Boštjan Videmšek: Tečem, ker lahko. Vse drugo je bullshit

ltrablues govori o tem, kako se trije rekreativni tekači, ob Videmšku še Samo Rugelj, založnik in izdajatelj knjižne revije Bukla, ter pisatelj Žiga X Gombač, sicer zelo različni ljudje, poklicno, starostno in tudi tekaško, odločijo preteči Zion, stokilometrsko progo po eni najlepših pokrajin na tem planetu. Če je le mogoče, tečejo skupaj in če je le mogoče, tečejo tako, da bodo tudi po tej preizkušnji ostali prijatelji.

Od Ziona je minilo pol leta. Zdaj kaj drugače gledate na opravljeno kot po prihodu v cilj?

Še zmeraj enako. Drži me evforija, vesel sem, fino je uresničiti cilj, ki si si ga zastavil, hkrati sem se pa v istem trenutku, ko sem prišel v cilj, znebil vseh strahov, ki sem jih imel med treningi, in sicer da se bom fizično sesul zaradi prehrane, pretreniranosti ipd. Zgodilo se je nasprotno. V življenju še nisem bil v boljši formi. Zdaj imam za seboj šest zaporednih res hard core gorskih tekov brez enega samega av ali utrujenosti. Na Zionu sem tekel bistveno pod svojimi vrtljaji, tekmo sem si spremenil v potovanje, in to je tisto, kar skušam ohranjati. Izključno v gibanju. In samo uživati. Obenem sem se tudi sprostil, ker sem prvič pisal o sebi. Zame je bilo to še veliko bolj radikalno, ker vse življenje pišem o drugih in poskušam skoraj fašisto­idno izstopati iz zgodb. Tokratno pisanje je bila skoraj nekakšna terapija.

Sotekač Žiga citira v tej knjigi misel nekega znanega ultramaratonca, ki pravi, da ultra ne napravi človeka boljšega, ampak poudari tisto, kar v resnici je. Kaj vam je ta tek povedal o vas samih?

Ne bi šel v kakšno blazno mistifikacijo in metafiziko. Mi vsi tečemo, ker – podobno kot pes, ki si liže jajca – lahko. Vse drugo je bullshit. Tečemo, ker se imamo dobro, ker smo privilegirani, ker dobro živimo, smo v solidni formi in nam okolje to omogoča, ker smo bili rojeni v prostoru, ki te, čeprav si na pol mrtev apatik, sili v šport. Po drugi strani imamo glede na to, da ne živimo v prostoru, ki ga določajo dolge vožnje na delovno mesto in zato ni veliko izgubljenega časa – naš čas je veliko bolj neto čas, kot je to v Ameriki, ki je dežela bruto časa – neverjet­no primerjalno prednost za življenjski slog. Čeprav je časa vedno premalo, ga je še vedno dovolj za trening. Zato poskušam čim bolj demistificirati to, kar smo naredili. Sam sebi sem dokazal, da to lahko storim, še eno stvar več, in to je to.

Ljudje pogosto opazijo samo trenutni napor, trpljenje tekačev na teh dolgih razdaljah, ne poznajo pa užitka, ki ga premagovanje takih razdalj daje. To je bil za vse tri prvi ultramaraton. Je po takšni preizkušnji mogoče ostati pri enem samem?

Po mojem ne. Kmalu po Zionu sem sam s seboj odtekel že nekaj takega, kar bi se lahko klasificiralo za ultro. Ne vleče me na tekme, v množičnost, raje bi šel teč na Triglav ali kaj podobnega, vsekakor pa nič prestižnega, vidnega, nujno opaznega. Mi nismo tekli zaradi ultre same, ampak zato, ker smo se v sekundi lepo ujeli. Vseeno nam je bilo, ali gre za 98 ali 111 kilometrov. Našli smo tek, ki nam je ustrezal, skupaj s scenografijo, s filingom, potrebovali smo nov izziv, ki je bil gnan na soulsearchingu vseh treh v istem trenutku, ne glede na to, da nismo imeli veliko skupne zgodovine.

Ne bi šli še enkrat na Zion in ga poskusili preteči v krajšem času?

Ne nujno isti tek, si pa želim še enkrat preteči ultro in se pri tem bolj dotakniti svojih robov. Ne morem zanikati, da je to ena močnejših gonilnih sil, verjetno pa ne bi šel še enkrat na isti tek. Vedno, ko grem na novo destinacijo, nekam, kjer še nisem tekel, tečem laže, pri teku čutim več veselja, veselim se vsakih naslednjih 700 metrov. Potovalno, odkrivaško, pionirsko ... Tega bi se veselil, mogoče tudi tega, da bi se pošteno izgubil. Ne ravno na ravni 127 ur [film, ki govori o pustolovščini v divjini], ampak tako, da bi bilo vendarle malo preživetvenega zraven.

Je bila knjiga ves čas del projekta, nekakšna motivacija zanj?

Prvi večer, potem ko smo se dogovorili, da gremo, je bilo napisano prvo poglavje. Ko smo sedli za mizo, smo si rekli, da bomo pisali o tem, in od takrat je bila to activity in progress. Pisanje je ves čas teklo, in ko smo prišli iz Amerike, ko smo stopili iz letala, smo imeli knjigo v grobem napisano. Vse je bilo pisano v ekstremno realnem času. Knjiga kot motivacija, kot del ... Ne vem, gre za dilemo, kaj je bilo prej, kura ali jajce. Vse se je nekako ujelo, nihče ni prav zares vedel, kaj dominira. Ves čas je bil seveda v ozadju strah: ali mi to pišemo larpurlatistično, ker če enemu ne uspe, potem težko, da bo knjiga uspela, pa kaj se bo zgodilo z našo dinamiko in dramaturgijo? Na tej ravni so bili pomisleki, sicer smo jo pa zavestno in zavedno pisali od prve sekunde dalje.

Vas ni bilo strah oziroma ste imeli kaj treme pred tem, kaj bodo o knjigi in teku rekli vrhunski tekači?

Niti ne, ker nismo šli tekmovat, ampak teč ultramaraton v realnih okvirih naših sposobnosti. Odzivi so za zdaj fini. Seveda bi pozitivno mnenje, recimo, Dušana Mravljeta nekaj pomenilo, ne pa prav veliko, ker gre za drugo disciplino. Niti približno ni bilo tekmovalnega motiva. Šlo je za samorealizacijski moment v najbolj resnem pomenu te besede. Mi smo se tekaško in osebnostno na Zionu tisočodstotno realizirali in zunanja potrditev je fina, ker pomeni dobro prodajo knjige. Vse drugo je izključno intimno doživetje in, kako bi rekel, tisto zunaj ni measure of my dreams.

Sprašujem, ker opažam zanimiv fenomen. Po eni strani imamo nogometne ekipe, ki so vredne milijarde evrov, superšportnike, podprte z vso medijsko in marketinško mašinerijo, in tudi polne stadione, ampak po drugi strani pa – zdi se mi – tudi upadajoče zanimanje za vse to ali, bolje rečeno, naraščajoče zanimanje za nekaj bolj dosegljivega, človeškega, kot je vaše početje. Je to mogoče trend prihodnosti? Nekaj v smislu, kaj me briga, kako hitro lahko teče Usain Bolt, pomembneje je, kako hitro lahko tečem jaz sam?

Bojim se, da je ravno nasprotno, ker prav na ljubljanskem maratonu ali pa kje drugje v srednji Evropi opažam ogromno množične histerije in tekmovalnosti, kakršne na resnih, profesionalnih tekmah ni videti. Toliko treme, toliko tesnobe, toliko nekakšnega megatonskega pritiska na nere­aliziranih, nedojebanih osebnostih. Nikjer ni več tega kot prav na startih takšnih tekmovanj. Tukaj sploh ni več prostora za hec. Z Žigo že skoraj namensko, čeprav je do tega prišlo spontano, na takšnih tekih pozdravljava ljudi in večinoma dobiva v odgovor sovražnost. Grobo odbojnost, češ kaj ti mene zajebavaš, kdo si ti, da me sploh smeš pozdraviti. V Ameriki je, kar se tega tiče, drugače. Ne morem generalizirati, ker sem v Ameriki doslej tekel mogoče 25-krat, je pa bilo vedno dobro, žur, ki te žene naprej. Na Zionu sem srečal ljudi, ki so bili vidno bolje pripravljeni od mene, pa so zaostajali, se ustavljali, ni jih gnal samo rezultat. Seveda imaš tudi tiste, ki tečejo na čas, ki tekmujejo v ultraški ligi, za katerimi stojijo sponzorji, ampak takih je nekaj, vsi drugi so pa po kategorijah zelo zgoščeni.

Rekreativna opazka. Nikjer v knjigi nisem po teku zasledil piva. Kako je to mogoče?

Ne pijemo. Dva se ne dotakneta alkohola, jaz pa spijem dve pivi na mesec v najbolj alkoholnih trenutkih. Itak smo rugeljanska skupina. [smeh]

Zamenjajva temo. Kako to, da ste postali vojni poročevalec?

Zato, ker se mi je v najbolj tenkočutni puberteti pred vrati odvijala vojna. Že pri devetih sem napisal besedilo o libanonski držav­ljanski vojni, sledil sem ji in kar naenkrat je to nastala domača zgodba. Od 14. leta sem bil tudi navijač in sem sledil dinamiki razpada Jugoslavije na tribunah. Neuresničen nogometaš pač postane navijač ali pa sodnik. Tam je bilo to zelo intenzivno. Spom­nim se 16. maja 1990 in bad blue boysov in delij v zagrebškem Maksimiru itn. Vse to je prihajalo v Ljubljano, ko je Pavle Čelik ob devetih zjutraj zadržal 6000 delij na postaji v Ljubljani ... Sam pri sebi sem razmišljal in potem pisal o tem, in ko sem odšel z Ekipe na Mladino, sem začel pisati o beguncih pri nas. Od tam do prvega terena ni bilo daleč.

So bili vzgibi altruistični? V knjigi Zgodba, priročniku za pisanje scenarijev, njen avtor, Robert McKee, pravi, da hollywoodski protivojni filmi vedno zgrešijo poanto, ker je resnica pač ta, da imajo moški radi vojno.

Pri tem je prav toliko egosafarija kot humanizma. Na začetku bi težko sam sebe oklical za altruista, ne vem ... Sčasoma je to postalo veliko bolj reflektirano, najprej je šlo pa zgolj za reflekse. Vojno globoko preziram in se nikoli nisem imel za vojnega, ampak protivojnega poročevalca, čeprav tega ne jemljem kot jedro svoje identitete. Moja zasebna identiteta je precej drugačna, bežim od tega, poskušam se umikati. Gotovo sem navlečen na visoke impulze, obrate, tudi na nekakšno pustolovščino te zgodbe, ki jo pa potrebujem vedno manj. Včasih sem iskal izziv, zdaj agresivno iščem kontekst in se umikam s prve črte v zaledje, tja, kjer se da čim več pogovarjati z ljudmi. Na začetku sploh nisem imel možnosti presojati, tako hitro me je potegnilo vase. Pri 22, 23 letih si preprosto neumen, to je edini opis tvojega stanja, potem pa z izkuš­njami, izobraževanjem, neskončnim branjem in srečevanjem pametnejših in izkušenejših ljudi od sebe lahko začneš dajati od sebe, kar bi lahko bilo nekoč respektabilno.

Petnajst let se ukvarjate s pisanjem o vojnah. So se v tem času vojne kaj spremenile? Nekoč sem vprašal Arneta Hodaliča, kje so najne­varnejši kraji na svetu, in je omenil Afriko, kjer naj človeško življenje ne bi imelo cene. Zdaj se zdi, da se je površina ozemlja, kjer je človek lahko tudi manj kot nič, zelo razširila.

Mislim, da ima človeško življenje še vedno enako ceno, kot jo je imelo, in sicer nič. Oziroma če je zahodno življenje vredno deset, potem je vsako drugo vredno neskon­čno manj. Vrednost življenja je definicija zahodnega rasizma, pika. Ubijanje zahodnih novinarjev in humanitarnih delavcev ni nič novega. Tudi na videz najbolj iracionalne organizacije delujejo v skladu s zeitgeistom. Sledijo reality showu, potrebam po čedalje hujši bizarnosti in ekstremnosti, po gigantskem selfiju. To je tisto, kar se dogaja Isisu. Gre za čisto, natančno, brutalno strukturirano fiziko. Tukaj ni ideologije, gre za onaniranje pred oltarjem tujega gospodarja.

Zanima me, ker ste zapisali, da se iz Sirije ne da več poročati.

Zadnje leto se iz te vojne, in sicer tako, da bi od tam napisal dobro zgodbo, ne da več poročati. Pred tem se je še. Takrat si lahko prišel v Sirijo iz Turčije, ilegalno, ampak je šlo, ker je bilo Turčiji do tega, da se piše o Siriji. Takrat se je dalo še kar suvereno gibati po severu in vzhodu države. Moral si poznati nekaj ljudi, imeti si moral nekaj izkušenj in je šlo. Ugrabitev ni bilo oziroma so bile izjemno redke. Po lanskem poletju, ko je tudi sever padel pod Isis in se je upor radikaliziral, ker prvi sekularni uporniki niso dobili nobene pomoči in se je nagradilo skrajneže, pri čemer so bili Savdijci in Katarci najintenzivnejši, se je pa zgodil prediraški scenarij. Takrat smo novinarji postali žrtve, in to ne žrtve, ki jih ustrelijo v glavo, ampak žrtve prevla­dujoče ekonomske logike. Postali smo tržno blago. S plačevanjem ljudi na terenu smo tudi sami del te ekonomije. Za dobro pokrivanje sirske zgodbe je bilo to usodno.

»Po 15 letih poročanj iz vojn in kriz in vseh mogočih tveganju si tak­šen tek predstavljam kot nekakšno častno upokojitev,« pravite v Ultrabluesu.

Ja, grem pa prihodnji teden v Gazo.

Ultrablues je bil pisan v realnem času. Nekaj stvari bi lahko popravil za nazaj, pa bi se delal pametnejšega, kot v resnici sem. Od trenutka, ko je urednik dobil pisanje v roke, nisem popravil niti vejice, hotel sem obdržati brutalno neposrednost, v tej izpovednosti sem užival. Če bi to revidiral, tega stavka ne bi več zapisal, ker je laž oziroma je zgolj wishfull thinking. Še zmeraj me žene, tako kot sem prej rekel, da bi še odtekel kakšno ultro. Gon po iskanju novega in novega roba ni dokončno potešen. Se pa trudim, da bi naredil vse za varnost. Vedno več strahu čutim. Mislim, da gre strah vzporedno z dozorevanjem.

Se kdaj vprašate, ali je vredno?

Večkrat, ves čas, ampak vedno dobim od nekje nekaj takega, na kar se obesim, kakšno nitko te vrednosti. Ne v odzivu neposrednega okolja, ker je bilo tega vedno več v tujini. Slovenija je zelo omejen trg in ves čas komuniciramo tisti, ki se tako ali drugače poznamo, in lahko to medsebojno občudovanje požre temeljno sporočilo, ga zamaje in povzdigne ego, da pozabiš na svojo temeljno nalogo. V takem okolju je nemogoče rasti. To je tako, kot bi kljub mednarodnemu potencialu ves čas igral proti Domžalam. Napreduješ lahko samo, če igraš proti boljšemu od sebe.

Mislil sem na to, da ne glede na to, kar boste naredili, bodo stvari šle svojo pot, da imate nanje zanemarljiv vpliv. Spomnim se pogovora z nekim mladim Egipčanom, opisanem v knjigi Upor, ki pravi, da se ne da nič storiti, da je bedakov v njegovi državi preveč in da se bo izselil. Arabska pomlad se je izpela v nekaj, kar je še slabše kot prej ... Skratka, ali ste kdaj pomislili, da so sami krivi za svoje težave?

Ne, nikoli. Nimam te pravice. Po stotinah in stotinah letih kolonizacije, suženjstva in zahodne dehumanizacije nezahodnega sveta si ne upam jemati te pravice. To bi bil trenutek, ko bi umrl še zadnji kanček humanega in humanističnega v meni. Iz pozicije privilegiranega soditi o teh rečeh je jedro zla.

Se vam torej ne zdi, da je krščanstvo, tole sedanje, vendarle bolj civilizirana religija, kot je današnji islam?

Niti slučajno. Zakaj? Krščanstvo je pobijalo milijone ljudi, sprožilo genocide v Sred­nji, Južni in Severni Ameriki, sodelovalo pri genocidu pred vsega 20 leti v Srebrenici. Nam pred nosom. Zakaj bi bilo kakorkoli bolj civilizirano od islama? To, kar danes sprem­ljamo v obliki skrajnega islama, je produkt krščanske ekonomsko-fašistoidne inkvizicije.

V knjigi Ultrablues pravite, da ne le slovenski, ampak tudi tuji mediji na svetovna krizna žarišča ne pošiljajo več novinarjev. Kdaj in zakaj se je to začelo?

To je proces, ki traja že kar nekaj let. Začel se je že pred krizo in zanj obstajata dva razloga. Prvi je seveda finančni, drugi pa tehnološki in je do njega prišlo z razvojem informacijskih tehnologij. Finančni je razumljiv, začel se je leta 2007 oziroma 2008. Ni več denarja za poti, zapirajo se dopisništva, fotooddelki in Slovenija, bi rekel, tukaj še niti ni v najslabšem položaju. V Španiji je desetine znancev in prijateljev čez noč izgubilo službe in niti približno ne bodo našli novih. Podobno v Ameriki in Angliji. Na drugi strani je ogromen padec bralcev časopisov. Vsi mi, ki delamo pri tiskanih medijih, smo se slepili, da bomo že preživeli, in zaradi te iluzije jih zasluženo dobivamo po glavi. Številnim se nam ni pravočasno uspelo prilagoditi razmeram. Informacijske tehnologije so pa stvari pripeljale tako daleč, da ne potrebuješ več tri, štiri tisoč evrov za novinarja v Siriji, ampak potrebuješ nekoga, ki solidno govori angleško, obvlada Skype in premore poceni laptop, potem pa ti v domači pisarni in z domačo ideološko doktrino narediš prispevek in ga prodajaš kot terenski izdelek. To prevladuje povsod, to delajo tudi največji svetovni mediji, res pa je, da so se mnogi položaju uspešno prilagodili. Ni res, da ni ekonomskih vzorcev za preživetje tiskanih medijev. Nekaj jih dokazuje nasprotno, v Sloveniji pa še nikjer nisem videl dobrega poskusa preživetja, ampak zgolj vztrajanje v zakoreninjenih vzorcih. Na Delu so poskusi. Veliko ljudi je naredilo zelo veliko, da bi bile stvari drugačne, ampak ker smo časopis, ki že dolga leta nima strateškega medijskega lastnika, se stvari, ki bi lahko bile teoretično drage, niso financirale. Hkrati pa nimamo kontinuitete vodenja, in to ustvarja kar nekaj postranske škode.

Kljub vsemu je Delo vendarle še vedno osrednji slovenski tiskani medij in vi eden njegovih prepoznavnejših novinarjev. Kakšno je razmerje med vama? Gre za simbiozo?

Vse, kar delam na Delu, je izključno posledica samoiniciative, agresivne samoinici­ative. Delo berem, odkar vem zase. Zrasel sem z njim, berem ga strastno, čeprav manj, kot sem ga, ker hitreje, močneje, intenzivneje drugje dobim informacijo, ker se mi je zožil fokus. V resnici molim za Delo. Mislim, da bi bila izguba Dela velik udarec za medijski in družbeni prostor ... Ampak po drugi strani pa ne vem, ali bi bilo zares tako. O tem mora presojati bralstvo, jaz sem intimno vezan nanj in zato ekstremno subjektiven.

V knjižnici sem si izposodil vašo knjigo Upor in v njej našel zataknjen listek z vprašanjem, ki je očitno mučilo bralca pred menoj. In sicer je na njem pisalo: »Vzporednice z Grčijo? Je avtor, ko je pisal o Grčiji, dejansko pisal o Grčiji ali že o Sloveniji?« Kako je s tem?

[smeh] Povsem blizu smo Grčiji. Na zelo dobri poti proti Grčiji smo. Zaostajamo nekaj let. To 'srečo' imamo, da pri nas še niso sprejeli kakšnih radikalnih ukrepov, kar je podaljšalo iluzijo, da nam ne gre tako slabo, ki se je prevedla v to, da na ulicah nismo imeli socialno motiviranih protestov, kakršne ima Grčija ves čas, ampak politično motivirane. Zato so ti sčasoma tudi zastali in izgubili kredibilnost, ker niso bili gnani iz srca, pleksusa, telesnih sokov kot v Grčiji. Tudi v Grčiji so zastali, ker je šla energija drugam. Ljudje so začeli fizično razpadati. Vrstijo se samomori, v porastu so psihosomatske bolezni ... Upor se je z ulic preselil v telo. Pri nas še vedno nismo videli pravih protestov, še vedno nismo začeli jesti dreka – no, nekateri že, ampak prava rev­ščina, prava bolečina je zaradi globoko zakoreninjenega socialnega strahu za štirimi zidovi. Grčija kot sredozemski prostor se svoje revščine ne sramuje, ima jo na ulicah kot nekakšen asset. Grčija je potrebovala šest let, da je postala dežela tretjega sveta, pri nas se bo to zgodilo v naslednjih 18 mesecih. Gremo pa po grški poti, o tem ni dvoma, to je strukturirana reč.

Vrniva se k vašemu Ultrabluesu. Osnovni cilj je bil preteči Zion skupaj. Zamisel, zaveza je zdržala do prve ovire 200 metrov po startu. Kaj nam to pove o človeški naturi?

To je bila želja. Jaz sem bil nekakšen vezni člen med Samom, ki je na dan tekme, potem ko z Žigom nisva pristala na nekaj njegovih predlogov in tako rekoč izsilila skupni start, najbolj poudarjal našo 'ekipnost' in dogovore, in Žigo, ki ga je vleklo po svoje, hitreje. Ampak tudi moj položaj je bil egoističen, ker mi je – iz retrospektive, ne sproti – ustrezalo, da sem tekel počasneje in ob tem užival. Če ne bi, bi se mi mogoče na 71. kilometru nekaj zgodilo, pa bi potem trpel do cilja ali pa sploh ne bi prišel do tja. Ko zdaj gledam na to, se mi zdi, da je vsak napravil čisti vse absolutno pravilno, sproti je bilo pa kar nekaj tenzij, neugodja in tisti trenutek, ko smo se ločili, je bil zelo, zelo zoprn. Ko je kapetan odvil na 'postanek v boksih', in to zelo hitro, še preden se je ugasnila startna luč [smeh], bi šlo lahko vse v maloro, ampak čez deset sekund sva šla naprej in čez 15 minut sva vedela, da je vse okej. Jaz se v nobenem trenutku nisem obremenjeval, da je šel hitrejši naprej, Samo se je pa tudi kmalu nehal obremenjevati, da se je porušil ekipni načrt. So pa bile prekršene neke zaobljube, ki pa so dale pozitiven rezultat. Vsak je tekel svoje, skupni rezultat je pa knjiga in to, da nam je vsem uspelo. Pravzaprav se je vse zgodilo prav. Če bi si sposodil ceneno new age terminologijo, bi rekel, da se je vse kozmično ujelo.

TEKST Tadej Golob
FOTO Drago Videmšek

Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem