Intervju z velikim mojstrom preživetja Branetom T. Červekom

On je človek, ki trdno stoji za vsem, kar reče. Vsak njegov gib ti da vedeti, da je v divjini povsem gotov vase in v popolnem stiku z naravo. Z njim ni dobro češenj zobati, še medved se raje obrne in odide, toda hkrati daleč okoli ni večje dobričine in širokega srca, velikega duha. Playboy je z njim preživel en dan in eno noč sredi javorniških gozdov, kjer ima Brane svoje oporišče.

V svoji šoli S.S.F.N. je v okviru vojaškega programa že uril številne domače in tuje vojake iz specialnih enot ter iz­vidnike in pilote. Sodeloval je že z vojskami ZDA, Velike Britanije, Avstralije in Francije, doma pa je največ sodeloval z enoto za specialno delovanje, letalsko šolo ter šolo za častnike. Prejel je številne vojaške pohvale in nagrade.

O kakovosti njegove šole S.S.F.N. veliko pove tudi to, da je ambasador švicarskega proizvajalca vojaške oziroma outdoor opreme Clawgear, www.clawgear.com, in nemškega proizvajalca nožev Pohl Force, www.pohlforce.de.

Brane pravi, da je nož te znamke njegov edini nož in da je z njim »izjemno veliko preživel in še vedno ostaja enako žleht«. Poudarimo še, da je oblikoval sodobne kamuflažne vzorce LandCamo, ki jih je revija PMCI (Private Military Contractor International) uvrstila v samo svetovno elito.

Civilni del njegove šole je izjemno pester. Namenjen je gorskim reševalcem, civilnim pilotom in letalskim posadkam, vojnim poročevalcem, podjetjem ter tudi običajnim posa­mez­nikom, družinam, otrokom ter šolam. Na televiziji smo ga videli v Odklopu, v Vid in Pero šovu, v lastni produkciji je ustvaril dokumentarec Survival Aboriginal Australia, ki ga je naredil, potem ko je dve leti preživel v Avstraliji pri domorodcih. Pri njih se je prepričal o svojem znanju, oni pa so ga posvojili in ga naučili predvsem svojih prvo­bitnih socialnih veščin in še kakšne velike skrivnosti.

Programe pre­živetja ponuja v Sloveniji, na Hrvaškem in v Avstraliji, po potrebi tudi drugod po svetu. Skratka, njegovi sila razno­vrstni programi niso samo za vojake, so za vse ljudi, ki ne hlepijo samo po novih izzivih in znanju, ampak želijo tudi veliko izvedeti o sebi. Po prihodu iz vojske, JLA, kjer je bil med specialci, je šel naš intervjuvanec za pol leta sam v gozdove in se prekalil. Po tem se je začela njegova kariera učitelja preživetja v naravi.

Menda si kariero učitelja preživetja v naravi začel tako, da ...

BTČ: Hej, delo imam zate. Preden boš kaj povedal, moraš kaj narediti! [Poslal me je v gozd nabrat drevesno smolo ter me je iz nje in oglja naučil narediti cementno lepilo; s tem naravnim lepkom sem ob njegovi pomoči dokončal svojo pravo kamenodobno sekiro.]

Eto, naredil si peace makerja, kakršnega sem moral tudi sam narediti ob svoji iniciaciji pri aboridžinih v Avstraliji. Tam sem spoznal nekega Nemca, ki živi poleg tamkajšnjih domorodcev že 30, 40 let in so ga prav tako vzeli čisto za svojega in ga posvojili, pa sem mu pokazal svoj izdelek in mi je dejal: »With this, my brother, you can win any argument.«

No, zdaj sem si zaslužil, da mi poveš, kako se je vse skupaj začelo.

Že od nekdaj sem z naravo, vseskozi me je vleklo vanjo. To je bila čista radoved­nost, ki me je gonila naprej, zakaj je to in ono. Potem sem videl knjige o preživetju, ki pa so bile po čustveni zaznavi večinoma prepisane ena od druge. Eden je dal lepše fotografije, drugi je dodal risbe, nikoli pa nisem med vsemi temi knjigami našel ene prave, da bi videl izvirnik. Potem sem šel do starih ljudi in jih vprašal, kaj so jedli med vojno, ko je bila lakota, in dobil sem milijon in eno verzijo. Vse sem preizkusil na sebi in se velikokrat zastrupil, da sem skoraj crknil. Sem pa tako dobil ogromno znanja. Vse, kar danes učim, sem dal tudi skozi sebe in svoje telo.

Si se pred polletnim bivanjem v gozdu kaj posebej usposabljal ali si kar šel?

Posebej za to se nisem nikoli usposab­ljal. Sem pa poznal zdravilna zelišča, po mami. Ona je obvladala divje rastline, njihovo uporabo kot alternativno medicino. V gozd sem šel kmalu po vrnitvi iz vojske, iz JLA, kjer smo večino časa preživljali na terenskih usposabljanjih. Potem sem prišel tik pred našo osamosvojitveno vojno nazaj. Doli se je že vse vedelo, kaj in kako bo, tam je bil ob­veščevalni medij čisto drugačen. Zaradi vest­nosti mi je kapetan samo rekel: »Slovenac, ideš kući tjedan dana prije, ali nemoj slučajno, da se sretnemo preko nišana.« Potem sem se hotel vključiti v našo specialno enoto Moris, toda tam je bilo takrat bolj tako, očala pa frajer pa akcija. Pa sem videl, da ne bo nič iz tega, in sem si rekel: 'Še rabli me boste.' Potem sem se intenzivno lotil preživetja v divjini. Narava, narava, narava! Pol leta osame v gozdovih je bilo, kakor da bi prej živel drugo življenje. To zdaj je tretje. Drugo je bilo pri domorodcih v Avstraliji. Nekaj od znotraj me zmeraj kliče. Eni slišijo pa grejo, a ne najdejo in potem večno iščejo. Ali pa slišiš, greš in najdeš. Eni pa pač nikoli ne slišijo ničesar.

Torej je bilo tistega pol leta v gozdu prelomna točka?

Da. Prvič sem šel sam za pol leta v naše gozdove, po Velebitu in še južneje. Pol leta sem bil povsem sam, izogibal sem se ljudem. Vse, kar sem potreboval, sem si naredil sam. Lok, puščice, od orožja do orodja. Lovil sem. Kolikokrat sem si moral popraviti čevlje! Naredil sem cementno lepilo, s katerim zlepiš vse, kar češ. Tudi rane. In takoj ko sem ujel žival, sem že imel nadgradnjo. Hrano, usnje, kožo, tetive za orožje, kosti za osti.

Je šlo samo za golo preživetje ali tudi za kaj globljega?

Človek mora ogromno delati na sebi. Šlo je za preizkus samega sebe, za ukrotitev ega in za to, da sem bil sam s seboj, da sem izkusil in razumel, ali smo res tako zelo soci­alna bitja ali lahko živiš sam. Razčistiti sem hotel sam s seboj od znotraj. Videti, ali človek lahko zdrži sam s seboj in z naravo ali ne more. Gre za notranjo rast, da se prepoznaš. Da zaslišiš srce, da zaslišiš, kako ti po žilah teče kri. Dobesedno čutiš, kako ti na roki ali nogi raste noht. Čutiš, kako ti rastejo lasje. Čutila se tako zelo razvijejo, ko si sam. Zato tudi pravim, da morajo ljudje, če že gredo v naravo, tam tudi obvezno prespati, in če je le mogoče sami. Treba je videti in slišati tisto, česar nočeš. Ker tam je preprosto resnica. Dokler te nekdo boža in ti govori, ja, ja, to je dobro, dokler ti realnost ne udari kontre, ne veš. S tem se zapreš, verjameš samo v tisto, kar želiš videti in sli­šati. Ampak zunaj tega vidiš milijon stvari, ko se ti odprejo ta vrata.

To je gotovo posebno priporočljivo za mestne srajce ...

Seveda. Kajti ko prideš iz mesta v divjino, do noči še vedno slišiš avte, slišiš telefone in vse drugo, neskončno zvočno onesnaženje. V divjini najprej prevladuje smrtna tišina, potem pa, ko se zliješ z njo, zaslišiš svoje telo in notranje organe. Ponoči pa izgubiš svojega angela. Senco. Kajti dokler imaš svojo senco, nisi nikoli sam. Dokler vidiš senco, je vse v redu. Ko pade noč, tega angela ni več. Sam si. Zato je noč tako strašljiva. Ker nimaš ničesar več, ne vidiš več svojega obrisa, le še sebe v spominu. V temi se čas ustavi in oblike se spreminjajo v nepoznane podobe. To je strah. In ta strah je lahko program odkrivanje samega sebe ali pa pelje v neznosno stanje.

Pa saj imamo ogenj!

Drži, ponoči lahko imamo ogenj. Seveda, če ga znaš zakuriti brez vseh sodobnih pripomočkov. Ker teh pri meni nimaš in se ga moraš naučiti narediti iz tega, kar ponuja narava, in je popolnoma odvisen od moči tvoje volje. Gre pa pri ognju še za nekaj drugega. Ogenj ti res osvetljuje prostor, kjer si, in z njim ponoči vsaj malce, toda omejeno vidiš, ampak senca takrat ni nikoli tam, kjer bi jo ti rad videl in imel. Ko gledaš ogenj, se senca, tvoj angel, skriva za tabo in moraš se zavedati, da si tudi takrat sam. Ogenj je ponoči za gretje in za vizualno varnost, za nič drugega. Poleg tega si moraš tako kot živali vedno najti svoj kotiček – gnezdo, da se stisneš. Nikoli ne smeš spati na čistini, na prostem. Ker ni ničesar zraven tebe. Tako pa nekaj čutiš. In če se le da, si narediš bivak oziroma zasilno bivališče, da nekaj čutiš za seboj. Da veš, da je zadaj na primer drevo, kamen ali stena ter da od tam ne bo prišlo nič, kar bi te lahko presenetilo. Karkoli bo prišlo, bo prišlo od spredaj. Ampak med tabo in tistim, kar bo prišlo, pa mora biti ogenj. In ogenj ti pri tem lahko pomaga.

Je tudi tebe strah?

Strah je zdrav in ti pomaga izostriti čute, spekter zaznavanja. Imam pa svojega varuha in mu zaupam. Potem ko so me domorodci posvojili, sem dobil tudi bush name, postal sem del njih. Posvojen sem bil v klan bojevnikov in dobil ime Gordja, kar pomeni sin strele. Od takrat so oni vedno z mano, spremljajo me. Moj spremljevalec je sova. Kolikokrat mi je že rešila življenje! Na primer, nekoč me je ustavila, ko sem hodil ponoči v gosti megli iz Javornikov v dolino, ravno mi je crknila bakla, tudi lučka je ponehavala. Samo še toliko mi je posvetila, da sem videl, da pred mano sova plahuta s krili. Takoj sem se ustavil in korak pred seboj zagledal brezno. Padel bi vanj. Tako je velikokrat, ves čas je tam, kjer mora biti. Še vedno smo povezani.

Kaj si se naučil pri domorodcih v Avstraliji? Že prej si namreč v Sloveniji poučeval preživetje.

Pravzaprav se česa novega razen uporabnosti flore in favne niti nisem naučil, ker sem to že imel v sebi in sem že poprej ves čas tako živel. Naučil se torej nisem teh­nike, ampak bolj pomembnosti skupine. Ko sem prišel tja, sem videl, kako moraš funkcionirati v družbi. Prej sem bil one man band, tam sem moral biti timski igralec. Obvezno pa seveda je, da zna vsak čim več. Se pa ugotovi, za kaj je kdo posebno dober in kako lahko doprinese skupnosti. Tako kot to počnem pri usposabljanjih, kjer se hitro pokaže, v čem kdo blesti in v čem se kdo lahko najde. Vsakemu znam pomagati, da v sebi odkrije veščine, za katere sploh ni vedel, da jih ima. Vsak ima svojo vlogo, tako kot v družini ali podjetju. Vse mora funkcionirati, biti mora osebno odgovorno in timsko. Začneš sodelovati in poslušati ljudi okoli sebe.

Torej gre pri tvojem učenju preživetja v naravi za kombinacijo znanja, ki si ga dobil doma sam, in znanja, ki si ga dobil pri domorodcih v Avstraliji?

Za oboje gre. Kot sem že dejal, je bilo učenje pri domorodcih nadgradnja tistega, kar sem že vedel in verjel, da je finalizirano. Gre za to, da znanje, ki ga posredujem ljudem, sami občutijo na svojih rokah, na svojih žuljih. Da lahko sami pišejo svojo zgodbo naprej. Ne pa, da jim je dana na pladnju. Pri meni gre vse od začetka. Nič ni dano, ničesar ne moreš planirati. Nikoli ne morem in nočem zagotoviti, da bo šlo vse po programu. Ker ne more iti. Ne morem napisati, kaj točno bomo počeli, ker se odzivam na ljudi in okolico. Na to, kako se ljudje počutijo, kaj želijo, kako komunicirajo nazaj. Vedno se prilagajam zlati sredini, da naučim ljudi. Ni nujno, da se naučijo vsega, kar je po programu. Mogoče je za določeno skupino pomembno samo to, da se naučijo ene stvari. Tako, kakor je treba. Ni treba, da so vsi strokovnjaki za izdelavo orožja, vsi pa morajo znati zakuriti ogenj. Ogenj je naj­pomembnejši. Potrebuješ ga za prekuhavanje vode, za kuhanje. Če imaš ogenj, lahko pripraviš meso. Vsa hrana, ki je pripravljeno na ognju, je topla hrana in ima zato toliko več odstotkov energetske vrednosti, tako da je želodcu ni treba segrevati za prebavo, s čimer spet izgubljaš energijo. Na ognju narediš orožje, lahko ti sveti, lahko narediš baklo itd. Ves čas je tvoj spremljevalec. Sploh v slabih vremenskih razmerah in v snegu brez ognja ni nič. Potem je vse odvis­no samo od opreme, ki jo imaš – ali boš moker, boš zmrznil ali se boš lahko pogrel. Ogenj daje življenje in ga tudi vzame. In ko ga enkrat osvojiš, je za zmeraj s tabo. Vse pa je odvisno od tvoje volje.

Ali pridejo k tebi samo moški ali prihajajo tudi ženske?

Čedalje več je žensk. Žensk, ki pogosto sploh niso več ženske. So že bolj moški. Za moške pa postaja počasi pomembneje, da dišijo. Vsaj, kar se tiče meščanstva iz osrednje Slovenije, Ljubljane z okolico.

Ali potem lahko zapišem, da se posebno Ljubljančanom priporoča udeležba na tvojih seminarjih?

Poglej, vsak v sebi je že bojevnik. Prej ali slej se nekaj najde. Lahko si bojevnik s knjigo, bojevnik s peresom. Med ljudi delim tisto, kar čutim, kar vem, in tisto, kar slišim od njih. Itak se ves čas učiš. Lahko, da kdo prinese še kak drug veter in ga samo malo usmerim. Na ljudi ne vplivam takoj z navodili, kaj morajo narediti, ampak jih poslušam in poskušam peljati. Sprva jim ničesar ne pokažem, samo sugestiram. Pokazati morajo svoj odsev. Vsakega vodim, dokler sam ne začne logično razmišljati in se učiti s svojimi izkuš­njami. Ta hodi enkrat levo, enkrat desno in prej ali slej pride na pravo pot. Potem vidi tisto, kar bi mu lahko v trenutku povedal, ampak si tega ni zaslužil. Tako pa, ko prideš z žulji in poškodbami do cilja, to znaš ceniti.

V igri za intervju s tabo je bila tudi iz­vrstna novinarka, ki ima jajca, potuje po svetu, zna preživeti sama, a je rekla, da če se pa kakršnakoli žival ubije, potem pa ne gre. Tako danes najbrž razmišlja veliko ljudi.

Ta predsodek bi jo minil, ko bi bila postavljena pred dejstvo. Močnejša je volja po preživetju kakor po razumevanju in usmiljenju. Da bi razumsko rekel, da nočem ubiti živali, da bo živela ona, jaz pa raje umrem ... ah, daj ga no srat. Ker žival, če bi imela to možnost, ne bi oklevala niti sekunde in bi me požrla. Kakor imaš danes skrajneže, imaš naravovarstvenike, zelene in podobne – če je res to, kar govorijo, če res tako verjamejo v to, kar govorijo, potem naj se vsak od njih vpraša, ali je kdaj pohodil mravljo, ali je počil nadležnega komarja, ki le poizkuša preživeti. Za preživetje je lov nujen. Seveda ne ubijem zato, da bom potem s kožo okoli vrata hodil po ljubljanskih ulicah, ampak zato, da me živi, greje. Karkoli upleniš, tega nikoli ne upleniš iz zabave. Res gre samo za preživet­je. In kadar gre za pravo preživetje, se moraš začeti obnašati kot plenilec. Samo tako lahko preživiš. Ker plenilec ima izostrene čute v čisto vseh pogledih. In obvlada taktiko. Straha ni. Ima popoln fokus, koncentracijo, hitre reakcije, njegove odločitve so takojšnje. To so od­like tistega, ki preživi. Včasih je nepravilna reakcija na akcijo katastrofalna. Zavlačevanje in panika. Ljudje imamo v sebi tretji čut – to, kar narediš najprej, je večinoma najboljše. Ko začneš pa premlevati, se vse sesuje in narediš napako, ki je lahko usodna.

Ti si zadnja generacija tistih, ki je šla še v jugoslovansko vojsko. Ali opaziš kak­šno razliko pri ljudeh, ki nimajo te izkušnje, ki so brez iniciacije?

Nekakšna iniciacija bi morala obvezno biti, ker bi se vrnile vrednote. Danes je nestrp­nost postala vladar. Če ni vse takoj, ni vredno nič. Windows generacije, play station generacije imajo na spletu na voljo ogrom­no nekega znanja iz druge roke, sporočil, informacij. Ampak vsega tega je preveč. In nobena stvar, ki je tam, ker je takoj, ker je brezplačna, dobljena brez truda, brez žulja, brez izkušnje in razumevanja, nima prave vrednosti. Kakor jo ima tista, ki pride z lastnimi rokami in žulji. Definitivno mora biti iniciacija! Fantje so predolgo pri mamah, kjer je vse na pladnju, to je jasno. To se jas­no pokaže tudi pri usposabljanju vojakov, potem ko dobivam povratne informacije, kaj moški najbolj pogrešajo, ko pridejo s preživetja. Kaj si najprej privoščijo. Na sedemdnevnem programu po treh dneh vsi že sanjajo svoje razvade. Enako je pri civilistih. Po treh dneh se že pokaže vsa razvada. Eden bi dal sto evrov za kozarec piva, drugi bi pico, tretji šnicle. Točno veš, česa kdo preveč požre doma. Vse, kar smo si izmislili – da moramo nujno imeti tri obroke na dan –, vse to je čista bedarija. Ješ in piješ po malem in samo takrat, ko te telo zares pokliče, vendar je to treba zaznati pravilno in pošteno. Pri razvadah pa gre večinoma za stalne lažne klice, ker smo do skrajnosti razvadili telesa zaradi preobilja vsega. Vsega tega si nismo poiskali ali pridelali sami, temveč smo to kupili. Vrzel med vred­nostjo kupiti ali ujeti oziroma nabrati pa je tista, ki to počne z vsemi nami. Telo sploh nima več časa vzeti vsebin, ki jih zaužijemo, saj je prebavni trak enostavno prehiter. Še preden je predelano, pride že druga pošiljka. Napad, ki ti ga sproži telo, da si žejen ali lačen, traja samo nekaj minut. Če ga zaznaš razumsko, se mu lahko upreš in po nekaj minutah bo minil. Napad se bo prej ali slej vrnil in te ponovno opozoril 'lačen sem'. Pa ti spet ni treba jesti ali piti.

Tako se naučiš poslušati telo in lahko začneš preusmerjati misli, od kod boš črpal hrano ali vodo iz telesa. Kajti v njem je ogromno vode. Vse je v nas.

In kako ti prideš do vode?

Na zelo različne načine. Pridi na več­dnevni seminar, pa boš videl! Predvsem pa, ko grem ven, meni ni treba ne jesti ne piti tudi pet dni. To poskušam čim bolj umsko kontrolirano urediti. S koncentracijo se preklopim na maščobne celice in od tam črpam vse, kar potrebujem. Predvsem vodo. Podobno lahko uravnavaš tudi bolečino. Če te nekje boli, lahko to porazdeliš po celotnem telesu, da te ne boli več tam, kjer bi te dejansko moralo boleti. Udeležence to učim s primerom rokovanja z žerjavico. Pokažem jim, kako lahko v roki držiš gorečo žerjavico, ne da bi te opekla, in kako preusmeriti bolečino drugam, da se s tem porazgubi oziroma izgine.

Ali pri tvojem treningu preživetja obstaja možnost doživetja iniciacije?

Definitivno jo doživi vsak, ki pride. Absolutno doživi veliko spremembo, ker vse tisto, kar misliš in se ti zdi, da veš, kar si bral in si slišal, si videl na Youtubu, vse to zgine v trenutku. V trenutku, ko si postavljen pred dejstvo matere narave. Danes je vse preveč blebetavcev in zaradi njihovega blebetanja ne slišiš več tišine. V tišini se pa začneš učiti. Tukaj ljudi pripravim do tega, da utihnejo. Da končno nehajo blebetati in zavajati celot­no skupino, ki je na usposabljanju. In ko pride deset ljudi na usposabljanje, morajo najprej začeti slišati samega sebe, potem pa še druge. Kajti takoj, ko začnejo blebetati – sem slišal, sem vedel, se mi je zdelo, sem videl film, sem videl na Youtubu, sem bral strip, sem gledal Ramba, mi je stric pokazal in znam –, ko jih postaviš pred dejstvo, vidijo, da je vse to zapeljevanje. Da gre za delovanje modernega sveta, v katerem je treba zavajati, zbujati pozornost, da te ljudje opazijo. Tukaj, v naravi, pa sploh ni treba, da kdo opazi tvojo zunanjost. Tukaj moramo opaziti tvojo dušo, tvoje srce. Kajti v situaciji, v inici­aciji, ki jo moraš zunaj doživeti, vidiš, da narediš več s tem, ko si pet minut tiho in poslušaš. Tako takrat, ko si pozvan, začneš od­govarjati, se odzivati tako, kakor se v dani situaciji moraš. Če znaš, reci znam in stoj za tem, če ne znaš, povej, da ne znaš in ne glumi. Potem ko ljudi končno postavim pred odgovornost, se mašina blebetanja ustavi. In nato naredim tako, da zaradi enega blebetavca trpi celotna skupina. To pa morajo prej ali slej rešiti tudi sami med seboj.

Trpljenja pa sodobni ljudje res ne maramo ...

Toda brez tega nič ni. Včasih udeležence nalašč postavim drugega proti drugemu, da se začnejo sami dogovarjati in odzivati. Ni mi treba biti policaj, sami se morajo dogovoriti, sami sebe kontrolirati. Potem ko vidim, da se začne njihova notranja korespodenca in se začne komunikacija malo kresati, takrat pa lahko pristopim zraven. Takrat moram obe strani ustaviti in obe postaviti v zelo težek položaj, da pri vseh izgine prepir. Postavim jih v čisto drugo situacijo, v kateri vsi trpijo. Ko pridemo skozi to trpljenje, nimajo časa več za bedarije in začnejo poslušati ter se učijo. Potem vse steče. Kajti komunikacija mora biti zelo čista. Ljudje se morajo navaditi odgovornosti. Danes pa vidiš, da živi ne vem koliko tisoč ljudi pri nas od birokracije. Eden mora 25-krat preložiti isto besedo in jo dru­gače obrniti. Dovolj je, da rečeš ja ali pa ne. Priznati si, da nečesa ne veš, je najbolje, kar lahko narediš zase in za družbo. Sicer se izgublja preveč časa. Kajti če boš to naredil na terenu, boš lačen, zeblo te bo. Če pa vidim, da se udeleženci še vedno niso spremenili, jim vzamem čevlje, vzamem spalne vreče, da še bolj trpijo. Kaže, da moramo trpeti, da se nekaj naučimo. No, je pa bilo na Zemlji že preveč trpljenja. Velikokrat lahko še danes zaslišiš krike nedolžnih vse naokoli zaradi klavskih zgodb pri nas in okoli nas, na Zemlji. Res, ko bomo utihnili, se bomo začeli učiti.

Kaj lahko neko podjetje dobi od tega, do pošlje kakšnih svojih deset do 15 ljudi k tebi? In za koliko časa je dobro, da jih pošlje k tebi?

Za podjetje je dovolj, da pridejo za en dan in eno noč. Zelo pomembna je noč, da prespijo v naravi. Noč je pomembna, kot sem že dejal, da začneš slišati in videti vse, ne samo tisto, kar hočeš. Zahteve naročnika so žal včasih prenežne, kako naj rečem, vnaprej so določene. Ko pa imam podjetje, ki si želi spoznati in naučiti nekaj novega, je to odlična zadeva! Ti ljudje doživijo pri meni najpreprostejšo zgodbo na dlani. Dojamejo, da vse življenje ni samo na klik. Klikneš in imaš elektriko, klikneš in imaš televizijo. Odpreš ventil in imaš vodo. Tukaj spoznaš, koliko vsega imaš res doma, vzpostavijo se nove vrednote. Lahko spoznaš, kako vredna je služba, v kateri si, kako vreden je kolektiv, v katerem delaš. Morda spoznaš slabo ali pa zelo dobro lastnost sodelavca. Oblikuje se tim. Veliko delam na timih. Da začnejo ljudje komunicirati med seboj in da si začnejo pomagati. Večinoma smo vsi pripravljeni nekako pomagati. Za malo ljudi bi lahko rekel, da niso pripravljeni pomagati, toda nihče ne vpraša za pomoč. Za vse je treba vprašati. So pa tudi ljudje, ki slišijo, da potrebuješ pomoč, ne da bi sploh odprl usta. In ti priskočijo na pomoč. In prav je,  da si pomagamo. Kakor je tudi prav, da spoznamo, iz česa smo narejeni. Da smo iz mesa in krvi in kosti.

A smo si tudi različni, sploh moški in ženske. Kako vidiš medosebne odnose med spoloma? Pri tebi na preživetju se najbrž pokažejo ekstremi.

Včasih vidiš moške brez jajc in ženske z jajci. Vidiš, da so nameni moških večinoma zastavljeni trenutno, medtem ko ženske razmišljajo bolj dolgoročno. Moški mora biti v trenutku puran in pomigati s perjem na riti, no, v končni fazi zato, da bi se sesalec paril. Seveda pa to ni tista glavna zadeva, zaradi katere in za katero živimo. Kar se tiče odnosa med moškim in žensko, danes v civiliziranem svetu sploh ne vidim, da so to sploh še ljudje. Bolj vidim, da so to maske. Vidim, da so to skoraj že predmeti. Ženska je postala seksualni predmet, moški pa se je spremenil v avto, v katerem je veliko lepši. To je tista zgodba, ko vidiš lepo žensko z zelo obilnim gos­podom in se vprašaš, če bi bil ta moški pujsek bogat, mu bi rekla 'moj medo', če bi bil pa revež, bi mu pa rekla 'prasec debel'. Dolgoročna ženska preračunljivost in iskanje sigurnosti pa sploh nimata veze z materializmom. Imata vezo s poslušanjem. Spet smo tam, da se ne slišimo. Moški in ženske se danes sploh ne slišijo. Vidiš, da komunikacija poteka po telefonih in elektronski pošti, kar je neotipljivo. Sam veš, kako pomembni so pogovor, toplina, vonj in energija, ki jo začutiš z žensko. Sploh tisto pravo žensko, ki je potem lahko tudi tvoja življenjska sopotnica. Da stvari včasih potekajo brez pogovorov. Brez kakršnegakoli planiranja. Dovolj je, da se zares čutiš. Vse premalo časa je, da drug drugemu rečemo 'rad te imam' ali da ji rečeš 'lepo dišiš'. Ali pa ji v končni fazi rečeš 'nehaj, dovolj je'.

Se ti zdi to, da je danes toliko samskih moških in žensk, povezano s tem, da ne znamo več stopiti skupaj, ne znamo več biti tim, ne znamo deliti drug z drugim?

Gre za pomanjkanje komunikacije, ki ima sporočilno vrednost. Vsak človek v sebi že nosi odgovore, ki jih moraš samo priklicati na plano. Zdaj pa, ko je v zraku toliko blebetanja, se prej ali slej zapreš, in ko se ljudje začnejo zapirati, je konec. In ko so zaprti, ni pomembno nič več, ali je to rumena roža ali suha, povsem ovenela roža. Enako je z ljud­mi zraven tebe, če jih srečuješ. Če se odločiš, da boš imel lep dan, tudi če se začne slabo, je itak vse odvisno do tebe, ali boš zaradi tega ves dan slabe volje ali pa boš našel rešitev in boš naprej takšne volje, kakor ti je v redu. Sam v sebi torej odločiš, ali boš dobre ali slabe volje. Danes gre vse preveč na nož, premalo je potrpežljivosti, premalo je sočutja, v igri je premalo srca.

Ali bi človek preživel v slovenskem gozdu, na primer pozimi, če bi obvladal osnovne stvari, ki jih ti učiš?

Pozimi je preživetje v naravi izjemno zahtevno, zato ne bi preživel vsakdo. Danes, ko imamo veliko vrhunske opreme, manjka ključni element, in to je sam človek. Današnji način življenja je prelahek in hkrati hinavski. Skratka, danes bi pozimi v naravi preživelo zelo zelo malo ljudi. Seveda pa znanje o preživetju lahko izjemno pomaga. Ker ena napaka je lahko zadnja napaka. Majhna napaka ima lahko zelo velike razsežnosti. Preživetje se ne zgodi takrat, ko ti je najlepše, ko je vse v najlepšem redu. Zgodi se takrat, ko se zgodi nesreča.

Na televiziji je zelo popularen Bear Grylls. Te lahko primerjamo z njim, saj usposabljaš tudi tuje vojaške pilote in posebne enote?

Ne maram delati primerjav. Vse ima svojo vrednost, svojo vsebino. No, Bear Grylls je daleč od tega, kar učim. Njegova TV-zgodba je čisto kaskaderstvo. Zelo po­gosto se izpostavi smrtnim nevarnostnim. To on lahko počne, to lahko delaš, kadar si sam. Je pa to narejeno izključno za šov, da doma doživljaš vse to, kar bi sicer 'super ti' tudi hotel. Nima pa to nič skupnega z dejanskim učenjem, kakršno izvajam v svoji šoli. Učim profesionalce, torej specialne enote, katere pripadnik je bil tudi Bear Grylls. Skratka, pri meni gre za čisto drugačen način in pristop k učenju preživetja. Učim skupinsko delo, navajanje drug na drugega, zaupanje drug drugemu v neprestani povezavi z naravo, ne v boju z njo. Kajti tam, kjer je timsko delo, si močnejši. Grylls je odličen, to sploh ni vprašanje, ampak to, kar predstavlja, je čisti šov. Tega jaz ne bi nikoli počel in tega ljudi tudi ne učim. Človek je najnevarnejši sam sebi takrat, ko vidi sebe v drugi podobi, svoje pa nima.

Gotovo pa je program za posebne vojaške enote težji kot za civiliste?

Seveda. Moj program poleg selekcije specialnih enot zagotovo spada med najtežje v slovenski vojski. Vojaki gredo od mene domov po sedemdnevnem usposabljanju, ki je en sam velikanski stres, shujšani tudi za devet do dvanajst kilogramov. Tako naporen je trening zanje. Večina si jih, ko gredo domov, zaželi kaj sladkega in mleko. Med treningom sanjajo, kaj vse bodo požrli po usposabljanju, nato pa se na poti domov ustavijo na prvi črpalki in spoznajo, da je vsega preveč. Imaš milijon salam in nobena ti ni dobra. V naravi pa si imel samo en kruh, ki si ga spekel iz divjih rastlin – in je bil najboljši kruh na planetu. Potem prideš pa tja in ne veš, kaj bi vzel. Veliko ljudi si zaželi mleko. Zanimivo, k joški gremo, k cizam, nazaj k prvinski, prvi pijači.

Kako lahko vojake tako zelo zgoniš?

Na vseh mojih treningih za specialne enote je disciplina tista, ki je pogoj za uspeh. Ni pa to zadosti. Vedno pravim, da je preživetje popoln neritem. Imam svoj pristop k izvajanju fizičnih vaj in te fizične vaje samo pri­kazujejo tempo preživetja. In to je neritem. Na primer, imaš fante, ki so nabildani in pridejo na usposabljanje kot gore, govorim o kandidatih za specialno enoto, pa po nekaj urah dobesedno odmrejo. Uplahnejo jim mišice, večinoma dehidrirajo, pogosto so prisotni tudi neznosni glavoboli. Včasih pripeljem skupino tako daleč, da se zaradi dehidracije pojavijo razni stranski efekti, vse do spreminjanja barvnega kroga. Torej rdeča barva ni več rdeča, ampak postane zelena in tako dalje. Izpostavim jih velikim fizičnim in psihičnim pritiskom. Naj to opišem s primerjavo z mečem. Najprej je treba imeti okolje, kjer boš meč sploh naredil. In material. Potem je treba po materialu tolči. Ko ga izoblikuješ, ga na koncu tudi izostriš. Narediti moraš rezilo. Ampak rezilo, če greš predaleč, tudi tebe poreže. Sam sebe spodsekaš. Ker se lahko pojavi ego in vsezvišenost in zaprtost, ko več ne sprejemaš, tvoja čustva niso več dojemljiva za tisto, za kar misliš, da si že dosegel. Ker se sploh več ne poslušaš. In vsak meč, naj si bo od kogarkoli, tudi od samurajev, mora iti v mehko nožnico. Negovati je treba tudi to. Trde stvari se da z mehkim umiriti. Na teh treningih je treba ljudi tudi pohvaliti, ne samo grajati. In temu rečem, da je to nož­nica za meč. To še posebno velja za civiliste, ki so v sebi že tako močni, da sploh pridejo k meni. Da si to sploh dovolijo. Vsak, ki pride, je vreden moje pozornosti, spoštovanja in časa, ki mu ga namenim. Vsak, ki se poda v to, bo zagotovo prišel do uspeha. Večina odgovorov pa ne pride takoj. Pridejo potem doma, v določenem trenutku. In ti ljudje potem spoznajo, da je prav, da so prišli k meni.

Za Playboy so razni starejši športniki in trenerji svoje treninge opisali kot špartanske, za mlajše generacije pa pravijo, da mladci niso pripravljeni prenesti določene bolečine, napora. Tudi sam opažam pomehkuženje mlajše generacije. Koliko ljudi je sploh sposobnih priti k tebi na usposabljanje in ga prenesti?

Vsi, ki so pripravljeni sebe videti v og­ledalu resnice. Vsaka skupina, ki jo dobim, je itak zgodba zase, ker dva človeka si nista enaka. Vedno poskušam ubrati zlato sredino, od prenašanja fizičnih bolečin do psihičnih preizkusov. Da se približno enako dotakne vseh. Tisti, ki so preveč zagreti, se morajo malo pomakniti nazaj, tisti, ki so premalo, se morajo malo bolj potruditi. Tisti v zlati sredini morajo sprejeti oboje, tiste, ki so se morali spustiti, in te, ki so se morali nadgra­diti, ter se vsi od vseh učiti. Da so v tej zlati sredini vsi še močnejši.

Se mladim ljudem splača priti k tebi?

Za mlade je to idealna priložnost, da se nekaterim malo pristriže peruti, nekaterim pa jih moram dati, komu malo odprem vrata, da znotraj njega zapiha malo drugačen veter. Ta veter seveda malo diši po krvi, znoju in blatu ter pikih komarjev. Pa da se ljudje znebijo okusov, ki smo jih že prenažrti oziroma odvisni od njih. Da vidijo, da svet ni samo tak, kakršnega imajo pred nosom. To je pokazala še vsaka vojna, tudi zadnja v bivši Jugoslaviji, ko so imeli ljudje stvari pred nosom, na primer hrano, pa so umirali od lakote. Predsodki, ki se v današnjem času še potencirajo, morajo v takem trenutku obvezno izginiti.

Kaj pa ekstremne okoliščine in soočanje s smrtno nevarnostjo?

Velikokrat sem razmišljal o tem, sploh zdaj, ko imam družino. Če bi si predstavljal, da je smrt neizogibna ... Dejansko sem bil že tako daleč, velikokrat sem bil v smrtni nevarnosti. Smrt bi takrat sprejel z odprtimi rokami. V tistem trenutku sem užival. V tistem trenutku nisem sfalil ene sekunde, da se ne bi imel fajn. Da ne bi bil s polnim srcem noter. Kajti vidim, da če do zadnjega verjameš, da si izpolnil svoje življenje oziroma da vsak dan živiš na polno, torej v tistem, kar si, da si na koncu ne moreš očitati niti ene stvari. Ko ljubiš, ljubiš do konca, tvegaš do konca in na koncu tudi profitiraš. Drug ekstrem – ko sovražiš, sovraži. Pravim, če so ljudje lopovi, naj bodo dobri lopovi, ne amaterji. Če kradeš, kradi, vendar ne prikrivaj, da kradeš. Če si dober pripovedovalec, pripoveduj. Kajti prej ali slej te bodo slišali. In pripoveduješ sebe. Pripoveduješ tisto, kar verjameš, in živiš za to. Torej, vsako stvar, ki jo delaš, delaj stoprocentno. Tudi ko sem šel za pol leta sam v gozd, nisem imel rezervnega plana. Česarkoli se že lotim v življenju, se tega lotim tako, da čutim posledice. Ali pa, da jih bom znal nositi. Na primer, ko sem v Avstraliji lovil strupene kače, tam jih je malo morje, pri sebi nikoli nisem imel protistrupa. Zato, ker če že greš delat nekaj, poskušaj to delati čim bolj spoštljivo. Da si ne upaš preveč, da imaš respekt. Da veš, da se igraš z nevarnostjo. Soočaš se z resnično nevarnostjo. Če to odgovornost sprejmeš, potem je bolje na ta način. Kajti ko imaš rezervni plan, se začneš nanj prehitro zanašati in postaneš predrzen. Zato vse, česar se lotim, naredim stoprocentno. Tako delam tudi z ljudmi pri meni na preživetju. Če nam to le dovoljuje čas, če se mi ni treba preveč ukvarjati z njihovimi egi, tako da jih je treba najprej pri­zemljiti. Karkoli izdelamo, izdelamo zares. Popolnoma. Da začutijo, koliko enega dela in ljubezni je treba vložiti v nekaj, da deluje.

Torej človek mora skozi bolečino, trpljenje. Se ljudje pri tebi odprejo?

Definitivno. Še vsakemu, ki je prišel, se je nekaj odprlo. Zelo zanimivo je, da ljud­je, ki so pogosto zelo študirani, izobraženi, to še bolj začutijo pozneje. Večina jih dobi odgovor po vrnitvi domov. To je tudi moj namen. Vedno se ti pojavi rešitev. Ljudje me kontaktirajo, vračajo se, ker imajo še za raziskat. Vrata imam pa vedno odprta. Tudi sam se od vseh teh ljudi vedno učim. Knjižnica smo mi vsi, narava pa je naša univerza. Smo socialna bitja in zelo potrebujemo drug drugega. Najprej moramo seveda spoštovati sebe. Če spoštujemo sebe, potem spoštujemo tudi druge.

TEKST BORUT OMERZEL
FOTO UROŠ PODLOGAR/ www.urospodlogar.com

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču