Neža Poljanšek zapušča ekipo Tine Maze

Iz kakšnega 'testa' so slovenski vrhunski športniki?

Fizično je večina zelo dobro pripravljena, čeprav menim, da jih veliko premalo dela na preventivi. Že od majhnega bi se morali temu bolj posvečati. Zdi se mi tudi, da so premalo samozavestni, imajo premalo vere in zaupanja vase. Tudi če garajo, nimajo zaupanja, ko pridejo na tekme. Veliko več delajo kot druge ekipe, so veliko bolj pridni, ampak psihe, ki bi jih popeljala v zmago, da lahko zaupajo vase in v tisto, kar so naredili, ni.

Kaj so vam leta dela s Tino Maze prinesla?

Veliko sem se naučila reda in discipline, strukture ekipe, se pravi timskega dela. Pred tem sem bila navajena delati sama zase, tako je timsko delo s sabo prineslo tudi izkušnje v grajenju odnosov, korelacije – kdaj se postaviti zase, kdaj popustiti. V tem sem tudi precej spoznala sebe, saj sebe lahko spoznaš šele v odnosu z drugimi. Bilo je kar zanimivo opazovati našo dinamiko, saj smo bili veliko skupaj kot ekipa, pa vsak s svojega konca sveta, kar mi je omogočilo, da sem se spoznavala tudi s te plati.

Če se vrnemo na prvo vprašanje, ali pri nas športniki premalo delajo na psihi?

Premalo. Videla sem, da imajo druge ekipe psihologa kar s seboj. Pri nas tega še ni, pa bi bilo treba, da bi se s športniki pogovarjal tudi na terenu, saj je potrebno ravnovesje celega telesa in psihe.

Imate do svojih pacientov celovit pristop?

Moj pristop je holističen, odvisno pa je od pacienta, ali to sprejme ali ne. Večinoma pridejo k meni zaradi fizičnih težav in se potem včasih izkaže oziroma se ve, da je ogromno psihosomatike. Do pacienta lahko pristopim celovito le, če se je pripravljen pogovarjati o načinu življenja, ki ga živi, in o stvareh, ki bi jih moral spremeniti. Nekateri to sprejmejo, najdejo pa se tudi kakšni, ki niso za to, čeprav vedo, da je nekaj narobe, pa nič ne naredijo, da bi bilo drugače.

Sprememb ne sprejmemo tako zlahka?

Mislim, da se imajo ljudje splošno premalo radi. Tako je tudi sprememba, čeprav gre v pozitivno smer, težka. Zakaj, če gre v pozitivo? Res pa je, da je vse to na nezavednem nivoju, sicer bi se kaj rešilo.

Velja tudi za vrhunske športnike, da morajo uskladiti delovanje na nezavednem in racionalnem nivoju?

Prav tako morajo tudi oni vzpostaviti ravnovesje med fizisom in duhom.

Na kaj je recimo pred samim spustom morala biti najbolj pozorna Tina?

Na koncentracijo, dihanje, vero vase, zaupanje, usmerjenost.

Vse to brez čustev?

Takrat jih ne sme biti, če so prisotna še ta, si zbegan. Bistven je fokus, pomembno pa je tudi, kakšen je fokus. Slišala sem zgodbo o nekom, ki je v vas prišel otroke učit streljati z lokom v tarčo. Ko so imeli tekmovanje, je prvega vprašal: "Kaj zdaj vidiš? Vidiš drevesa?" Ta mu je odgovoril, da jih vidi, on pa mu je rekel, da ne bo streljal.

Drugega je vprašal: "Vidiš nebo?" Odgovoril mu je, da ga vidi, on pa njemu, da ne bo streljal. Tretjega je vprašal: "Vidiš drevesa in nebo?" Povedal mu je, da tega ne vidi. "Kaj pa vidiš?" ga je ponovno vprašal, na kar mu je ta odgovoril, da vidi tarčo. Na to mu je trener rekel: "Tudi ti še nisi pripravljen." Četrtega je vprašal, ali vidi drevesa, nebo in tarčo. Povedal mu je, da ne vidi. "Kaj pa vidiš?" ga je vprašal. "Samo črno piko." To je fokus.

Se boste vi še naprej fokusirali na delo s Tino Maze?

Ne, s tem sem končala. Imam hčerko, ki postaja najstnica in me bo potrebovala, kar je tudi glavni razlog, zakaj sem po treh letih zaključila sodelovanje. O tem sem razmišljala vse leto in se odločila, da to naredim za svojo mlajšo hčerko Živo. Tudi sama mi je rekla: "Mami, zdaj te bom zelo potrebovala." Sicer sta obe hčerki v tem času dozoreli, zdi se mi, da sta postali veliko bolj samostojni. Tako da sta od tega, ker me veliko ni bilo doma, odnesli tudi precej dobrega.

Kdo je bil z njima med vašo odsotnostjo?

Predvsem moja mami. Iz Žirov se je preselila v Ljubljano, ko me ni bilo, in skrbela za njiju. Mami je res taka zlata duša, sicer je zapečkarica in ne mara Ljubljane, a se je tako žrtvovala, da je v Žireh pustila hišo in prišla. Pravzaprav se je kar sama ponudila, ker ji je to bilo samoumevno in mi je niti ni bilo treba prositi. Če ne bi bilo nje, se tega niti ne bi mogla iti, ker bi zelo težko najela varuško, ki bi bila na takšen način s hčerkama. Stara mama je le stara mama. Tako da sem ji hvaležna! Starejša hčerka je zdaj v Celovcu, kjer hodi v srednjo šolo, na trgovsko akademijo.

Kako to, da je šla v tujino?

Vedno je hotela v tujino, tam je v katoliškem internatu, kjer je zelo strogo, hkrati se uči jezike: nemščino in vaje za angleščino. Svoj čas je trenirala smučanje, tako da je bila kot otrok veliko v Italiji in se učila tudi italijanščine.

Sta punci bili kdaj z vami na tekmah?

Na zadnjih finalih je bila z mano starejša hčerka. Čeprav moram reči, da sem oboje zelo težko usklajevala. Nisem si mogla privoščiti, da bi se posvečala še čemu drugemu kot ekipi in Tini. Nisem imela časa ne za žur ne za prijatelje, bila sem osredotočena na zdravljenje, terapije, dinamiko v ekipi, na pomoč in pogovore.

Kakšno je vzdušje na startu tik pred tekmo?

Vzdušje je različno, odvisno je od vsakega posameznika, od dobrega ali slabega dne. Ko sem se vračala iz Sočija, sem na letalu brala intervju s Kosteličem, v katerem je povedal, da je verjetnost, da zmagaš: ena proti milijon. To veliko pove o tem, koliko delčkov mora biti sestavljenih, držati skupaj, da zmagaš. Odvisno je od zdravja, klime, počutja ... Da nekdo zmaga, se mora vse ujeti. Ampak zmaga ni le stvar posameznika, ki zmaga, za njim stoji še ekipa.

Drži, da si pri delu fizioterapevtke pomagate z zelo širokim naborom znanja?

Predvsem imam veliko izkušenj z manualno terapijo, ki pa ni masaža. Masaž ne delam, ljudi ne masiram, ne mažem jih z oljem, ampak se osredotočim le na probleme, tam, kjer ni ravnovesja. Fizioterapija je povsem nekaj drugega kot masaža.

Lahko rečemo, da si pri svojem delu pomagate z nekakšno mešanico vsega po malem?

Blizu mi je tudi kitajska medicina: meridijani, šiatsu. Pacient k meni pride zaradi zdravstvenih težav, a se nemalokrat izpostavi, da je posredi kakšna psihična težava. Imela sem recimo pacientko, ki mi je rekla, da ima panične napade, k meni pa je prišla zaradi bolečin v križu. Za takšne stvari jih napotim k znancem in prijateljem, ki se ukvarjajo konkretno z določeno stvarjo. Tudi sama bi jo lahko naučila tehnike emocionalne sprostitve s tapkanjem, saj je tehnika enostavna, ampak imam prijateljico, ki je čudovita na tem področju, in sem jo raje poslala k njej. Ne ukvarjam se z vsemi stvarmi, včasih koga pošljem tudi na hipnozo.

K pacientovim težavam pristopate tudi s psihičnega vidika?

Ja, znam svetovati, ampak so določene stvari, ki so zame pretežke, in v tem primeru pacienta napotim k strokovnjaku. Sicer pa drži, da imam povsem samosvoj pristop in nikogar ne kopiram. Ko imaš enkrat toliko let delovnih izkušenj, to sploh ni problem. Pri delu se zelo prepuščam sama sebi in delujem zelo spontano. Nimam določene metode, po kateri delam, prepustim se trenutku, vzdušju, problemu ...

Kako pa veste, kje in kaj je narobe?

Veliko se vidi že po koži, tudi če se človek postavi pred mano s hrbtom, takoj vidim, kakšna je dinamika. Pri samem delu poskušam biti spontana in direktna. Niso pa vedno vsi pripravljeni sprejeti resnice. Moji pacienti so po navadi zelo hvaležni, so v redu. V službo hodim z veseljem. Verjetno k meni pridejo ljudje s podobno energijo, kot jo imam sama. Vedno jim pa tudi glede njihovega počutja rečem, da vse ni odvisno od mene. Dam jim nasvet, kaj naj delajo, nisem čarovnik, veliko morajo delati tudi sami.

To pomeni, da morajo v življenju kaj tudi spremeniti?

Tudi.

Ste se vi ob svojem delu spremenili?

Tudi, že pri kraniosakralni terapiji sem šla čez takšen proces in skozi svoje stiske, kar je terjalo osebne spremembe. Veliko delam tudi z Marjanom Ogorevcem, ki se ukvarja s karmično diagnostiko. Njegovo delo spoštujem. Ogromno berem, študiram. Na nočni omarici imam knjige, ki zajemajo psihologijo, čustva, anatomijo. Po navadi, ko grem spat, berem te stvari. Ves čas se izobražujem, zdaj bi rada šla na izobraževanje za somatiko.

Kaj je somatika?

Bistvo somatike je, da pacient, ki pred tabo stoji ali sedi, zna povedati, kaj čuti v telesu in kje to čuti ... Zelo dobro je recimo vedeti, od kod izhajajo strahovi, tesnobe, negotovost. Velikokrat ljudje niti ne vedo, česa jih je strah. Niti ne vedo, od kod negotovost, pa ta ne potrebuje ničesar drugega, kot da jo sprejmeš. Vse nas je strah pred neznanim, 99 odstotkov ljudi je strah, kar je normalno, a strah lahko objamemo, da je naš.

Težava nastane, ker iz tega delamo problem in nam je v breme, če čutimo negotovost ter pred tem bežimo. Če pa sprejmeš, da je tako, bo samo izpuhtelo. Problematični so tisti strahovi, pred katerimi bežimo. Imamo toliko obrambnih mehanizmov, da bežimo stran od sebe in se to pozna na telesu. Veliko lažje je čutiti bolečino na telesu kot psihično bolečino. Ampak zaradi tega ne spoznamo sebe.

Se moramo pri športu dobro poznati, da dosegamo vrhunske rezultate?

Tudi to, pa tudi imeti ob sebi ljudi, ki te poznajo, da te podpirajo in znajo usmerjati. Zaradi tega je samostojna ekipa z eno tekmovalko prednost.

Se zdaj vračate nazaj v stare tire?

Najtežji je prehod iz enega tira v drugi tir.

Boste pogrešali 'beli cirkus'?

Ne, nikoli ne gledam za nazaj. Gledam naprej in se veselim vsega lepega, ki me še čaka. Sicer pa sem z ekipo ostala v stikih. Pred sabo imamo še vse življenje.

Ste dobili kaj ponudb od drugih ekip?

Drugi še ne vedo, da ne bom več delala v ekipi Tine Maze. Pa tudi sicer, če sem od Tine, sem od Tine. Si niti ne upajo vprašati. Zelo previdno so me spraševali, kakšne načrte imam za naprej, niso pa bili konkretni. Vedno sem rekla: "S Tino bom delala, dokler bom, potem pa z nobenim drugim." Ko se je Tina spuščala po progi, je moje srce bilo tako močno, kot bi se tudi sama spuščala. Pri svojem delu sem bila z vsem srcem.

Kakšne spomine imate na Soči?

Zelo lepe. Soči je bil res v redu, všeč mi je bila klima, ljudje, všeč mi je bilo, ker je bilo zelo preprosto. Narava je blazno lepa. Ne bom pozabila jutra, ko sem šla z gondolo in je vzhajalo sonce. Povrhu pa so bili še takšni rezultati, tako da je bilo sploh lepo.

Glede na to, da precej fizičnih težav izvira iz psihe, se lahko s tem, da preventivno delamo na psihi, izognemo fizičnim težavam?

Ljudje nismo narejeni tako, da bi se ukvarjali s psiho, da ne bi imeli fizičnih težav. Tako je v življenju, rešujemo probleme. Vsekakor pa, če nekdo živi v skladu s sabo, ne bo imel fizičnih problemov, temveč bo zdrav.

To pomeni, da delujemo proti sebi?

Ja, ampak prek telesa se lahko spoznamo. Sprva se nekaj dogaja na nezavednem nivoju, nakar to preide na telo. Če znamo prepoznati, od kod bolečina ali blokada prihaja, znamo to ozavestiti, potem gre ta naprej, se sprosti. Nekateri pa se pač odločijo, da gredo k psihoterapevtu in se tam pogovarjajo, tako njihove psihične težave ne preidejo na fizični nivo. Pa ne pri vseh, saj lahko en problem rešiš, drugega pa ne. Menim, da je za vsakega človeka dobro, da ima terapevta. Bioterapevta, psihoterapevta, človeka, kateremu lahko vse poveš.

Meditirate?

Tudi. Vsak večer po eno uro. Hodila sem na Art of living (Umetnost življenje), kjer sem se naučila dihalne tehnike in meditacije. Zaradi meditiranja imam notranji mir.

Ste povezani z naravo?

Zame so narava gore, hribi, zemlja. Mami sem že rekla, da me pokliče, ko bo prekopavala vrt. Žiri so najlepša vas na svetu. Ko pridem v Žiri, se mi zdi, da se je tam ustavil čas. Lepo se počutim, gremo na sladoled v Bahač. Tam živijo preprosti in uspešni ljudje. Rada imam svoje korenine. Že od 15. leta sem v Ljubljani, pa sem še vedno Žirovka.

Spomnim se, ko sem bila majhna in smo imeli kmetijo, je mama zvečer pomolzla krave in sem morala našemu zdravniku, ki je živel v bloku, odnesti mleko. Ko sem šla s kolesom s kanglico, me je bilo sram, ker so me tisti, ki so živeli v bloku, gledali. Mi, ki smo živeli na kmetih, smo se takrat počutili manjvredne. Zdaj pa na to, da izhajam iz kmečke družine, kjer je bilo veliko otrok, gledam s ponosom.

Vas je bilo doma veliko?

Imam še sestro dvojčico in dva brata, stara mama pa je imela 17 otrok, 12 sinov in pet hčera, mami je bila 17. otrok.

Napisala: Suzana Golubov

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev