj smo odrasli, to je.

Kot ljubiteljica brezpotnih dirk te moram vprašati, ali bi te lahko mikala kakšna dolga puščavska preizkušnja, kot sta Dakar ali Africa Eco Race? Če ja, na dveh ali na štirih kolesih?

Ko bom nehal tekmovati v motoGP, bom nehal tekmovati z motorji. Na njih se kasneje ne vidim več ne na stezi ne zunaj nje. MotoGP je zame najvišji izraz motociklizma, zato je moj cilj, da svojo motociklistično kariero zaključim na najvišjem nivoju. Po drugi strani pa sem dokaj prepričan, da me bo potegnilo v dirkanje z avtomobili. Veliko zanimivih dirk je, ki bi se jih rad udeležil, resno bom pa o tem razmislil šele, ko bom motoristične škornje obesil na klin. Seveda se igram z mislijo na Dakar!

Si šel kdaj na pravi motoristični roadtrip oziroma bi šel? Kam in v sedlu katerega motocikla?

Nikoli nisem šel na roadtrip in ne verjamem, da bom kdaj šel. Nisem ljubitelj dolgih potovanj z motorjem. Moji premiki z yamaho Tmax so v glavnem omejeni na okolico okrog doma. Naredim kakšen džiro ali dva po Tavulii in se s skuterjem odpeljem do plaže. Skuter je najbolj udobno in praktično prevozno sredstvo, kar smo jih izumili, sploh v Italiji.

Znan si tudi po odštekanih čeladah. Prebrala sem, da si jih oblikoval že kot otrok. Od kod navsezadnje znamenita rumena barva?

Vedno sem si želel imeti nekoliko posebno čelado. Vsak človek veliko razmišlja o določeni stvari ‒ no, jaz veliko razmišljam o čeladah. Nekaj posebnega je, ko dobim novo idejo in jo nato razvijem skupaj s sodelavci. Ko sem odraščal, sem bil vedno v družbi dirkačev, skupaj smo hodili tudi na počitnice in tam, kjer so bili dirkači, je bil tudi Aldo Drudi. O čeladah sva z Aldom govorila, še preden sem prvič nastopil v svetovnem prvenstvu.

Na srce mi je položil, da v prvenstvo ne smem vstopiti brez svoje čelade in svoje barve. Imel je idejo, da bi mi na čelado narisal sonce, meni je bila rumena vedno všeč, na mojo željo sva dodala še luno ‒ kot dve plati dirkača, ena sončno pozitivna in druga nepredvidljivo tekmovalna. Tako je nastala ena mojih najbolj prepoznavnih čelad in tako sem dobil svojo barvo.

Kako potekajo jutra in tvoji dnevi?

Ne zbujam se rad zelo zgodaj, to počnem le v času dirkaškega vikenda. Ko sem doma, so moja jutra bolj počasna. Vzamem si čas, da si v miru organiziram dan: treninge in obveznosti na sedežu našega podjetja VR46. Vsak dan grem v fitnes s fanti z Akademije, pogosto treniramo tudi z motorji, ob sobotah na ranču, občasno se pomerimo v kartingu.

Moji dnevi so vedno zelo polni in kar naprej nekaj študiram, saj rad razumem, za kaj pri kakšni stvari gre, tako pri poslu kot v športu. Da bi denimo lahko spremenil slog vožnje, sem moral najprej dobro razumeti, kako deluje nova elektronika. Zdaj motoGP pomeni delo na najmanjših detajlih. Kar je bila nekoč čista romantika, je danes znanost. Močno se je dvignil profesionalizem tega športa, predvsem s perspektive dirkača.

Ni življenja brez prijateljev ‒ tudi tako bi lahko sklenila ta pogovor.

Marsičesa ne bi bilo brez prijateljev. Najprej prijatelji in motor, potem vse drugo.

Besedilo: Tina Torelli
Foto: Monster Energy

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču