Ibrahim Hamadtou prihaja iz Egipta in je na prvi tekmi turnirja v Tokiu nemudoma postal spletna senzacija, saj tudi brez rok vrhunsko igra namizni tenis.
Ibrahim Hamadtou je obe roki izgubil v železniški nesreči, ko je bil star le 10 let. Vseeno ga je skozi življenje ves čas gnal športni duh in zdaj, kot pravi sam, živi svoje sanje.
Njega igra je vsekakor navdušujoča. Loparček drži z usti, žogico servira z nogo. Debitantskega nastopa na paralimpijskih igrah v Tokiu seveda ni bilo mogoče spregledati. Žal je na koncu tekmo izgubil s 3 proti 0. Premagal ga je južnokorejski tekmovalec Park Hong-kyu. Ibrahim je za medije povedal, da se sicer že veseli naslednje tekme.
Whenever you feel like giving up on something that's just too damn hard, cue this video of Egyptian Paralympian Ibrahim Hamadtou
— Phillip van Osten (@philvo) August 25, 2021
He lost his arms in a train accident aged 10. When asked why he didn't take up football, he said: "Ping pong was more of a challenge."pic.twitter.com/vNy4vVq4YS
Pred nastopom na letošnjih paralimpijskih igrah, je pozornost javnosti že pritegnil s tremi srebrnimi medaljami, ki jih je osvojil na afriškem prvenstvu in na Egypt Open.
Pravi, da ga je namizni tenis pritegnil prav zato, ker se je zdel nemogoč šport za nekoga, ki nima rok. V intervjuju je povedal, da je pred leti v lokalnem klubu sodil prijateljski tekmi v namiznem tenisu, ko je prišlo do spora zaradi točke, ki jo je prisodil enemu od tekmovalcev. Takrat mu je nekdo zabrusil, da naj se ne vtika, ker nikoli ne bo igral tega športa. »To je bila izjava, ki me je tako podžgala, da sem se nemudoma odločil lotiti namiznega tenisa.«
Remember when we complain and we make excuses?
— Ignatius Dineen 🇮🇪🇪🇺🇧🇷 (@IgnatiusDineen) August 25, 2021
Then there's this guy.... Ibrahim Hamadtou!!! Show this to kids, to adults, to everyone.
Holding the table tennis bat in his mouth...
Inspirational #Paralympics pic.twitter.com/XUUOmhBVU8
Približno eno leto je potreboval, da se je naučil, kako naj z usti drži loparček in izvede servis. Potem pa je sledilo le veliko treninga. Prva priložnost za nastop na paralimpijskih igrah se mu je ponudila že leta 2016. »Nastop na Rio 2016 so bile moje sanje, a se nisem dovolj pripravljal, da bi lahko dosegel boljše rezultate. Sem se pa na podlagi te izkušnje naučil, da moram za ta nivo še bolj trenirati in v Tokiu računam na medaljo.«
Novo na Metroplay: Ajdan Pajntar o organizaciji porok, ljubezni do cvetja in dekoraciji dogodkov
