Že ob prvem stiku s Filipom je med nama padla vsakršna ovira, začutila sva povezanost. A ena ovira bi nama skorajda onemogočila vse, za kar sva se poprej dogovorila po telefonu. Na najino srečanje teden dni pred odhodom v gozd se je namreč priguncal na berglah. A me je s svojim izklesanim bojevniškim duhom takoj pomiril: »V enem tednu se pa že pocajtam, saj si noro želim te preizkušnje. Grema, nič me ne ustavi!«
Branetova zgodba
A vedel sem, da se ne bo tako hitro rešil iz krempljev bolečin poškodovanega gležnja, in se zavedal, kaj pomeni poškodba v divjini. In ker nisem želel tvegati, da bi šlo kaj narobe, sem mu skrivaj pripravil nekaj posebnega, povsem drugačno preizkušnjo.
Počasi se spuščava vse globlje v pljuča divjine in po prečkanju prvega potočka zagledava sveže medvedje stopinje. Bližnje srečanje s kosmatincem nama na srečo ni bilo usojeno, nama je pa kasneje kar nekaj živali polepšalo dan. V potoku Filipu pokažem biser naših voda, potočne rake, majhne in trpežne koščake, ki so zaradi človeške malomarnosti in brezbrižnosti skoraj izginili. Z najlepšimi željami lepotca vrneva v vodo. Kmalu zatem se že globoko v objemu divjine na razgibanem terenu vse bolj začne oglašati Filipov gleženj. Želi si, da bi pot nadaljevala na vso moč, a za ta primer imam pripravljen plan B, ki pa mu ga še ne razkrijem. Najprej se mora spoznati z najpomembnejšima elementoma za preživetje, vodo in ognjem, in ju tudi usvojiti, saj brez tega moje presenečenje ne bo uspelo. Prispeva pod vznožje prvega velikega slapu, kjer ti divja lepota narave vzame dih in te napolni z energijo. Z vrhunsko Stihlovo sekiro in žago pripraviva vse potrebno za primitivno netenje ognja. Le enkrat mu pokažem dokaj zapleten in zahteven postopek tehnike netenja s svedranjem, nato takoj povsem brez moje pomoči zaneti ogenj in zakriči od veselja.
Zdaj si morava poiskati prostor za tabor, nato sledi moje presenečenje ‒ divja kulinarika, polna za Filipa nepoznanih okusov. Vso pot do tabora ga spoznavam z rastlinami, tako strupenimi kot užitnimi, ki jih nabirava. Razlagam mu, iz česa vse si skuhaš čaj in druge napitke, kdaj in zakaj jih piješ, katere rastline lahko uporabiš za nadomestek krompirja,kako si narediš moko, katere rastline lahko ješ surove, katere in kako pripraviš, da postanejo užitne, kako nekatere uporabljaš pri lovu, si iz njih pripraviš naravna zdravila ali pa vrv ...
Prispeva na primeren kraj za tabor in mojster smučarskega krosa spet mojstrsko zaneti ogenj in se loti čiščenja nabranih rastlin. Od navadne smrdljivke in navadnega regrata, iz katerih si lahko pripraviš vse od solate do kave in pečenega krompirčka, vse do zavitih polžev navadne glistovnice, korenike salomonovega pečata, velikega dežnja, lapuha, repuha, gomoljev kukavic, gomoljev ciklam, špargljem podobne poljske preslice, medenične praproti in nepogrešljivega čemaža. Filip sedi ob ognju s prekrižanimi nogami in kuha, kuha, ustvarja čarovnije. Vsaka jed iz rastlin, za katere še slišal ni, je boljša od prejšnje. Nato se loti priprave jedi iz regratovih cvetnih popkov, lapuhovih stebelc, poljske preslice s kančkom čemaža.
Iz ponvice zadiši kot iz najboljše restavracije, in ko jed zaužije, v smehu reče: »Čuj, pa to je noro dobro!« A že se nama začnejo cediti sline ob mislih na naslednjo jed ‒ hrustljavo popečeno gozdno meto z regratovimi koreninicami. Kot divja živa priča vam rečem, da je Filip velik gurman. A tisto glavno je šele prišlo na vrsto. Iz nahrbtnika potegnem na plan dve kači, dve ribi in zajčka, kar je bil moj ulov iz prejšnjega dne, moj tajni rezervni plan zaradi Filipovega gležnja. Zaiskrijo se mu oči, najbolj pa si zaželeli poizkusiti kačo. Takoj se loti čiščenja. Kači resda nista veliki, a njun okus ga očara. Hrano pripravljava na različne načine, a najbolj enostavna je tudi najboljša, na sami žerjavici. To Filip spozna, ko nanjo položi ribe z nadevom iz rastlin. Vrhunsko jih speče, meso je sočno in fantastičnega okusa. Svojim očem ne more verjeti, da se niso zažgale. Seveda se niso, saj pepel na izgorelem lesu deluje kot izolator med razbeljenim žarom in mesom ter tako ustvari vmesni zaščitni sloj. Ob kulinaričnem maratonu se pogovarjava o neskončnih področjih in izkušnjah ter vse bolj spoznavava, kako podobni duši imava, in se ujameva kot prava gozdna brata. Prikrade se tema, zadnja ptičja sporočila utihnejo, na ognju pa se topi še zadnja gozdna dobrota ‒ zajec. Sneva še njega in se nato kot medveda s smrčanjem pridruživa gozdnemu nočnemu koncertu vrlih žab in moje prijateljice sove.
Filipova zgodba
Brane me je v okviru svojega projekta V divjini s SSFN (www.ssfn.si/guests) povabil s seboj na preživetje v naravo. Jasno, ni mi bilo treba pretirano razmišljati, saj sem domač človek – plod narave, se mi pa je obetala neponovljiva izkušnja. Branetu znanja in izkušenj niti malo ne manjka, to sem že vedel, ko pa sva se dobila teden dni pred odhodom v naravo, da se vse zmeniva, sem takoj videl, da je pravi ded. Oba imava podoben pogled na svet in vesel sem, da obstajajo takšni ljudje, kot je on. Ljudje, ki svet razumejo in vedo, kaj se z njim dogaja, predvsem pa, da ne ostane le pri razumevanju, ampak da se tudi kaj naredi. Brane ima dejansko željo in voljo, da nekaj za to naredi.
Kot sem že reko, je Brane tudi mene začutil in zato kljub mojemu poškodovanemu gležnju nisva zdaj nekaj šlatala, ampak sma šla direktno v pljuča narave, kot jim on reče. Naravo in reke poznam dobro in zato tudi vem, kaj pomeni najti potočnega raka. Reke več niso tako čiste in raki so domala izginili, ampak nekaj upanja mi je pa le dalo, ko sva pod skoraj vsakim večjim kamnom našla enega potočnega. So majhni, ampak nima veze, še živijo. Nisem sicer čisto prepričan za Braneta, ali je povsem naraven ali vendarle robot, ker majstor pozna v naravi vse, kar leze in kar raste, pa vsa imena ... Vse to znanje je treba imeti nekje v možganih, meni se pa ravno ni zdelo, da ima premer lobanje en meter, da dobi vse noter ... Zapomnil sem si ogromno in imam nekaj spomina, ampak če ti nekdo pokaže ene 20 različnih raslin, ki so lahko substitut krompirju, te na koncu vse skupaj malo bega. Da ne rečem, kaj vse je lahko kava, pomfri itd. Solata je pa itak skoraj cela šuma. Pa tukaj ne gre le za hrano, v naravi človek zboli, pičijo te klopi, zgodi se ti marsikaj in takrat pridejo rastline prav. Vsi čaji, ki si jih lahko narediš, da si pomagaš, vse rastline, s katerimi preprečuješ infekcije in odganjaš mrčes.
To je morje znanja, ki sem ga pil iz Braneta, no, pil sem sicer ogromno, samo me je on tako polival z vednostjo, da je je dosti steklo mimo mojih ust, ker nisem mogo tak hitro požirat. Kurit ogenj je klasika, tega nisem delal prvič, sem pa prvič tako, kot mi je pokazal Brane. Ogenj ima res naštudiran v nulo in točno ve, kateri les ustvarja dovolj trenja, kako postaviti celoten setup, da ti je udobno in praktično. Zakuril sem v prvem poizkusu in se mi je skoraj že zdelo, kot da hočem švinglat proti naravi, hehe. Veliko sva se pogovarjala o hrani in to, da imam hrano rad, je Brane tudi hitro pogruntal, tako da sva se proti večeru fokusirala bolj na kulinariko kot na skakanje po mokrih skalah s poškodovanim gležnjem.
Komaj sem že čakal, da se ustaviva, zakuriva ogenj in pripraviva vse te preslice in neskončne substitute krompirjev, solate, kave in vsega drugega. Moram rečt, da so okusi narave neverjetni in vsak kuhar lahko pove, da je najenostavnejši način priprave hrane velikokrat najboljši. Ko kuhaš v divjini, so okusi še bolj intenzivni in predvsem vsak grižljaj še kako spoštuješ, ker je bil še kako težko pridobljen. To je vrednota, ki jo ljudje pozabljamo. Ceniti vsak grižljaj in v njem uživati. Zdaj to vse imamo, ampak hitro lahko pride situacija, ko več ne bomo mogli it na tisti makaronflajš za 4,20 evra! Med kuhanjem sva imela dosti časa, premlevala sva svoje izkušnje v nedogled ter zraven kuhala vse mogoče.
Preživel sem dva krasna dneva z Branetom, ki mi je dal nešteto izkušenj in mi pokazal, da dobri ljudje še obstajajo. Tisti pravi borci, ljudje narave, ki naravo ne le cenijo, ampak zanjo tudi ogromno naredijo. Brane, naj bo tvoja pot še dolga, širi znanje, osrečuj in predvsem izobražuj ljudi, tudi s svojim projektom V divjini s SSFN (www.ssfn.si/guests), za lepšo prihodnost naših otrok. Mi vsi pa se iz tega vsaj nekaj malega naučimo in dajmo spoštovat ta naš planet in naredimo naš lepi svet še lepši, ker druge priložnosti ne bomo imeli. Za vas, dragi bralci in bralke, šumski Flisar. Serbus!
TEKST Borut Omerzel
FOTO Mavricij Pivk, Brane T. Červek
Novo na Metroplay: Kaj lahko pri e-mobilnosti storimo doma, da zmanjšamo tveganje za požar?
