Starši v življenju mladih športnikov: ker sta sok in čips boljša od opolzkih kletvic, držanja za mednožje, podkupnin in tihe maše

In sem šel. Zdelo se mi je zanimivo. V Zalogu so takrat tako ali tako drsali vsi. Drugega tam pozimi niti ni bilo za početi. Popoldne sem tako med vrstnimi hišami med Agrokombinatsko in Hladilniško odhitel do drsališča, ki je bilo tedaj še brez strehe. Ograda, ledena ploskev, smrdljivi garderobi, ena za domače in ena za goste, železna ograja, da nihče ni drsal zastonj, ter vsakič zakajen gostinski lokal, v katerem je nekaj lokalnih pijančkov slonelo na pultu, kot da bi bili s komolci prilepljeni nanj.

Tale ne bo skakal gor in dol po ledu

"Glej, glej. Še en kandidat za umetnostno drsanje," me je za rokav potegnil dolgolasi blondinec v oprijetih hlačah in belih drsalkah, jaz pa sem pogledal skorajda zgroženo in zabrusil nazaj: "Jaz bi rad igral hokej!"

Imel sem srečo. Ravno v tistem trenutku je mimo prišel tip, ki je že na daleč deloval kot frajer. Danes bi bil smešen, tedaj je bil kot frajer. A kar je bilo najpomembneje: na sebi ni imel belih drsalk. Obut je bil v tiste klasične črno-rjave "bauerke", dlani so mu prekrivale robustne rokavice, ki so na prvi pogled delovale kot nekakšen pretepaški rekvizit, v levici pa je držal zgoraj povsem ravno, spodaj pa nekoliko zakrivljeno palico. 'Hokejko'.

"Tale fant ne bo skakal gor in dol po ledu. Igral bo hokej," je siknil med zobmi in s kretnjo glave pokazal, kam naj grem. V tisto smrdljivo garderobo. Po smrdljivo opremo. Ampak to je bilo kul. Naslednji dan so sošolci razlagali, kako so jih učili delati piruete na ledu. Jaz pa sem bil frajer. Frajer, ki je igral hokej.

Za trenutek se mi je zdelo, da letim

Ko sem na treningu nekaj tednov kasneje na "tekmi" med dvema ekipama zabil svoj prvi hokejski gol, me je ob robu igrišča opazoval oče. Ne vem, zakaj se mi še danes zdi, kot da sem takrat zabil gol v finalu svetovnega prvenstva. Morda zato, ker so bili le redki trenutki, ko je oče stal ob robu tiste zdaj pokrite in tako hladne ledene ploskve, ki je nam, Založanom, pomenila vse. Ves čas je bil ali v službi ali drugače odsoten. Na drugem koncu Ljubljanske kotline je gradil hišo, ki je kasneje postala moj dom ... Bolj kot ne je bila vedno zraven mama.

"Ampak takrat je bil ob robu ledene ploskve oče. Še danes se spomnim, kot da bi bilo včeraj."

Plošček je prišel pred gol z leve strani. Vratar ga je na kratko odbil predse, jaz sem zgolj iztegnil svojo palico, tisto zanič češkoslovaško "artisko", in plošček potisnil v mrežo. Gol. Za trenutek se mi je zdelo, da letim.

"Danes, skoraj 40 let kasneje, bi si upal trditi, da sem bil takrat prvič zares srečen."

Po treningu me je oče potrepljal po glavi in v očeh sem mu videl, da je ponosen name. "Prvi gol je vreden posebne nagrade," se je zasmejal. Odšla sva v tisti zakajeni lokal, kjer so znane face naslanjale komolce na točilni pult, ko je natakarici z odločnim glasom sporočil: "Tale fant je zabil svoj prvi hokejski gol. Mislim, da si zasluži priboljšek."

Danes, ko imajo vse, se mi zdi bizarno

Sok, ki sem ga dobil, nikdar ni bil okusnejši. Vrečka čipsa, s katero sem odšel domov, nikdar dragocenejša. Odprl sem ga šele v svoji mali zaloški sobi. Z bratom sva ga pohrustala v nekaj minutah. Danes, ko imajo otroci na voljo vse in še več, se mi vse skupaj zdi bizarno. Sok in čips. Dajte, no! Ampak ... Nikdar ni bilo bistvo v soku in čipsu. Bolj o injekciji sreče, ki mi jo je tedaj dal šport. Šport, ki sem se mu zapisal za vse življenje.

Po hokeju sem se ukvarjal še z nogometom in kolesarstvom, ves čas mojega, s športom zaznamovanega odraščanja, pa sem imel srečo. Danes toliko bolj vem, da zelo veliko srečo. Starša sta mi vedno stala ob strani, a me nikdar nista v nič silila.

"Podpirala sta me in spodbujala, ob tem pa bila dovolj pasivna, da mi nikdar nista bila v sramoto."

Ali, če želite, da bi me zaznamoval njun bolehen lov na sinov športni uspeh. Žal vsi niso imeli toliko sreče. Med drsanjem po ledenih ploskvah, tekom za žogo po nogometnih zelenicah in vrtenju pedal po slovenskih cestah sem spoznal nemalo fantov, ki se jim je šport zameril prav zaradi staršev.

Nekoč smo zaloški hokejisti odšli na turnir na Slovaško. Danes se to ne zdi nič takšnega, takrat se nam je zdelo, kot da gremo na finale lige prvakov. Mi, mulci iz Zaloga, smo šli v Bratislavo na turnir! Na poti je bil v središču pozornosti oče enega od soigralcev. Napil se ga je kot čep in počel stvari, ob katerih bi se njegov sin najraje pogreznil v tla od sramu.

"Prepeval je opolzke pesmi, preklinjal, se ves čas držal za mednožje in kričal na šoferja, naj ustavi, ker mora scat."

Preostali starši so se zgražali, nekateri fantje so se navihano hihitali ob sočnih kletvicah, njegov sin pa po vrnitvi domov ni več prišel na trening. Leta kasneje sem ga srečal. Priznal mi je, da ga je bilo zaradi očetovega obnašanja preveč sram, da bi se vrnil.

Huje, kot če bi zgrešil prazen gol

Ko sem hokejsko opremo zamenjal za nogometni dres, sem imel na Kodeljevem soigralca, ki je bil sin znane nogometne face. Možakar ni bil Lionel Messi, a je nekoč brcal žogo nekje na tujem in so ga zato vsi spoštovali. Bil je na vsakem našem treningu, na vsaki naši tekmi. A nikdar ni ostal do konca. Vzorec, ki se je pojavljal, je bil vedno isti: ko je njegov sin storil napako, je zgolj odkimal z glavo, vstal in odšel s tribune.

Vse skupaj je bilo za soigralca neverjeten psihološki pritisk, pod katerim se je na koncu zlomil. Vsakič, ko je oče zaradi sinove napake na igrišču razočaran odšel s tribune, je z mladeničeve glave iztrgal kanček samozavesti. Ko je ostal brez te, je obupal in nehal trenirati nogomet. Oče ga nikdar ni kritiziral na glas. Nikdar ni kričal nanj. Nikdar se ni razburjal pred vsemi. A vsakič, ko je brez besed zapustil tribuno, je bilo za sina huje, kot če bi zgrešil prazen gol.

Preigraj! Streljaj! Podaj!

Ko sem pozneje odšel na Ježico, je bil tam med očeti, ki so redno vedrili na naših treningih, tudi brkati možakar, ki je govoril zelo na glas. In veliko. Bil je prepričan, da je strokovnjak za vse. Čeprav je delal kot varnostnik v tovarni, se je obnašal, kot da je popil vse nogometno znanje tega sveta. Vsakič, ko je imel v nogah žogo njegov sin, je nanj kričal, da so nas vse boleli bobniči.

"Preigraj! Streljaj! Podaj!" In tudi: "Pa kaj ti je?! Spet si zamočil! Nimaš pojma! Če bi me poslušal, bi dal gol! Raje kar sam zapusti igrišče!"

Njegov sin je iz tedna v teden "bolj lezel vase", na igrišču mu je šlo iz tekme v tekmo slabše od nog. K sreči je trener dojel, kaj se dogaja. "Brkotu" je prepovedal obiskovanje treningov in tekem, ko ga ni bilo več ob robu igrišča, pa je njegov "mali" začel igrati kot prerojen. Tisto sezono je zabil nekaj najpomembnejših golov, bil eden najboljših posameznikov celotne lige in kasneje dejansko uspel v nogometu. K sreči je tudi oče dojel svojo zmoto. Ko se je kasneje vrnil ob rob igrišča, smo ga prepoznali le še po brkih. Naših bobničev ni več paral s svojim prodornim, a tako zelo nadležnim glasom.

Da domišljija staršev na poti k uspehu njihovih otrok velikokrat ne pozna meja, sem kasneje dojel tudi kot športni novinar.

Prepričan sem, da ni bilo vabilo na rojstni dan

Nekoč me je na kavo povabil nek znani gospodarstvenik. Pogovarjala sva se o njegovem sinu, nogometašu. Govoril je, da je samo vprašanje časa, kdaj bo podpisal za klub iz Italije.

Poskušal me je prepričati, da se mi bo splačalo, če bom pozitivno pisal o njem. Ko je v nekem trenutku iz žepa potegnil kuverto, sem bil, priznam, šokiran. Hitro sem se mu zahvalil za družbo, sam plačal kavo in odšel svojo pot. V kuverto nisem pogledal. Prepričan sem, da notri ni bilo vabilo na sinov rojstni dan.

Pestro je bilo tudi nekaj let kasneje, ko očetu enega od mladih nogometašev, ki se je že prebil na članski oder, ni bila všeč ocena, ki sem jo dal njegovemu sinu za prikazano na prvoligaški tekmi. Grozil mi je po telefonu, mi pošiljal vse prej kot prijazna sporočila in me nekega večera dejansko počakal pred stadionom. Ni manjkalo veliko, pa bi zapele pesti. K sreči je vse skupaj opazoval varnostnik in še pravočasno posredoval. Tudi kasneje sem o njegovem sinu pisal tako, kot vedno tudi o vseh drugih: objektivno.

"Danes kot oče na lastni koži spoznavam, da je biti glede svojega otroka, ki se ukvarja s športom, težko vedno objektiven. Še težje je brzdati čustva; tako pozitivna kot negativna. Zate je tvoj otrok tako ali tako najboljši. In ko izgubi, vedno iščeš razloge, s katerimi bi potrdil svoje prepričanje, da se mu je zgodila krivica."

Vseeno se trudim, da bi bil to, kar sem. Da bi se držal vloge, ki mi je bila zaupana. Da sem torej v prvi vrsti oče. Vem, da nisem trener. Vem tudi, da nisem sodnik. Še manj nekdo, ki bi lahko ob robu igrišča na glas delil navodila, kot pes oblajal vsakega, ki pride mimo mene, in se obnašal kot športni vseved. Ob tem se ves čas sprašujem, kako biti idealen starš otroku, ki se je odločil ukvarjati s športom in poskušam pri tem upoštevati predvsem nauke iz moje lastne športne preteklosti.

Še danes se spomnim, kako nerodno je bilo soigralcu, čigar oče je na avtobusu prepeval opolzke pesmi. Še danes imam pred očmi soigralca, ki je bil povsem na tleh vsakič, ko je njegov oče razočaran predčasno odhajal s treningov in tekem. Še danes vem, kako slabo se je počutil fant, ko je njegov oče ob robu igrišča kričal nanj. In, jasno, še danes se spomnim, kako slastna sta bila tisti sok in čips, ki mi ju je oče kupil po mojem prvem hokejskem golu.

To je njena in ne moja pot

Svoji hčerki poskušam biti v prvi vrsti opora. Vem, da se po porazih in neuspehih že sama dovolj obremenjuje in res ne potrebuje še moje pridige. Vem tudi, da ima trenerja, ki o športu, s katerim se ukvarja, ve neprimerno več kot jaz, čeprav se mi včasih zdi, da to ni povsem tako. Ker sem seveda pristranski. In, jasno, delam napake. Toda ko so čustva najmočnejša, se poskušam brzdati in si govoriti, da je to njena in ne moja pot. Pot, po kateri bo hodila sama. Sama bo garala, sama se bo mučila, sama bo trpela, sama se bo odrekala in sama bo zmagovala. Ali izgubljala.

"Jaz ji bom stal ob strani. To je moja dolžnost in moja obveza. Nič drugega. Zgolj to."

Zato sem raje njen trener tam, kjer sem lahko. Recimo v kuhinji, ko ji je treba pripraviti zdrav obrok. Ali po tekmi, ko se njena utrujena ramena šibijo pod težo težke športne torbe, ki si jo z veseljem nadenem na svoj spočit hrbet. No, pa tudi na sok in čips jo sem in tja odpeljem. Čeprav so otroci danes drugačni. Zato sok in čips raje zamenjava s čim drugim. A vse za to, da ji pričaram nasmeh na obrazu. V tem znamo biti starši preklemansko dobri. Vse drugo pa raje prepustimo tistim, ki so s kristalno jasnim namenom prisotni Na poti k uspehu mladih športnikov.

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj