Kriza slovenskega smučanja se poglablja, Tina Maze opozarja: "Med sabo se prepričujejo, da je v redu, spijejo kakšno pivo več, da se potolažijo"

Telefon ni zazvonil velikokrat, ko se je najboljša slovenska smučarka vseh časov Tina Maze že oglasila. Delovala je mirno, prijetno. "Andrea mi je rekel, da bo to en fajn intervju," je začela s toplim smehom, ki je presekal tišino po treningu s 6-letno hčerko Anouk. Tudi skozi oddaljenost zaradi pogovora prek telefona je mogoče čutiti, kako ji vloga mame pristaja. A tokrat se s Tino Maze nismo pogovarjali ne o njeni hčerki ne o njeni družini. Tema je bil šport, ki ga je zaznamovala. Ki jo je zaznamoval. In šport, ki sploh v Sloveniji stoji na vse bolj trhlih, skorajda gnilih temeljih.

Alpsko smučanje je njeno življenje, kot nekdo, ki je dosegel in osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, pa je Tina Maze brez kančka najmanjšega dvoma še kako pravi naslov za iskanje odgovorov na vsa pereča vprašanja: zakaj je tako, je sploh še lahko drugače in kaj spremeniti, da bodo uspehi mojstrov zasneženih pobočij spet skrbeli za veselje v slovenskih dnevnih sobah.

Zanimalo nas je, kaj si o prihodnosti tega športa misli tista, ki razume alpsko smučanje do vseh atomov, tista, ki je v eni sami sezoni pred 11 leti dosegla magično številko 2414 točk. Tista, za katero smo v srednji šoli med olimpijskimi igrami tekli v jedilnico in na vsa grla proslavljali njeno olimpijsko zlato. Čutiti je, kako ji ni vseeno za naš podmladek v tem športu in da se še kako zaveda kompleksnosti, ki jo prinaša prihodnost alpskega smučanja. Je zbrana, iskrena – Tina Maze v vsej svoji avtentičnosti.

Kako bi kot nekdanja vrhunska tekmovalka komentirali prihodnost alpskega smučanja?

Največji izziv, s katerim se soočamo, so nedvomno spremenljive zime. Ko zime izgubijo svojo spontanost in postanejo umetno ustvarjene, se poraja vprašanje, kakšen smisel ima vse skupaj. Ta šport nosi bogato tradicijo, ki pa jo pretople zime vse bolj ogrožajo.

To je najbrž vidno povsod, tudi v vaši domači Črni na Koroškem?

Res je. Spomnim se obupa starejših generacij v Črni, ki žalujejo za tistimi pravimi zimami. Sneg prinaša iskrivost in otroško veselje, v sebi ima neko romantičnost, s svojo belino daje občutek čistosti, kar naenkrat je vse novo. Živeti v okolju, kjer je sneg še vedno del vsakdanjika, je pravi privilegij in redkost. Če postaja sneg redkost, bo tudi alpsko smučanje redkost. Že prej je bilo omejeno na le nekaj držav, zdaj pa se sooča z velikimi globalnimi težavami.

Ste opazili kakšne spremembe v pogostosti toplejših zim skozi vašo kariero, od začetkov do konca?

Najbolj opazne spremembe so se pokazale na ledenikih. Z leti je situacija postajala vse slabša, zato zadnja leta tam nismo več trenirali. Mogoče nekaj uvodnih treningov, a kmalu ni bilo več mogoče organizirati dolgih prog, primernih za smuk ali superveleslalom. Posledično smo za treninge začeli potovati v bolj oddaljene kraje, kot sta Nova Zelandija in Čile. Prej so bili ledeniški treningi veliko bolj pogosti in dostopni za več ekip, kar je omogočalo dobro razpršitev. Potem pa nam ni preostalo drugega, kot izogibati se tem lokacijam in iskati alternative, kjer so bile možnosti za trening boljše.

Se je vreme poznalo tudi na tekmah?

Mi smo se prilagajali, da bi si pa delali takšne preglavice, kot si jih s protesti delajo nekateri tekmovalci letos ... To pa ne. Zdrava pamet je najboljša. Če imaš sneg, kakšen problem je organizirati eno tekmo? Če ga pa ni, je pač ne narediš. Mislim, da je v teh časih problem, da vsak ve vse o vsem, tudi o stvareh, o katerih ne ve dovolj. Te poplave informacij prej ni bilo. Jaz nisem študirala meteorologije, zato o vremenskih pojavih ne bom učila drugih; vem pa, kako priti do naslova olimpijskega prvaka. (smeh) Zdi se mi pa absurdno, da mora danes vsak objaviti svoje mnenje o vsem.

Vaša pot od mladinskega smučanja do vrhov svetovnega pokala je bila zgodba o vzponih, padcih in navsezadnje osebnem razvoju. Kako v tem kontekstu ocenjujete delovanje slovenske smučarske reprezentance? Slišali smo Toneta Vogrinca, ki je izrazil zaskrbljenost glede prihodnjih generacij. Upravičeno?

Kot tekmovalka sem šla skozi cel proces prehajanja od mladinskih kategorij do reprezentance. Posebno srečo sem imela v mladinskih letih, da sem bila dovolj dobra in sem hitro lahko prišla do reprezentance, kjer sem bila obdana z vzornicami in idoli, kot so Urška Hrovat, Špela Pretnar in Nataša Bokal. To obdobje mi je dalo krila. Vendar ko sem se znašla v članski reprezentanci, sem čutila, da sistem ni bil ustrezno prilagojen mojemu talentu. Oddaljila sem se od domačega okolja – od družine in kluba – in padla v sistem Smučarske zveze, ki je bil tak, kot je bil ...

Kakšen pa je bil?

Določene stvari so bile dobre, določene pa slabe in preseneča me, da so nekateri, ki so v preteklosti delali slabo, še vedno tam, v zvezi, kjer se jim vedno znova zaupajo mladi tekmovalci na začetku kariere. To se mi zdi absurdno. Napake posameznikov so preprosto prezrte, očitno pa zveza nima na voljo drugih.

Ste zato iz zveze izstopili?

Po 25. letu sem začela razmišljati bolj zrelo in ustvarili smo ekipo, ki sem jo takrat potrebovala. Z mano so začeli delati ljudje tako, da so prišli rezultati. Vendar sem do te točke morala priti sama, kar je za mladega tekmovalca velik izziv. Veliko boljše je, če imaš ob sebi nekoga, ki te pozna že od otroštva.

Omenili ste slab sistem smučarske zveze, ki ostaja nespremenjen. Kaj je tisto, kar bi se po vaše moralo spremeniti, da bi se kam premaknili?

Problem je, da trenerji nimajo izobrazbe. Najboljši športniki, ki bodo v Sloveniji potencialno zmagali, so v rokah trenerjev, ki so bili nekoč tekmovalci. Znajo postavljati proge, ampak nimajo nobene izobrazbe. Šport in psihofizični razvoj pa sta znanost, tu so v ozadju fakultete, ki učijo ljudi, kako delujeta telo in glava. Naši trenerji pa so tam na podlagi izkušenj iz svetovnega pokala. Začeli so z neznanjem in nadaljevali z neznanjem, ampak ekipe sprejemajo te ljudi, ker drugih ne morejo dobiti.

Zakaj ne?

Delo trenerja je zahtevno, saj zahteva odsotnost od doma tudi do 300 dni letno in redki so se pripravljeni tako žrtvovati. Zato je izbor omejen. Dobiti te ljudi, ki potujejo okoli za malo denarja, je težko. Večjega financiranja si zveza ne privošči, saj jim je udobneje zadržati obstoječe zaposlene. Posledično dobijo tekmovalci v otroških letih dobre trenerje, in potem, ko bi morali dobiti še boljše, da bi napredovali in poskrbeli zanje, dobijo trenerje, ki so sicer izkušeni, a po moje nimajo potrebnega strokovnega znanja. Kot da bi gradili hišo na napačni osnovi. Prej ali slej se ti podre.

Izkušen tekmovalec torej ne postane nujno tudi dober učitelj?

Točno tako. Če si bil tekmovalec, ne pomeni, da znaš učiti. Pedagoško delo je čisto druga sfera. Tega marsikdo od trenerjev nima. V zvezi so bili trenerji s končano srednjo šolo za turizem, pa živinozdravniki ... V glavnem: nobene zveze s športnim pedagoškim delom. In to je tisto, kar me zelo moti.

Pa ni potem slabe volje med njimi, če ni rezultatov?

Niti ne. Naredijo si lepo potovanje, drug drugega tolažijo. Med sabo se prepričujejo, da je v redu. Spijejo kakšno pivo več, da se potolažijo. Žalostno je to, kar vidim in opažam. Saj sem vse že videla, ampak ko si v zvezi, tega ne govoriš. Jaz sem se hvala bogu odcepila od tega sistema. Pa ne govorim, da je konkretno kaj narobe z zvezo, ampak z nekaj ljudmi, ki so tam. Ponavljam, da je druga žalostna resnica, da je očitno res težko dobiti druge ljudi in se morajo na koncu zadovoljiti s temi.

Žalostno za tekmovalce, ki si želijo dobrih rezultatov ...

Največji problem pa je, da mladine ni. Tukaj so dejansko naredili napako na zvezi, da so trgali stran mladinske reprezentance, ki bi najbolj potrebovale najboljšo strokovno pomoč – tako fizično kot smučarsko. Tam se gradi baza, osnova, in če ne vlagaš vanjo s svojimi najboljšimi trenerji, potem lahko pozabiš na podmladek.

Mladinska reprezentanca še vedno potrebuje finančno podporo staršev, če prav razumemo?

Tako je. Spomnim se svojih staršev, če ne bi šla takrat v C-ekipo, ki so jo tisto leto zaradi financ hoteli ukiniti, ne vem, ali bi lahko nadaljevala treninge. Moji starši, ki si financiranja zame niso mogli privoščiti, so morali zaprositi za podporo zveze. Mama in oče sta šla na sestanek s Tonetom Vogrincem, ali me lahko priključi reprezentanci, in hvala bogu je to storil. Če me ne bi, bi najbrž ubrala drugo pot. Želim povedati, da izgubljamo talente, ki bi lahko dosegali rezultate. Treba jih je ceniti in podpreti. Sploh od 15. do 23. leta. V tem obdobju potrebujejo največ podpore, če želijo vztrajati. Že tako jih lahko zavirajo poškodbe, potem pa so tu še moteči dejavniki, kot so socialna omrežja, telefoni. Vse to nas je zavedlo in tudi pri športu mladostniki hitreje obupajo, ker s(m)o navajeni pogledati v telefon in je v naslednji sekundi vse v redu.

Otroci imajo tudi vse slabšo koncentracijo pri učenju.

Res je, vsi smo v istem šmornu. Ne vem, kako se otroci sploh učijo danes, koliko so zbrani. Vsi smo manj pozorni in prepozno se je začelo opozarjati, kako negativno vpliva vsa ta tehnologija na zbranost. Minilo je deset let, ko nismo vedeli, kam nas to pelje, zdaj pa imamo vrste depresivnih in anksioznih mladostnikov.

Res je postalo opazno, po epidemiji še bolj.

Problem je tehnologija sama po sebi, ki jo je epidemija še bolj podprla in odvisnost se je še poglobila. Naši možgani drugače delajo in res je postala moteč dejavnik za ekstremne športe, ki so nevarni.

Marsikdo verjetno ne razume, da se lahko slabša koncentracija zaradi uporabe telefonov prenese tudi na kakovost športnih treningov?

Zato sem tu jaz, da vam povem, da je moja zbranost – sicer nimam dokazov, ampak sem poštena in se dobro poznam – v zadnjih dveh do treh letih tekmovanja zaradi uporabe telefona padla za 20 odstotkov. Massi mi tu zadaj zdaj ploska. (smeh) Takrat bi mi moral vzeti telefon, če bi bil pameten ... Trenerji imajo to možnost. Dejansko bi morali omejiti uporabo telefonov oziroma jih v času treningov preprosto otrokom odvzeti. Mislim, da se omejitev uporabe čedalje bolj uvaja, kar se pozna na rezultatih.

Ravno pred kratkim smo prebrali, da bodo prepovedali telefone na britanskih šolah.

Pa na finskih, švedskih ... Prej so hoteli vse digitalizirati, zdaj jih pa ukinjajo. (smeh) To so vse pokazatelji, kako te naprave škodujejo. V športu pa še bolj. Pri pouku nisi v smrtni nevarnosti, če česa ne boš npr. napisal, v športu pa ... Greš smučat! Boš reagiral v tistem zavoju? Če ne, si lahko zlomiš nogo ... Prepričana sem, da je en kup poškodb tudi zaradi tega.

Res se bo treba naučiti, kdaj pogledati stran od telefona, kajne?

Priznam, da se zdaj, odkar nisem več tekmovalka in je obenem uporaba tehnologije del moje službe, tudi sama malo več igram s temi omrežji. In da tudi pred spanjem rada pobrskam po telefonu. Vedno pa moraš vedeti, čemu boš dal prednost. Če si želiš postati tekmovalec številka ena, moraš omejiti čas uporabe telefona. Problem lahko rešimo šele takrat, ko se ga zavemo. Mislim, da bomo to lažje dosegli že, če se bomo pogovarjali o negativnih učinkih in posledicah prepogoste uporabe sodobne tehnologije. 

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj