Pogovor z Alenko Pavc, neustavljivo ultramaratonko, ki ji tek daje ogromno notranjega zadovoljstva, sreče in samozavesti.
Alenka Pavc je ženska, ki z neustavljivo voljo premika meje mogočega. Čeprav ni rojena v športno družino, je že zgodaj začutila naklonjenost do teka, ki se je z leti razvila v ljubezen do najzahtevnejših ultramaratonskih preizkušenj. Od prvega daljšega teka na Ljubljanskem maratonu, kjer je kot začetnica dosegla impresiven rezultat, je svojo tekaško pot gradila skozi številne uspehe na ekstremnih preizkušnjah doma in v tujini, med katerimi gotovo izstopa Špartatlon, ena najzahtevnejših tekaških preizkušenj na svetu.
V intervjuju za Metropolitan je iskreno spregovorila o pripravah na tekaške izzive, motivaciji ter o tem, kako se ji je skozi tek spremenil pogled nase. Ultramaratonka, ki pravi, da ji tek daje ogromno notranjega zadovoljstva, sreče in samozavesti, dokazuje, da je največja zmaga pravzaprav preseganje lastnih omejitev. V pogovoru razkriva tudi svojo življenjsko filozofijo, skrito v preprostem, a močnem motu: zmorem.
Kako ste se sploh navdušili nad ultramaratoni in kdaj ste začutili, da je to vaša pot? Izhajate iz zelo športne družine?
V naši družini se nihče ni nikoli ukvarjal s športom. Sem pa že v otroštvu rada tekla oziroma sta mi bili telovadba in tek zelo blizu. Že takrat so mi najbolj ugajali daljši teki. Prva tekaška tekma je bila Ljubljanski maraton, ki sem ga takrat pretekla za svoje pojme precej uspešno. Skupno sem končala na 37. mestu s časom 3 ure in 35 min, kar je za začetnika čisto v redu. Ker pa sem bila radovedna, ali zmorem še kaj več, sem začela teči ultramaratone. Nekaj let samo gorske, zadnja leta pa me spet bolj vleče na cesto.
Narediva kratek pregled nekaj vaših tekaških preizkušenj. Leta 2016 ste recimo zmagali na Ultra Pušeljc Trail, ekstremni gorski tekaški preizkušnji. Kako se spominjate te izkušnje?
To je bil moj drugi gorski ultramaraton. Leto prej sem ga tekla prvič in dosegla tretje mesto. Tekma je precej težka, dolga okrog 115 km in s 6000 višinskimi metri. A narava čez celotno progo je neverjetna, res zelo lepa, in to ti odtehta tudi tiste slabe trenutke, ki jih imaš na tekmi zaradi utrujenosti. Pretekla sem jo tudi naslednje leto, ravno tako končala z zmago in imam zelo lepe spomine nanjo.
Na Ribnca Trailu ste zmagali kar trikrat – kakšne so posebnosti te trase, ki vam tako zelo ustrezajo?
Tudi Ribnca trail je gorski maraton. Ker sem že pretekla precej gorskih maratonov in še več gorskih ultramaratonov, mi tudi takšna trasa zelo leži. So mi pa ribniški konci tudi sicer zelo pri srcu zaradi narave same in srčnih ljudi. Vedno se rada vračam v Ribnico in tudi tega maratona se bom z veseljem še udeležila.
Leta 2020 ste sodelovali na virtualnem šesturnem teku – kako je bilo teči brez običajne podpore navijačev in sotekmovalcev ob progi? Vas je vsaj nekaj sodelujočih teklo skupaj?
Na šesturnem virtualnem teku sem tekla sama, po službi. Žal mi ni uspelo preteči več kot 40 km, a sem se potrudila po najboljših močeh. V glavnem na vseh treningih tečem sama, tako da tudi na tem teku nisem imela nobenih težav.
Leta 2024 ste postali državna prvakinja na 12-urnem teku v Kranju, na katerem ste sodelovali tretjič. Kako ste ostali osredotočeni celotnih 12 ur?
Teka v Kranju za državno prvenstvo sem se udeležila tretjič in tretje leto tudi zmagala. To je tekma na domačem terenu, ogromno poznanih navijačev, kar ti da še poseben zagon. Ravno to leto sem imela na začetku kar nekaj težav. Pojavile so se mi bolečine v križu, išias, ki ga do tekme še nisem v celoti sanirala, vendar so me med tekmo na hitro zmasirali in 'potejpali'.
Ker sem pa tudi premalo pila, se mi je vnel še mehur. To težavo sem rešila s praški in protibolečinskimi tabletami. med samo sanacijo težav sem že izgubila prvo mesto, vendar sem bila to leto odločena, da zmagam, kar mi je tudi uspelo. Ko je postalo težko, sem se zamotila s poslušanjem glasbe.
Istega leta ste uspešno pretekli tudi izjemno zahteven Špartatlon, 246-kilometrsko traso med Atenami in Šparto, in dosegli odlično 12. mesto med ženskami. Kaj vas je motiviralo, da ste se odločili za udeležbo na tako ekstremni preizkušnji? Kako ste se pripravili nanjo?
Preden sem se sploh začela ukvarjati s tekom, sem prebrala kar nekaj tekaških knjig. Najbolj sta me navdušila Dean Karnazes s knjigo Ultramaratonec (njega sem tudi spoznala na Špartatlonu) in naš Dušan Mravlje s knjigo Tek, moja norost. Oba avtorja sta kar nekajkrat pretekla Špartatlon in med branjem si sploh nisem mogla predstavljati, da sem tudi jaz sposobna teči na eni najtežjih tekem na svetu.
Ker pa z leti nabiraš izkušnje in si želiš vedno več, sem dosegla normo, s katero sem se lahko prijavila na tek. Mogoče se sliši smešno, ampak ko sem videla tekače, ki na cilju dobijo krono iz oljčnih vejic, sem si rekla: "To kron'co bi pa tudi jaz rada imela." (smeh)
Priprave so se začele slabo leto prej in tako sem se v začetku aprila za daljši trening udeležila tekme 100 milj Istre: 170 km in 7000 'višincev'. Tudi to je zelo težka tekma, ki se je udeležijo tekači s celega sveta in pritekla sem na 4. mesto. Del treninga je bil tudi 12-urni tek v Kranju. Tri do štiri mesece pred samim Špartatlonom pa sem pretekla malo več kot 100 km na teden s približno 3000 višinskih metrov.
Morda vas zanima tudi:
Med teki se torej srečujete z izjemnimi napori – kako premagujete izčrpanost in ohranjate vztrajnost?
Med vsako tekmo, že med treningi se srečujem z izčrpanostjo. Velikokrat sem za to kriva sama, ker premalo pijem in pojem. Nikoli pa si sama ne očitam, češ, zakaj mi je tega treba. Za takšne tekme sem se odločila sama, vem, da je velikokrat težko in takrat mora biti glava samo 'naštelana' v pravo smer. Če glava odpove, žal ne gre več. Ko pa sem že preveč utrujena, kajti tudi meni včasih odpovesta motivacija in volja, si vzamem tudi 2 do 3 dni premora, včasih tudi več.
Kaj storite, če vam vreme med maratonom ni naklonjeno? Seveda razmere najbrž niso vedno idealne ...
Med tekmami sem se srečala z vsemi vremenskimi pogoji. Od hude vročine do dežja, toče in bliskanja.
Za zdaj še nisem obupala zaradi vremenskih razmer. Če imaš možnost, se lahko preoblečeš na tekmi, sem pa tudi tekla precej ur v dežju in so se pozneje oblačila posušila na meni. Sem tip človeka, ki ne komplicira.
Kakšna je vaša rutina priprav na velike ultramaratonske izzive? Imate kakšne posebne rituale?
Posebnih ritualov nimam. Za daljše tekme oz. ultramaratone se začnem intenzivno pripravljati 3-4 mesece prej. To pomeni, da kondicijo vzdržujem že prej, kilometrina pa se poveča na nad 100 kilometrov tedensko.
Ali obstaja ultramaraton, ki ste si ga vedno želeli preteči, pa še niste imeli priložnosti?
Po svetu je še veliko ultramaratonov, ki bi se jih rada udeležila, vendar sem zaradi dopusta in financ precej omejena glede tega. Želim si preteči še enega najtežjih na svetu: Badwater, ki poteka v Ameriki – skozi Dolino smrti, kjer je temperatura tudi okrog 50 stopinj.
Kako se vam je skozi leta ukvarjanja z ultramaratoni spremenil pogled nase in na svoje telo?
Če pogledam nazaj, vidim, da vsako leto zmorem več, sam tek pa mi daje ogromno notranjega zadovoljstva, sreče in samozavesti.
Kako usklajujete službene obveznosti s tekom?
V službi delam po planu, to pomeni vsak dan drugače. Ko se pripravljam na tekmo, včasih vstajam tudi ob dveh ali treh zjutraj, da odtečem trening in grem nato v službo. Če delam po 12 ali 13 ur, pa imam po navadi tisti dan tekaško pavzo.
Kakšne cilje si postavljate za prihodnost – katere ultramaratone bi še radi osvojili?
Letos sem bom udeležila Ultrabalatona, to je ultramaraton okrog Blatnega jezera na Madžarskem dolžine 211 km. Zagotovo pa se še vrnem na Špartatlon.
Kaj bi svetovali ženskam, ki bi rade začele teči ultramaratone, pa jih je morda nekoliko strah zahtevnosti ali mislijo, da njihovo telo ni dovolj zmogljivo? Imate kakšno sporočilo za vse, ki se morda zgledujejo po vas?
Svetujem jim, naj delajo po občutku, nič na silo in za vsako ceno. Čeprav je velikokrat težko, je treba pri tem še zmeraj uživati. Je pa vsako telo drugačno, nekateri zmorejo več, nekateri pač manj, in to ni nič hudega. Če si to želiš, moraš verjeti vase in ne takoj obupati. Moj moto je: "Zmorem!"
