Aleš Rozman je hkrati gladiator in gospodar

Je zgodba o uspehu, ki bi jo Aleš Rozman lahko za mastne denarce predajal iskalcem sreče na predavanjih o veliki skrivnosti. Slaba novica je, da velik uspeh leži za devetimi gorami in devetimi vodami smole, ovir, frustracij, zavrnitev, nevoščljivosti, posmehovanja in bolečine. Dobri novici sta, da je v življenju mogoče čisto vse in da je danes lekcija zastonj. Član skupine Masters of Dirt, najboljših freestajlerjev na svetu, se je ob prižganem diktafonu razgovoril, listek z 20 vprašanji je odpihnil veter ob vznožju doskočišča na Brniku in 20 vprašanj intervjuja je postalo 20 etap dirke za sanjami. Na začetku je bilo težko, na sredi skoraj nemogoče, konec pa ... konca ni, a karkoli je, je res lepo.

Začel je z motokrosom, ko je imel štiri leta in v njem vztrajal kar 18 let. Trikrat je bil državni prvak, dirkal pa je tudi v evropskem in svetovnem prvenstvu v razredu MX3. Apokaliptičnega leta 2000 je napolnil svojo motokrosistično polnoletnost in medtem ko se je napovedoval konec sveta, je on stopil na novo pot. Takrat se je instinktivno odločil za disciplino, ki mu je prinesla mednarodno prepoznavnost in mu do zadnjega kotička zatrpala urnik. Začelje z motokrosom prostega sloga ali FMX, treniral kot nor, postal vrhunski, a kariera ni stekla. Fantov, ki so skakali z motociklom, je bilo že leta 2000 precej, tistih, ki bi si upali na štirikolesnik, pa je še danes le za vzorec. Leta 2006 se je zato spopadel s štirikolesnikom, da bi dobil več dela. Niti enega dneva v življenju ni zapravil za malodušje, treniral je, kolikor se je dalo, in uporabil vso mogočo iznajdljivost, saj si je kot renesančni umetnik, ki je hotel izklesati kip, najprej moral zgraditi cesto, da bi lahko z gore pretovoril kos kamna. Leta 2013 so se končno sestavili vsi koščki sestavljanke in na njegov naslov je prispelo vabilo v razvpito skupino Masters of Dirt. Razen na njihovih šovih danes nastopa tudi po vseh drugih največjih freestajl eventih po vseh svetu. Salta nazaj mu je odprla veliko vrat na elitnih FMX dogodkih, kjer promotorjev sploh ne zanima, kako dober je voznik v klasičnih trikih. Letos je presedlal na Yamaho, kar mu je tudi precej olajšalo nastope izven Evrope - štirikolesnik te znamke si je namreč mogoče izposoditi v večjem delu sveta - na pot tako Aleš vzame le dele, ki bodo originalno vozilo spremenilo v peklensko mašino za skoke.

Kako se je začela in končala tvoja motokrosistična kariera?

Kot sin motokrosista sem začel tipično pri štirih in zaradi poškodbe rame začasno nehal pri osemnajstih. Zjutraj sem se zbujal z izpahnjeno ramo in ta mi je padla iz sklepa vsakič, ko sem se usedel na motor. Odločil sem se, da je dovolj, vse skupaj je bilo drago in na tehtnici je bilo nenadoma več slabega kot dobrega. Starša sta se rešila finančnega bremena, jaz pa sem začel skakati z BMX-om. Zanimal me je prosti slog, vse drugačno, skoke pa imam v krvi. V Ameriki se je že naredila freestajl scena, gledal sem posnetke skupine Crusty Demons in zelo dobro vedel, kaj hočem.

Kako si se nečesa tako pionirskega lotil s čiste ničle?

Tukaj, kjer smo danes [pokaže na motokros stezo na Brniku], sem postavil prvo rampo, ki sem jo prerisal s televizije. Uspelo mi je zdržati cel mesec brez poškodbe, kar je veliko, nato pa so me en dan prišli poslikat z Obsešna. Bil sem živčen, dan je bil vlažen, lesena rampa pa je v dežju drsela. Eden od skokov se mi je ponesrečil, bil sem prekratek, zakopalo me je v doskok in dan se je končal na urgenci.

Kako dolgo bolniško so ti zapovedali zdravniki?

Zaradi zlomljene golenice so mi ukazali celo leto bolniške in meni je bilo tako, kot bi me dali v zapor. Ko sem bil končno spet na nogah, je prišlo vabilo za nastop na Koprski noči. To bi bil res pravi povratek, če ne bi pri zadnjem triku zgrešil tačke z nogo, udaril v tla in mi ne bi počila titanova palica, ki mi je držala skupaj golenico.

Kako si se psihično spopadel z novo zaporno kaznijo?

Pavzo sem izkoristil za to, da sem raziskal svoje opcije. Prek Romana Jelena sem prišel v stik z Italijanom, ki je imel rampo v Bassanu in se je strinjal, da bi po rehabilitaciji prišel k njemu. Eno leto sem živel v kombiju ob progi in vsak dan treniral, kolikor sem le lahko. Na progi v Paeseju so imeli na progi velike table tope za trike in tam sem brez ambicij in iz čistega veselja delal obenem najboljše čase. To so opazili člani ekipe Martin Racing, v kateri se je kalil tudi Carioli, in mi plačali startnino za prvo MX-dirko, na kateri sem zmagal kar s svojim freestajl motorjem s porezanimi strehicami. Po tistem sem od njih dobil vse od motorja naprej in za njih odvozil dve MX3-sezoni. Ker po dveh letih v ekipo nisem prinesel sponzorskih sredstev, se je naše sodelovanje končalo, spakiral sem kovčke in se vrnil domov.

Kako si nato presedlal na štirikolesnik in kdaj si zaslužil svoj prvi honorar?

Pri nas doma smo čez čas začeli prodajati prve homologirane štirikolesnike v Sloveniji, korejski Kymco, in v roke sem dobil novo igračo. Že prej sem v Italiji spoznal fanta, ki si je doma postavil rampo, da bi skakal s štirikolesnikom. Poklical sem ga in predlagal mi je, da bi skupaj nastopala na šovih. Ker doma nisem imel rampe in trikov nisem mogel natrenirati s svojim štirikolesnikom, sem se spet usedel v kombi in via Italija. Od dneva, ko sem izvedel svoj prvi skok, pa do najinega šova je minilo le 14 dni in v žep sem pospravil prvih 500 evrov v življenju.

Zakaj je tako malo fantov, ki skačejo s štirikolesniki?

Trike poznaš iz motokrosa, a ko jih poskušaš izvesti s štirikolesnikom, si spet na začetku. Ti paše ali pa ne, srednje poti ni, a večina motoristov se na štirikolesnik ne bi nikoli usedla. »Kako lahko letiš po zraku s to kravo, vsa čast!« mi rečejo. V Dupljah pri mami sem si po prvih šovih v Italiji postavil svojo rampo in doskok. Prvič sem lahko nemoteno treniral in se naučil novih trikov. Ko sem se naslednjič vrnil v Italijo, sem bil že veliko boljši od Italijana in spet sem imel problem. Prej sva bila kot rit in srajca, potem pa so se odnosi ohladili. Z lažjo je dosegel, da sem mu vrnil štirikolesnik, in od takrat ga nisem več slišal. In to je samo ena v vrsti takšnih zgodb.

Z dna lahko samo odskočiš in ti ... skačeš.

Res je, a trenutek je bil negotov, ker nisem imel denarja. V Italiji sem imel dovolj kontaktov, da sem lahko začel nastopati sam, a spet sem potreboval prikolico, rampo, štirikolesnik ... Kompletno vse. Presedlal sem na CanAm in uvoznik mi je pomagal. Na začetku, ko nimaš nič, ti marsikdo pomaga, ko pa ljudje vidijo, da nastopaš in si v domišljiji rišejo velike denarce, njihovi apetiti narastejo. Nihče ne vidi, koliko denarja porabiš za premike, trening, material ... Pritiski me niso zlomili in nekaj denarja sem zaslužil kot oblikovalec in tehnični urednik revij, tako v Italiji kot v Sloveniji. Vsega, kar danes znam, sem se naučil sam, s spleta ali še prej iz revij in s televizije. Pri štirinajstih sem že barval čelade s tehniko air brush. Samo za motošport pa to ni dovolj, sploh če ima človek takšno smolo, kot sem jo imel, zdaj že lahko rečem, nekoč. Po dveh letih na CanAm-u sem dobil na uporabo novi štirikolesnik KTM in prav tega so mi po šovu v Palermu skupaj z vsem, kar sem imel, ukradli iz kombija. Včasih sem že pomislil, da mi hoče vesolje s tem, da vedno najde način, da mi odtuji dirkalnik, nekaj dopovedati. Pa sem potem dopovedal samemu sebi, da so to le preizkušnje na poti do cilja.

Kdaj in kako si našel izhod iz začaranega kroga?

Prvi žarek je posvetil, ko so mi na Ski-Sea predlagali, da bi poskusil še z motornimi sanmi. Bil sem navdušen, ker se mi je tako pokrila še zimska sezona. Prej s sanmi sploh še nisem nikoli skočil, na testu pa se mi je posrečil že prvi skok. Še več, bilo mi je všeč! Še isto zimo sem odšel na X-games v Aspen, kjer sem spoznal prave ljudi in tako sem naslednja tri leta pozimi nastopal na X-games v Tignesu.

Od žarka do več žarkov – kdaj je posijalo sonce?

Leta 2013 sem izvedel, da bo imela skupina Masters of Dirt nastope v Beogradu, Zagrebu in v Ljubljani, ter se ponudil kot domačin, kar je vedno zanimivo, saj domačin pritegne domačo publiko. Moj predlog je bil sprejet in še isto leto sem v družbi največjih freestajlerjev nastopil v Zagrebu in Ljubljani. Doma sem bil v stresu že na treningu, saj je bilo zaletišče zaradi majhne dvorane zelo kratko. Toda bil sem zraven. Masters of Dirt so kot velika družina, ki ne spusti vsakogar medse. Takrat je bil v skupini še Američan, ki je s štirikolesnikom že delal salto nazaj, a se je kmalu po šovu v Ljubljani odločil, da ne bo nadaljeval. Bil sem ob pravem času na pravem kraju in postal njegova zamenjava. Že leta 2014 so me potrdili za vse šove. Vmes mi je uspelo še poravnati vse svoje dolgove in končno nisem bil nikomur več nič dolžen. More je bilo konec. Vmes smo fantje naredili še mobilen doskok za šove v Sloveniji in zdelo se je, da je tudi zame posijalo sonce. Sicer ne za dolgo, a pot je bila odprta.

Koliko adrenalina čutiš pred skokom?

Vedno čutiš nekaj strahu in še toliko več strahospoštovanja, to pa ne glede na to, kolikokrat si že skočil in koliko nastopov si dal čez. Prvi skok v novem okolju pa je vedno najtežji. Ko se okolje spremeni, se spremeni vse. Posebnost tega športa je, da namreč šele v zraku ugotoviš, ali boš prekratek ali predolg, meja med obojim pa je zelo zelo tanka. Ko začneš trenirati nov trik, se ga učiš postopoma. Tu ni hitrega napredka, ni bližnjic. Tipska dolžina od odskočne rampe pa do vrha odskočišča je 22 metrov in te sem zdaj že vajen, a če bi mi rampo zdaj kdo premaknil bliže, bi se mi v glavi spet odvila bitka. Možgani se nečesa navadijo in nato uskladijo z roko, nogo, vsako mišico in živcem. Vse je v občutku, tega pa je težko doseči.

Vas je zato tako malo?

Fantov, ki skačejo s štirikolesniki, ni malo, nas je pa res samo za vzorec, ki delamo trike na to 22-metrsko razdaljo, ki je standardna razdalja vseh večjih šovov. tako kratki dvoranski razdalji. V Evropi smo samo trije. Takšnih, ki skačejo na svoji rampi in krajši razdalji pa je seveda veliko, a oboje je težko primerjati. Zaletišče v dvorani je kratko, prilagajanje dvoranskim razmeram pa zahteva leta izkušenj, ko si že doživel prekratka zaletišča, travo, pesek, veter, dež in druge moteče faktorje.

In še vedno si edini Evropejec, ki izvaja salto nazaj. Kakšen je proces učenja tega trika in zakaj ti je uspelo, kar drugim ni?

Tega trika se lahko začneš učiti le v doskočišču iz pene [angl. foam-pit], druge poti ni. Dokler ne začutiš rotacije, bi bilo vsaka druga podlaga smrtno nevarna. Ker sem v Dupljah na njivi že imel svoj doskok, sem sklenil, da tam naredim še bazen iz pene. Potreboval sem nov izziv, hkrati pa bi mi salta nazaj odprla vsa vrata. Njiva je bila premajhna za bazen mer 18 m krat 10m, zato sem vzel v najem še del sosednjega travnika. V Slovenj Gradcu sem dobil 16 ton odpadne pene, najel tovornjak in se lotil dela. In seveda sem potreboval tudi dvigalo – iz pene se še sam težko pobereš, štirikolesnik pa ima 170 kil.

Koliko časa je trajal projekt bazen?

Bazen me je stal veliko denarja in celo leto garanja. Še v istem trenutku, ko je bil nared, jaz pa pripravljen na prvi skok, sem dobil prvo prijavo inšpektorja z ministrstva za kmetijstvo. Odskočna rampa ni deset let nikogar motila, niti hrup motorja ne, pena pa je očitno bila prehud problem. Bolj ko sem dokazoval, da so vsi papirji v zvezi z zemljiščem urejeni, več popolnega nesočutja je bilo na drugi strani. Dopisovanje z njimi se je vleklo dolga tri leta, dokler mi ni nekdo svetoval, naj plačam prvo kazen in čakam na drugo, tretjo ... Nakazal sem 750 evrov, a že čez mesec dni je sledila druga, skupaj z dvojnim zneskom pa je prispel tudi precej kratek rok, ki je določal, do kdaj mora biti vse odstranjeno.

Kako človek na hitro pospravi železno konstrukcijo in peno, ki je bila prej stisnjena v bale?

V bazenu je bilo za podlago tudi 1400 gum, ki sem jih nabral pri vulkanizerjih po vsej državi. In kar je pomembnejše: do tistega trenutka še enkrat samkrat skočil v ta bazen. Edini denar, ki sem ga dobil nazaj, je bilo 200 evrov, ki mi ga je Dinos plačal za železo. V težkih trenutkih, ko me je vse žrlo, sem razmišljal, da bi vse skupaj zažgal – spodaj pod njivo je bil glavni vod za elektriko in Tržič bi doživel električni mrk. Ni mi preostalo drugega, kot da peno sam odvozim. Dva meseca sem na svojo prikolico nalagal toliko pene, kolikor je pač šlo, in tako vse pospravil do konca. In moj park za trening se je spet spremenil v travnik.

Kako si si opomogel od frustrirajoče vojne z inšpektorji?

S fanti sem se zmenil, da naredimo doskok tu na Brniku, dobil pa sem tudi dvomesečno delo v zabaviščnem parku na Kitajskem. Tam me je vsak dan zjutraj pobral avtobus, peljal na prizorišče, pustil v parku in zvečer pobral. Sliši se monotono, a rutina je bila za nekaj dobra, v bistvu odlična: po 175-ih šovih v dveh mesecih še nikoli nisem bil tako navožen in tako sveto prepričan, da je čas za salto nazaj.

Kje si našel bazen s peno?

Prek Mastersov sem spoznal človeka, ki je v Linzu imel takšen bazen. Prva salta nazaj mi je še kar uspela in že prvi dan sem jo ponovil vsaj 20-krat. Nekako mi je uspelo prepričati telo, naj ostane na motorju med rotacijo. Tja sem se nato še nekajkrat vrnil, dokler nisem bil prepričan, da lahko poskusim tudi brez pene, doma na trdem doskočišču. Rampa na Brniku je čudno stala. Doskok ni bil okej. V glavi sem začel premlevati vse nasvete, ki sem jih dobil od prijateljev, in z nobenim se nisem mogel poistovetiti. Psiha mi ni pustila, da v zraku potegnem nazaj. Še isti dan sem se vrnil v Linza, tam je bilo vse v redu, naslednjič na Brniku pa mi spet ni šlo.

Je salta nazaj najtežji trik za voznika štirikolesnika?

V praksi to ni eden najtežjih trikov, je pa vanj najteže prepričati možgane, saj so prepričani, da se to lahko slabo konča. Največ napak se zgodi, ko na odskočni rampi že potegneš motor nazaj, nato pa se v zraku premisliš in ustaviš rotacijo takrat je nesreča neizbežna. Velika blokada je bil tudi moj strah, da bi se poškodoval, s tem pa bi bilo moje kariere pri Mastersih konec, nastopile bi finančne težave in dolgovi in spet bi bil na začetku. Še enkrat sem poklical Avstrijca, ali lahko pridem v njegovo peno, vse perfektno, a zgodba na Brniku se je ponovila. Vedel sem, da me od uspeha loči le še psihološka blokada, zato sem pozimi prebral na stotine knjig o samozavesti in premagovanju strahu.

Mi lahko katero svetuješ?

Glede na to, da si danes edini Evropejec, ki izvaja salto nazaj? Haha, niti ne. Rešitev ni prišla iz knjig. Moje težave so bile že splošno znane in Italijan, pri katerem sem občasno skakal, se je domislil rešitve. Če bi na doskok naložili nekaj sena, bi prelisičil možgane in bi mogoče šlo. Na Brniku sem samo iskal izgovore, zato sem šel v Italijo, kjer bom čutil več odgovornosti do sebe in tistih, ki so mi poskušali pomagati. Hotel sem samega sebe pritisniti ob zid. In tudi sem. Kupček sena me seveda ne bi zaščitil, če bi šlo v zraku kaj narobe, a moji možgani so se mu odločili zaupati.

Kako si se počutil po prvi uspeli salti nazaj?

Ni besed. Od srca se mi je odvalila velika skala in dokler ni bilo to za mano, sploh nisem vedel, koliko teže prenašam na ramenih. Končno sem zadihal. Naredil sem še dva skoka in oba sta mi uspela. Dva skoka brez sena na doskoku. Bil sem odrešen samega sebe.

Sliši se klišejsko, vendar ali lahko torej skleneva, da je v življenju mogoče čisto vse, če le vztrajaš, zaupaš vase in imaš pred očmijasen cilj?

Lahko tako skleneva, a treba je tudi vedeti, da ni nikoli konca. Čim dosežeš en cilj, se pred tabo že pojavi nova preizkušnja. Tako pač je, če se v življenju odločiš za razvoj. Je že res, da mi je uspela salta nazaj brez pene, sena in drugih bergel, pa me je pritisk večerne dvorane še vedno presenetil. V sistem sem moral vračunati še moteče faktorje: mobilni doskok, močne reflektorje in pošasten hrup v dvorani. Glava ti spet govori, kaj vse bi šlo lahko narobe, srce pa mora ostati močno in mirno. Do rezultata sem prišel po težji poti, a zdaj vsaj ne igram na srečo. Moj cilj ni bila le salta nazaj, temveč tudi užitek ob nastopanju. Če bi me bilo vsakič na smrt strah, moje početje ne bi imelo smisla, jaz pa bi bil bolj slab zabavljač. Tako je, športniki si na teh dogodkih pravzaprav služimo denar kot zabavljači, a kako boš zabaval druge, če se ne zabavaš sam?

Besedilo: Tina Torelli
Foto: Gašper Podbregar

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev