Slovenija se spominja Roka Petroviča, ki se je v zgodovino zapisal z zlatimi črkami

Na današnji dan mineva 30 let od tragične smrti enega najboljših slovenskih športnikov svoje generacije, alpskega smučarja Roka Petroviča. Šestnajstega septembra leta 1993 se je Petrovič, sicer izkušen potapljač, pri 27 letih smrtno ponesrečil med potapljanjem pri Veli luki na Korčuli.
Petrovič je bil član zlate generacije slovenskega smučanja ter pionir sodobnega pristopa pri slalomskem vijuganju med količki.

Rojen v Ljubljani 5. februarja 1966 je svoj prvi velik uspeh vpisal na mladinskem svetovnem prvenstvu leta 1983 v Sestrieru, ko je osvojil naslov svetovnega slalomskega prvaka. Tekmovalni vrhunec pa je doživel v sezoni 1985/86, ko je v svetovnem pokalu kot za šalo nizal zmage v slalomu.

Začelo se je na tekmi svetovnega pokala v Sestrieru, nato je z nepozabno zmago navdušil 30.000 gledalcev v Kranjski Gori, se povzpel na najvišje mesto odra za najboljše v Wengnu, zmagovito pot nadaljeval v Lillehammerju in mojstrski seriji dodal še zmago na ameriškem smučišču v Heavenly Valley. Ob petih zmagah je še s po enim drugim (St. Anton) in tretjim mestom (Geilo) več kot prepričljivo osvojil mali kristalni globus v tej disciplini.

Tako je postal sploh prvi Slovenec z osvojenim malim kristalnim globusom. Sledili so mu Bojan Križaj z zmago v skupnem seštevku slaloma v sezoni 1986/87, Mateja Svet v veleslalomu v sezoni 1987/88, Špela Pretnar v slalomu v sezoni 1999/00 in Tina Maze v superveleslalomu, veleslalomu in kombinaciji v sezoni 2012/13, ko je osvojila tudi veliki kristalni globus.

Veliki mislec in vesten študent

Petrovič je bil s svojim zelo napadalnim in inovativnim smučarskim pristopom tudi eden prvih, ki je izpostavil pomen psihološke priprave. Znan je bil po želji po raziskovanju in izpopolnjevanju vseh elementov svojih nastopov ter širše tudi življenja nasploh. Ljudem okoli sebe se je posledično v spomin vtisnil tudi kot veliki mislec.

Med svojimi uspehi mu je bila nadvse pri srcu zlasti zmaga v Kranjski Gori. Po tekmi je nanj naredila vtis zlasti podrobnost, ki je ušla gledalcem. "Nikoli ne bom pozabil, kako spontano in človeško so me po zmagi pozdravili Podkorenčani - dobil sem kos domačega kruha, poljub najlepšega vaškega dekleta in čestitke najstarejšega Gorenjca," se je rad spominjal tega dogodka.

Srečanje z vaščani po tekmi je bilo po meri njegove pesniške duše, ki jo je bogatil s kovanjem verzov. Petrovič pa ni bil samo tekmovalec svetovnega formata in v samotnih urah pesnik, ampak tudi vesten študent.

Po strmem vzponu na vrh takratne slalomske elite in sledečem padcu tekmovalne krivulje se je namreč kmalu odločil zapustiti beli cirkus. Zadnjič je v svetovnem pokalu nastopil marca 1989 v Shigakognu, po smučarski karieri pa se je kot način hranjenja svoje raziskovalne duše posvetil študiju na Fakulteti za šport.

Diplomiral je leta 1991, nato pa se vpisal na podiplomski študij. Tako je malo pred odhodom na počitnice v Dalmacijo leta 1993 oddal magistrsko delo na Fakulteti za šport v Ljubljani, ki na bi ga zagovarjal po prihodu domov. Toda to delo bo večno ostalo le v spomin nanj.