"Začel sem plesati zaradi deklet, danes je to moj poklic."

Je ples sploh šport? To vprašanje je z umestitvijo breakdancea na Olimpijske igre 2024 v Parizu dobilo jasen odgovor. Prvič se bo namreč zgodilo, da bo ena od plesnih zvrsti dobila priložnost na najpomembnejšem športnem odru. Dejan Gregl, plesalec, učitelj in organizator breakdance tekmovanja je nad odločitvijo več kot navdušen, saj to pomeni, da bo njegov trud, ki ga že več kot 28 let vlaga v ta šport, končno obrodil sadove trdega dela. Konec tedna v Celju pred Citycentrom že 15. leto zapored organizira največji mednarodni plesni dogodek pri nas.

Gregl je začel plesati pri 16 letih. "Gledali smo glasbene videospote na kanalu MTV in VIVA. Takrat je bilo to najbolj zanimivo, toje tisto, kar je nam dogajalo. Vsi smo želeli znat plesat kot ti svetovni plesalci."

Kot je marsikomu med vami nepredstavljivo, takrat še ni bilo videorekorderjev, niti ne možnosti, da bi program na televiziji previl nazaj, pripoveduje Gregl:

"Vsak teden smo čakali na lestvico najboljših skladb in upali, da se bo odvila tista koreografija, ki smo se jo učili. Ko smo gledali video smo zraven ponavljali korake in se jo poskusili naučiti."

Prvič je nastopal v diskoteki v Ravnah na Koroškem

Profesionalno se je s plesom, tako breakdanceom kot z ostalimi plesi, začel ukvarjati pri 19 letih, prej pa je bil, kot opisuje Gregl, samouk. "Ples se hitro razvije, kar kaže že samo dejstvo, da je priznan kot olimpijski šport."

"Prej sem plesal zaradi punc in zato, ker si bil 'džekson', če si znal kaj zaplesat."

Zdaj pa je to njegov poklic, profesija in njegova služba. A z nasmehom na obrazu dodaja, da ostaja tudi njegov užitek, še posebej, ko se spomni prvih korakov javnega nastopanja. "Spominjam se leta 1994, ko smo imeli freestyle nastop v diskoteki v Ravnah na Koroškem. Trije smo bili. Koelga iz Slovenj Gradca, en iz Raven in jaz, iz Vojnika pri Celju. Res smo se imeli fajn. To so lepi spomini."

Zdaj, ko mlajše generacije, plesalce od 5 do 26 let uči plesnih trikov, pravi, da je za njih dosti lažje, ker imajo nekoga, ki jih nauči, kako se izogniti poškodbam.

"Pokažem jim gib, povem, česa ne smejo narediti, da se ne bi poškodovali, oni ponovijo, in tako se lažje in hitreje učijo kot smo se mi. Mi tega nismo vedeli. Poskusil si, če je šlo, je šlo, če ne, si padel. Bolj si bil 'plav', bolj si vedel, da ne znaš."

Pleše breakdance, hip hip in electric boogie, učil pa se je v svoji karieri že vseh različnih zvrsti. Od otroških plesov, plesov v paru, latino ameriške ... Vse se je moral naučiti, da je lahko postal plesni učitelj. 

"Ja, zdaj sem že v 45. letu starosti, počasi se počutim starega. S plesom se ukavrjam dorbih 28, poučujem 25 let. Še vztrajam. Še vedno sem poln energije in rad plešem. Načrtujem še nadaljnjih 30 let, da se bomo še metali po tleh."

Pravi, da je vztrajna oseba, ko je govora o plesu, sicer pa ne najbolj. V določenih trenutkih se raje obrnem in gre stran. "Sicer pa sem preprost, miren, z določenimi začrtanimi cilji, in predvsem družinski človek."

Ko spregovoriva o vztrajnosti pri mladih plesalcih, kar nekoliko globoko vzdihne. "Mladim manjka te vztrajnosti. Ves čas so na telefonih in trenirajo samo na treningu. Doma nihče več ne trenira. Tu pa tam se najde kakšen talent, ki doma sam kaj vadi. In to se seveda pozna na tekmovanjih."

Tekmovanja so čas za druženje in učenje

Tam se vidi, kdo trenira, in kdo se z vsem srcem posveča plesu, pravi Gregl.

"Nekateri hodijo na treninge zaradi staršev in ne dojemajo te strasti, ki jo imamo plesalci." 

Gregl nikoli ni hodil na treninge zarad staršev, zdaj pa mladina nima volje. "V prostem času počnejo vse druga, kot da bi po treningu še kje plesali, brejkali, vadili. Osredotočajo se na filme, serije, risanke." Ima dva sinova in z njima se ukvarja s popolnoma drugačnim pristopom kot z ostalimi vajenci na treningu. "Na treningu sem trener in otrokom pustim več, kot svojima sinovoma. Njima ne dovolim vsega."

Na treningih se mladi učijo ravnotežja, kako najti fokus v glasbi, jo začutiti, ker lahko samo tako lažje izvajajo trike. Doma tega ne morejo početi, pripoveduje Gregl.

"Na tekmovanjih pa se napolnijo z energijo in pokažejo, kaj znajo. Takrat šele vidijo, kje pravzaprav so s svojim znanjem. Vsa tekmovanja tega ne pokažejo, ker so katergorije tako različne, tekomvalci pa drugačni. Zato je naše tekmovanje usmerjeno v druženje, izmenjavo izkušenj, znanj." 

Prvo tekmovanje, ki se ga je udeležil z ekipo brejdancerjev, je bilo leta 1999, ko so postali državni prvaki. "Noro je bilo. Prvič smo stopili na tekmovalno plesišče in zmagali. Za tem smo se celo enkrat udeležili enega prvih šovov Slovenija ima talent."

Break the Floor praznuje 15 let

Uspehi so se nizali, iz ekipnih zmag so sledile tudi posamične, iz treningov, ki so jih imeli v Celjskem mladinskem centru, pa je zrasla ideja za organizacijo tekmovanja. "Pobuda je prišla iz vodstvene pisarne mladinskega centra. Tadej, ki sem mu še danes hvaležen, da me je spodbudil, je rekel, da glede na to, da plešemo in tekmujemo drugod, naj še sami kaj organiziramo. S strahom sem prevzel pobudo in leta 2007 organiziral prvo Break the Floor tekmovanje. To je bilo eno najbolj obiskanih tekmovanj, saj so zbran izkupiček od vstopnin podarili skladu za otroke z rakavim obolenjem."

Tudi v času korone so dogodek vztrajno izpeljali do konca. "Sodniki s celega sveta so že skoraj dobesedno bili na poti, karte so imeli kupljene. Rekli smo, dejmo ilegalno, pa je uspelo. Prišlo je več kot 150 udeležencev iz 13 držav, tako da smo bili zadovoljni z udeležbo."

Po 15 letih se je Gregl naučil, da ciljna publika tega tekmovanja ni slovenski trg, ki je že prenasičen s tovrstnimi dogodki, ampak tujina.

"Naše tekmovanje je največji mednarodni plesni dogodek z udeleženci iz največ različnih držav celega sveta. Lani smo gostili 260 udeležencev iz 33 držav in s tem postavili rekord."

Ples je način izražanja

Kaj vse se mladi plesalci naučijo na tovrstnih tekmovanjih, ni skrivnost, saj se v dveh dneh na plesišču in ob njem plepletajo tako jezik, kultura, način obnašanja in posledično stil plesanja. "Govorimo o načinu izražanja, zato je stil tisti, ki pove veliko o vsakem posamezniku." Zato je Gregl prepričan, da je za mladino takšno tekmovanje, ki je v resnici bolj dogodek, največji doprinos, ki jim ga lahko ponudi.

"Je pa res, da ne moreš po načinu plesa vedeti, od kod kateri plesalec prihaja. Velike razlike so pri mednarodnih plesalcih in prav je, da so med seboj razlikujejo." Zato nadaljuje, da je Break the Floor pomemben dogodek za razvoj lokalne skupnosti, mladine in celotne družbe, v kateri živimo. Tujci k njim ne hodijo izkjučno na druženje in tekmovanje, ob koncu jih čaka še brezplačna pogostitev, piknik, kopanje v jezeru, mreženje, izmenjava znanj.

Po pestrem vikendu, ki je pred njimi, bodo vse tekmovalce ob visokem, že ob 15. jubileju, pogostili s torto velikanko, z novo dodelavo scene in s tribunami, ki jih bodo letos prvič dodali dogodku. "Vsako leto poskrbimo za nadgradnjo. Tako pri izvedbi tekmovanja kot pri postavitvi scene." Na rekord Gregl ne računa preveč, bo pa seveda morebitnega vsakega novega več kot vesel. "Do zdaj imamo prijavljenih 22 držav, se pa na dan dogodka vedno prijavi še veliko tekmovalcev." 

Letos bodo sodili sodniki iz Rusije, Nizozemske, Poljske, dogodek pa bo povezoval Og Samson od Funky Rockerz iz Ljubljane. Kot vsako leto bo DJ B-Stone, s svojimi avtorskimi komadi pa bo breakerje z energijo polnil tudi beloruski DJ Nomork.

Breakdance je za Gregla zdaj poklic, dejavnost, ki jo opravlja vsak dan. Ni hobi, kot včasih, ko je plesal ob delu, zdaj se samo še s tem ukvarja. "To mi ne predstavlja nobenega stresa ali obremenitve. Uživam v njem. Si pa moram ob plesu poiskati še eno resno službo, da se ne bom preveč polenil."

"In še novo poimenovanje je dobil breakdance. Zdaj se imenuje breaking, kot disciplina na olimpijskih igrah."

Prepričan je, da imajo slovenski brejkerji kar nekaj potenciala na igrah: "Imamo dobre plesalce, kar nekaj dobrih mladih. Najprej mi na misel pade Tilen Grašič - Tasic iz Ljubljane. Zame je eden največjih potencialov, ki jih jaz vidim pri nas." A se zaveda, da breakerji nimajo tako močnega svetovnega potenciala za večjo prepoznavnost, kot sta Nika Kljun in Anže Škrube, ki sta tudi učitelja. "Brejkerji ne stremijo k temu, da bi bili učitelji. Uživajo v načinu življenja in plesa."

Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije