Dokazala, da so tudi ženske vrhunske skakalke: "Na začetku je bilo veliko čudnih pogledov in tudi opazk, da ženske spadajo v kuhinjo"

V njenih časih so bili to zametki razvoja ženskih smučarskih skokov pri nas, takrat na sporedu še ni bilo tekem svetovnega pokala za ženske in ni bilo možnosti, da bi dekleta nastopila na olimpijskih igrah. Bila je prva Slovenka, ki je zmagala na tekmi Celinskega pokala v smučarskih skokih. To ji je uspelo leta 2005 na tekmi v Nemčiji, takrat je bila to najvišja raven tekmovanj v ženskih smučarskih skokih.

Monika Pogladič, poročena Marčinković, je prve skakalne korake naredila v Smučarskem skakalnem klubu (SSK) Mislinja, kasneje je prestopila v SSK Ljubno BTC. V tistih časih je bilo v Sloveniji morda vse skupaj le deset tekmovalk, danes jih je približno toliko samo v enem klubu. Ženski skakalni šport je od takrat naredil gromozanski korak naprej, danes slovenske skakalke krojijo svetovni vrh. A do sedanjih uspehov se je vila dolga in trnova pot.

Velika zasluga za sedanje uspehe gre zanesljivo pionirkam, začetnicam skokov pri nas, Monika je bila ena od njih. "Odraščala sem v Mislinji, hišo imamo z lepim razgledom na skakalnico. Brat je prvi začel s skoki, kakšno leto je treniral tam, sem ga spremljala na tekmovanjih, treningih, pripravah. Kot družina smo šli zraven na njegove tekme tudi v tujino. Tako se je počasi rojevala ta želja, da bi tudi jaz poizkusila. Takrat je bilo zelo neobičajno, da punca stopi na smučke, na skakalnico," se spominja tistih časov. 

"Bila sem stara približno 10 let, ko sem prvič stopila na smučke. Družba je bila fantovska, v takratnem smučarskem klubu Mislinja ni bilo nobene druge punce, bila sem edina. Šele kasneje smo se punce začele spoznavati na državni ravni in srečevati," se spominja svojih začetkov.

"Mišljenje je bilo, da ženske ne spadajo na skakalnice"

"Kar se tiče ženske konkurence, je bilo takrat, ko sem začela, to nekaj novega pri nas, nekaj nenavadnega. Veliko je bilo čudnih pogledov, tudi ljudje, ki zdaj zagovarjajo in podpirajo ženske skoke, jih takrat niso," se spominja.

Da ji v časih, ko je v tem športu orala ledino pri nas, ni bilo lahko, je jasno: "Bilo je potrebno dobiti nekaj trde kože, osebno sem poizkušala to dati na stran. Na prvem mestu je bilo, da imam rada ta šport, da sem uživala v njem. Gibala sem se v krogu najožjih ljudi, ki so podpirali mene in ta šport." 

To je bil čas amaterizma, dekleta so iz ljubezni do tega športa "utirala" smučino naslednjim generacijam in po letih dela in odrekanj se to danes pozna. O tem pričajo sedanji uspehi slovenskih skakalk v mednarodnih tekmovanjih, ne samo v svetovnem pokalu.

"Pogosto je bilo mišljenje, da ženske ne spadajo na skakalnice, tudi kot opazke, da ženske spadajo v kuhinjo in take zadeve. Tudi komentarji niso bili vedno najlepši. Punce smo se veselile vsakega našega uspeha, po drugi strani je bila slišati kritike na račun kakovosti, tudi zaradi številčnosti konkurence," se spominja.

"Res se je bilo treba boriti, sploh da smo prišle do prvih tekem, naprej na državni ravni, nato smo se začeli povezovati v tujino in širše. Prve tekme so bile v Nemčiji in Avstriji, nekakšna turneja je bila takrat. Na tisto turnejo sva se z očetom prvič odpravila na lastne stroške. Takrat sem malo trenirala pod okriljem avstrijske, pa ameriške reprezentance, to so bili tisti začetki. Po domače rečeno, je bilo treba plavati," pravi Monika o statusu ženskih skokov v Sloveniji, ki se je razvijal zelo počasi.

Bila je prva Slovenka z zmago v Celinskem pokalu

Leta 2005 je v nemškem Baiersbronnu zmagala na tekmi Celinskega pokala, kar je bil v tistem obdobju največji uspeh slovenskih skakalk.

Včasih je bilo res drugače, a vsak začetek je težak in preden se ustvarijo razmere za delo in konkurenca, je potreben čas. "Korak za korakom so se razmere začele razvijati, vsako leto je bilo boljše. Bolje organizirano je bilo tudi s strani SZS, naslednje leto je bil kombi, pa trener itd. ... Danes so ženski smučarski skoki v hitrem vzponu, upam, da bo šlo v taki smeri naprej, niso pa še na ravni moških smučarskih skokov," pravi sogovornica.

Ženski smučarski skoki so danes, glede na primerjavo s tistimi leti ob prelomu stoletja, prinesli povsem novo dimenzijo. Vse skupaj je na precej višji ravni, tako kar se tiče konkurence, kvalitete kot tudi pozornosti javnosti in medijev. 

"V času ko sem jaz trenirala in tekmovala, mediji niso bili toliko prisotni. Naprej je bila potrebna prepoznavnost, pomembno je bilo, da se je začelo govoriti o ženskih skokih. Televizijski prenosi teh tekem so bili pomembni, to je veliko pomenilo za ženske skoke. Tudi rang tekmovanj se je dvignil, od Celinskega pokala v sezoni 2004/2005, sledil je svetovni pokal, pa nastopi na svetovnih prvenstvih, olimpijskih igrah, skoki na velikanki," mejnike, ki se tičejo napredka ženskih skokov predstavlja nekdanja reprezentantka. 

"Medijska pozornost športu daje drugačno, profesionalno dimenzijo in to je tisto, kar vpliva na populacijo znotraj športa. Razvoj za seboj potegne vse skupaj. Ko je konkurenca vedno močnejša, so razlike vedno manjše, tekme so vedno bolj kvalitetne, več je gledalcev, sponzorjev in tako dalje," razloži sogovornica.

Nove dimenzije ženskih skokov so brez dvoma tudi daljave, ki jih dosegajo. Letos so se dekleta prvič preizkusila na letalnici in plod tega je nov ženski svetovni rekord. "To je na moj rekord še 100 metrov, na nek način si lahko, a vseeno si je vse skupaj težko predstavljati. To je druga dimenzija in to je letalnica, ki zahteva svojo tehniko, si višje in dlje v zraku. Največ pomeni izkušnja, ko to doživiš," pravi sogovornica o svetovnem rekordu. 

Rekord je v slovenskih rokah (in nogah), kar 226 metrov je v tej sezoni poletela Ema Klinec. Monikin osebni (neuradni) rekord je 130 metrov na skakalnici v italijanskem Predazzu, uradni 111 metrov na skakalnici v Holmenkollnu. 

Padec v Vikersundu ji je omajal zaupanje

"V času začetkov ženskih skokov si je bilo težko predstavljati, da bodo punce letele (na letalnici, op. p.). Želja je bila prisotna, ampak glede na razvoj je bilo to nekaj zelo oddaljenega, šele sedaj se je pokazala vrednost tega truda v preteklosti in res sem vesela, da imajo punce priložnost to doživljati. Nekdo mora začeti in morda se ta vrednost začetkov odraža pri tem, da so ženski smučarski skoki danes na taki ravno kot so," je prepričana Monika.

V slabšem spominu kot tista v Oslu ji je ostala druga norveška skakalnica v Vikersundu. Na tekmi je doživela padec, ki ji je zamajal zaupanje in nato se je odločila, da zaključi s skoki. "Takrat sem bila v dobri formi, rekla sem si, da zaupam sebi, organizatorjem, trenerju. Bile so slabe vremenske razmere, vse je šlo narobe. Z reševalnim vozilom so me odpeljali v bolnišnico, na srečo ni bilo brez težjih poškodb, dobila sem udarec v hrbetnico."

"Bila sem polna želje in adrenalina in sem šla nazaj na tekmo na skakalnico čez dva dni, ampak potem je vse prišlo za mano. Tudi psihična posledica padca, ki me je potem naprej ovirala. Odločila sem se, da neham, ker nisem bila več tako suverena, nisem se več počutila, da je to to. Ni bilo več zaupanja, ki ga potrebuješ za smučarske skoke," se spominja.

"Zdrav strah, spoštovanje do skakalnice je dobro, da je prisotno. Imamo tudi nezdrav strah, ki lahko slabo vpliva na tebe. Hitrejše boš naredil napako, če si zakrčen, če nisi sproščen. To ni zaželeno in to ne prinaša dobrih skokov in rezultatov. To se je dogajalo meni, to ni bil zdrav strah," razloži iz osebnih izkušenj. 

"V skokih so zelo prisotna hitra nihanja, nekdo je lahko danes dober, pa mu jutri ne gre več. Ko si uspešen, ne rabiš prav veliko razmišljati, si zelo samozavesten, odločen in imaš samo to v glavi. Ko se začnejo problemi, je težava, ker si glavo polniš z drugimi stvarmi, iščeš napake. Predvsem sem delala na tem, da sem verjela in zaupala vase, to je bilo na prvem mestu in pa uživala," razloži tenko mejo med uspehom in neuspehom.

"Če na skakalnici nisi suveren, če nimaš zaupanja, težko dosegaš uspehe. A ni samo to, sam sebi si nevaren, hitreje se pripeti napaka. Takrat ni bilo strokovne psihološke podpore, kot jo imajo zdaj ekipe, take zadeve rešujejo z ustreznimi strokovnimi pristopi."

"Nekaj časa sem še vztrajala po padcu, a ni šlo več, mislim da leto, dve, potem mi je psihično postalo naporno, prisoten je bil strah. Takoj ko je zapihal veter, sem bila v krču in to ni bilo več to. Zaključila sem, v tistem trenutku sem bila toliko utrujena od tega, da na neki točki nisem več hotela slišati za smučarske skoke, čeprav sem jih imela tako rada. Ko sem zadevo prespala, sem začutila, da je ljubezen do tega športa še prisotna," se ni predala.

Želja so bile olimpijske igre, a se je odločila, da se poslovi

Njena športna kariera je imela dve poglavji. Prvo se je končalo s padcem v Vikersundu, smuči je odložila v kot leta 2007, tik preden so ženski smučarski skoki dobili zagon z olimpijskimi igrami in svetovnim pokalom. Nato je še enkrat na kratko poizkusila leta 2011, a ni bilo več pravega žara in energije. 

"Takrat smo se dobile bivše tekmovalke, takrat so z mano tekmovale Tamara Kancilija in Urška Rožman, vse smo rodile takrat. Odločile smo se, da gremo poizkusit nazaj na skakalnico, kot neko druženje. One so zaključile, sama sem se znašla nazaj na treningih, v tekmovalnem ritmu, nekaj časa sem še vztrajala," o drugem poglavju kariere pove Monika.

"Takrat so se bližale prve olimpijske igre, smo se pogovarjali, če bi vztrajala do Sočija 2014, ampak glava preprosto ni dopuščala. Tudi pogoji niso bili taki kot danes, ni bilo finančne podpore, da bi treniral in bil odsoten in da bi lahko preživel družino. Tako da je padla odločitev, da ne grem v to." 

"V tistih časih, ko sem zaključevala kariero, poleg tega, ko se mi je zgodil padec, se nekako nisem več našla. Na drugi strani so šli mogoče takrat ženski skoki korak nazaj v razvoju. Ni bilo svetle točke, da bi se kaj posebej spremenilo, premaknilo, da bi morda lahko kaj zaslužile. Takrat je bil to eden razlogov, vedela sem, da moraš nekaj narediti iz sebe v življenju, da grem na fakulteto, da se usmerim za poklic. Sem univerzitetna diplomirana pedagoginja, delam v vrtcu kot svetovalna delavka," pojasni pomembnost izobrazbe po končani karieri.

Navadni smrtniki si težko predstavljamo, kaj občuti in doživlja človeški "ptič", ko se odrine v globino. Nam laikom je to težko doumeti, ko letiš brez spon, pod tabo globina, v daljavi doskočišče. Sekunde minevajo, metri letijo mimo.

Kakšen občutek je to, lahko podoživite te trenutke v zraku? "To je najtežje vprašanje, sama pravim, da se tega ne da opisati. To so občutki, ki jih moraš doživeti, izkusiti. Mogoče je lažje, če razložim, da vsi postopki postanejo avtomatizirani, da ti ne pozabiš, kako se skoči. Sama sem nehala skakati, rodila sem prvega sina, pa se vrnila na skakalnico, se vrnila v tekmovalni ritem, pa je šlo."

Naredila je izpit za sodnico, a trenutno vso pozornost posveča otrokoma

Rada bi ostala bolj povezana s skoki, kot ji uspeva. Pred kratkim je naredila izpit za skakalno sodnico, tako da ostaja nek povezovalni člen, a nima toliko časa, kot bi si želela, tudi zaradi družinskih obveznosti. "Sem se umaknila, ker sta oba sina v športu. Vse to zahteva veliko časa, da sem prisotna in to težko usklajujem. Njune tekme so za vikend, drugače pa grem še vedno rada na kakšno skakalno tekmo v Mislinji, na Ljubnem ali kje drugje. Da poklepetamo s puncami, ki so skakale, ali pa zdajšnjimi, skušam ohranjati stik, definitivno pa spremljam tekmovanja pred zaslonom."

Prihodnjo sredo (5. april) bo praznovala 36. rojstni dan, skoki so in bodo ostali njena ljubezen. A trenutno ljubezen in pozornost razdaja družini. "Tisto, kar počnem, rada počnem, da sem 100-odstotno prisotna, na prvem mestu sta otroka in družina. Fanta sta stara 11 in 8 let, potrebujeta maksimalno podporo in spodbudo, ko bosta zrasla, bo čas še za kaj drugega."

"Fanta sta nogometaša, sama vem, koliko mi je pomenila podpora staršev, vem, koliko je pomembno, da odigraš ključno vlogo pri vzgoji, še posebej, ko ti ne gre. Želim to, kar sem dobila od svojih staršev, ponuditi tudi otrokoma na njuni športni poti. Pomembno je podpreti otroka po svojih zmožnostih, verjeti v njega in mu omogočiti, kar si želi," je dejala za zaključek. 

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj