Intervju z Vladom Černakom, ki je svoje življenje posvetil plavanju

Ste plavalec od 'rojstva'?

Niti ne, živel sem v Splitu in tam najprej začel igrati nogomet ter potem šel na plavanje. Ob morju je bilo to lažje, ker je tam voda, tudi selekcionirali so nas drugače, kot to počnejo danes. Pobirali so nas kar na plaži, šli so na Bačvice, Firule in gledali, kako se otroci obnašajo v vodi, potem pa so nas povabili v klube in smo začeli gibati. Danes tega modela ni mogoče udejanjati, ker nimamo toliko vodnih površin. V Ljubljani je problem z vodo, imamo premalo kopališč, potrebe po plavanju pa so dejansko večje.

Ste potem, ko so vas pobrali na plaži, kar začeli trenirati plavanje?

Začel sem plavati, čeprav sem vmes do 16. leta igral nogomet, potem pa sem nadaljeval v Ljubljani, šel na fakulteto, kjer sem študiral psihologijo, in pozneje šel še na fakulteto za šport.

Ste študirali psihologijo?

Ja, začel sem. Bil sem v drugem letniku, ko so me prosili, ker sem bil v plavalnem klubu precej aktiven, da bi šel študirat na fakulteto za šport, kar bi mi plačali. Naredil sem fakulteto in višjo trenersko ter postal trener.

Zanimivo, da ste začeli študirati psihologijo, ki vam je pri treniranju prišla prav, drži?

Ni bilo časa, da bi jo dokončal, potem je bila družina, prišli so olimpijci, pozneje tekanje za rezultati, razdajanje. Bil sem po pol leta na pripravah in ni bilo časa, da bi dokončal še študij psihologije.

Ste pa zato na področju plavanja veliko dosegli. Se vam ne zdi?

Vedno lahko narediš še kaj več, nisem pa razočaran. Imel sem plavalce na vseh tekmovanjih v finalu. Imel sem finaliste, včasih tudi dobitnike medalj na mladinskih prvenstvih in na olimpijskih igrah. Bil sem tudi osem let selektor jugoslovanske reprezentance v nekdanji Jugoslaviji. Veliko tega je bilo.

Veliko ste se ukvarjali s pristopom treninga. Koliko je ta pomemben?

Zelo, trenerji smo neke vrste obrtniki, veliko pa moramo vedeti s področja psihologije in motivacije človeka. V Ameriki imajo sistem, da ko gredo plavat, se rekreirat, plačajo bazen, ampak potem si morajo najeti še trenerja. Trener je zelo pomemben, brez njega ne gre. Prvič je jasno treba vedeti, kakšen pristop imajo tečaji in kakšen cilj starši. Ali dajo otroka, da se hedonistično nekaj nauči, ali želijo, da se vključi v tekmovanja.

Šole so različne, kakor tudi pristopi. Če se greste nečesa učit hedonistično, potem je jasno, da je cilj tistega, ki vam to ponuja, neke vrste komerciala in se ne bo spuščal v podrobnosti, ne bo vas silil, da nekaj naredite prav. Če pa greste v tekmovalni klub, v društvo, tam želimo rezultat. Je pa tako, da se veliko zaganjajo, uspe pa jih bolj malo, vseeno pa gre za gibanje, ki je zelo zdravo.

Kako je s tistimi, ki se bojijo vode?

Strah je precej odvisen od celega pristopa. Primerno obdobje za začetek treniranja plavanja je tam nekje med petim in sedmim letom, ko je otrok že malo navajen reda in discipline iz vrtca ter lahko potem lažje sledi, saj je brez discipline težko izvajati plavalni program. Prvič ste v vodi, drugič pa je treba biti reden.

Mar nimajo že otroci v vrtcu plavalnega tečaja?

Tudi sam sem delal z vrtci. Šlo je za prvo stopnjo prilagajanja na vodo in na strah. Otroka ni treba siliti, treba je imeti organizirane vadbe, veliko pripomočkov, veliko stvari, da se pozornost preusmeri od straha. Kakršnikoli pripomočki so fajn, ker je asociacija na pripomoček, na vajo, ne pa na strah.

Zelo pomembno je, da so ure pestre, da so vaje sestavljene in niso enolične, razen od začetka, ko ne more biti drugače, kot da gremo v vodo. Potem so te vaje zelo kompleksne, tako da se otrok potopi, odrine, pogleda, nekaj pograbi, dvigne, ima veliko vaj v eni sami vaji in je zanj pestro ter zanimivo. Skratka, animacija mora biti zelo dobra.

Po drugi strani učenje poteka individualno, skupinsko rečemo, ker so otroci v krogu in delajo vaje, ki jih ponavljajo, učitelj pa jih popravlja, dokler ne pride do brušenja, ko se nekaj naučijo. Otroka ne spustijo naprej, dokler ne zna giba pravilno narediti, kar se potem v tehniki pozna. Če je gib napačen in gradite naprej, giba nikoli ne boste znali dobro. Če pa gre za rezultat, bo trener imel veliko dela, da vas bo korigiral.

Kaj menite o pristopu, pri katerem neplavalca vržejo v globoko vodo, da bi splaval?

To ni pristop, z vsakim se je treba ukvarjati individualno, ga prepričati, ga sprva peljati v plitvo vodo in potem v čedalje globljo, da se počasi začne adaptirati. Začne se v plitvi vodi, kjer se otrok lahko igra, počuti varno in hodi, potem je kar naenkrat pod vodo in dela vaje. To je treba znati speljati tako, da otroka ni strah. Zelo pomembno je, da zraven niso starši, ker so lahko zelo moteči, saj otrok v njih išče oporo. Zraven mora biti vaditelj, ki je avtoriteta.

Kaj pa je s plavalnimi tečaji, ki jih imajo otroci v osnovni šoli?

To so vmesni kratki tečaji, gre za adaptacijo na vodo, učenje tehnik izhaja iz prvin, kot so prilagajanje na vodo, začetek odriva, dihalne vaje, odriv v hrbtnem, prsnem položaju, prilagajanje na vaje, dihanje, kar so osnove, iz katerih potem sledi učenje.

Kdaj se opazi, kdo je ploven?

Že zelo kmalu se vidi, kako je kdo ploven. Plovnim rečemo, da so žajfice, ker kar zdrsnejo, gre pa tudi za zgradbo telesa. To recimo vidite, ko otroka, ki se uči lebdenja ali drsenja, položite in kar zdrsne. Eden bo zdrsnil pet metrov, drugi pa bo obtičal.

Odvisno je, koliko so stari, če imate pubertetnike, je normalno, da imajo močna stegna in jim noge potonejo, nimajo dobre plovnosti. Pri plavanju je danes zelo pomemben položaj telesa. Bistvo plavanja je, da dosežete manjši upor vode. Zdaj imate v Ameriki mladega plavalca, ki ruši vse rekorde Michaela Phelpsa, saj glavo nekoliko bolj potopi pod vodo in dosega dobro ravnotežje v vodi, s čimer zmanjša upor.

Pomeni, da ni dovolj, da si ploven in željan plavanja, temveč je pomembna tudi tehnika.

Na tehniki se da ogromno narediti, medtem ko se fiziologija človeka zaključi tam nekje pri 25. letu starosti. V glavnem ostane tehnika, ki jo je treba piliti vse življenje. Veliko treninga je sestavljenega iz tehnike.

Kaj je še tisto, kar potrebuje dober, vrhunski plavalec?

Ne le voljo, tudi trmo, željo, discipliniranost, vztrajnost, tudi delavnost, marljivost in neizprosnost. Vidite otroka, ki se postavi na kamen, ko pride trener, posluša in gre takoj v vodo, so pa tudi otroci, ki čakajo, klepetajo, se igrajo, kar se nikoli ali težko spremeni. Lahko pridejo uspehi, ampak karakter osebnosti se več ali manj ne spremeni, gre pač za selekcijo.

Imel sem zelo zanimiv primer med dvojčkoma Avbelj, Ireno in Olgo, ki sta se med sabo borili in so mi rekli: "No, trener, katero boš vzel?" Ko sem bil še mladenič, sem gledal starega strička, kako je izbiral plavalce. Dal jim je kamen in povedal, da ga dvignejo. Zanimivo je, da je vzel tistega, ki je pljunil v roke, preden ga je dvignil. Se pravi, da je imel priprave. Kako sem jaz izbral? Olga je, če je zamujala, ko je prišla na bazen, tekla, Irena pa je šla počasi. Torej odločil sem se na podlagi tega, ker je Olga pokazala večjo skrb, odnos.

To je zgodba o selekciji in osebni motivaciji. Olga je potem bila prva Slovenka, ki je 100 metrov preplavala pod minuto v malem bazenu. Malo posameznikom uspe narediti plavalno kariero, mogoče en odstotek. V Sloveniji imamo približno tisoč registriranih plavalcev, pa jih je od tega deset dobrih, vrhunske kvalitete je bolj malo. Ne gre pa le za to, plavanje ima druge vrline. V Ameriki imate sistem kolidža, ki izbira tudi plavalce z nižjimi rezultati in jim plačajo celoten študij. V našem klubu je bilo veliko plavalcev, ki niso bili vrhunski v svetovnem merilu, ampak so dobili plačan študij v Ameriki, kar je veliko. Pri nas je težko uskladiti študij in plavanje, ker nismo tako fleksibilni.

Zakaj je sploh dobro trenirati plavanje, se učiti plavati?

Živel sem na morju, kjer je bilo takšno okolje, da smo vedno nekaj počeli. Ali smo na ulici igrali nogomet ali smo šli plavat. Vedno je bila opcija gibanja. Otrok je gibalo, pri večini otrok boste zasledili, da se radi gibljejo, nekateri so sicer hiperaktivni in jih komaj krotiš, redki pa so tisti, ki so povsem mrtvi.

Otrok je aktivno bitje, gibanje je potreba. Razumem starše, ki so mogoče to dali skozi in ne bi radi, da tudi njihov otrok, zato ga ne dajo na tečaj. Vendarle mislim, da otrok želi tekmovati, nekaj doseči. Tudi če danes gledamo službe, je sama borba, moraš se nekje uveljaviti, izpostaviti. Ne vem, ali je ravno prav, da upada vpis v naše športne šole plavanja.

Vpis res upada?

Ni takega navala, kot je bil prej. V Plavalnem klubu Ljubljana smo imeli po 800 otrok na letnih tečajih in iz tega izbirali.

Kako otroke zdaj izbirate?

Če ima otrok občutek, zanj po navadi poskrbi vaditelj. V Ljubljani so dobri trenerji, nekdanji plavalci so v glavnem tudi dobri vaditelji. Danes uspeh pri plavanju po vseh statistikah ni odvisen od pogojev. Če bi gledali Petriča in njegove uspehe, je noro, da je v 25-metrskem bazenu, v tisti luknji naredil takšne rezultate.

Pomeni, da je bila volja odločilna, in ne pogoji. Uspeh je praktično odvisen od vaditelja. Sicer je dobro, da so dobri pogoji, ni pa nujno. Recimo v Luksemburgu sem prvič doživel, da sem videl kopico plavalcev, ki so si umivali zobe. Gre za higienski pristop, da si po plavanju v bazenu narahlo umiješ zobe, da klor ne ostane v ustih in se zobovje ohrani. Ko sem to razlagal našim, so me kar gledali, nekje pa so to tudi upoštevali.

Gre za standarde, ki se jih je treba držati, kot tudi recimo, da ima voda za pet do šest let stare otroke od 32 do 33 stopinj, za otroke od sedem do osem let od 30 do 31 stopinj in za otroke, stare od devet do deset let, od 29 do 30 stopinj.

Za tekme pa je standard, da ima voda 27 stopinj, kar je za gibanje kar v redu. Otrok ima drugačno termoregulacijo kot odrasli, če nima maščevja, ga ne smemo siliti v hladnejšo vodo, ker ga bo zeblo. Če ga zebe, ne morete izvajati procesov učenja, saj bo osredotočen na drugo zgodbo – na obrambni mehanizem, reflekse na mraz. Pomembna je tudi neoporečnost vode, kar se tiče kemikalij, kar je dolžen preverjati tudi trener.

Če smo že pri temperaturi, kaj narediti z otroki, ki jih težko spraviš iz vode?

To je osnova učenja, kontrole. Vedno prideš 15 minut prej, in na koncu vedno izprazniš bazen, se prepričaš, da ni nobenega otroka, pogledaš tudi, ali je možnost, da bi otrok priletel izpod prhe in šel v bazen. Kontrola mora biti 100-odstotna. Tudi otrok ne sme biti preveč, če jih učiš plavati. Vaditelja sta dva, eden mora biti v vodi, drugi zunaj, proti otrokom ne smeta biti obrnjena s hrbtom. Gre za osnovne standarde učenja, ki morajo biti zadoščeni, če želiš biti uspešni, poleg tega, da si dober motivator, organizator in se znajdeš.

Kako motivirati otroke?

Tega se včasih ne da opisati, je pa res, da mora biti pravi pristop. Vedno je treba upoštevati otroka in znati pravilno grajati, spodbujati, otroku zlesti v dušo, da veš, kaj je treba narediti, vidiš, kaj mu ustreza, kdaj ga je treba pohvaliti. So pa vsi radi uspešni in pohvale morajo biti na pravem mestu. Če znaš plavalca vsako leto motivirati z rezultatom ali z izboljšavami, ki sta jih naredila, je to neke vrste droga, ki se potem le še ponavlja in gre naprej po spirali.

Kaj pa otroci, ki so dobri plavalci, pa jim za plavanje ni mar?

Tu se ne da nič. Imel sem nekaj takšnih, ki so bili zelo talentirani, pa niso hoteli dvakrat dnevno trenirati, ker je to bilo preveč za starše. Tudi sam jih nisem mogel prepričati, saj nekaj časa poskusiš, jih spodbujaš, iščeš nekakšne vzvode, nekje popustiš, poskusiš videti, kaj se da narediti, navsezadnje pa je tudi to selekcija. Tudi na več treninga niso vsi pripravljeni. Pri plavanju pa je nujna tudi podpora staršev, da vsaj spremljajo njegovo dejavnost, da vedo, kaj je, da ima red in disciplino, starši morajo pomagati.

Večji trenirajo po devetkrat, desetkrat na teden, se pravi dvakrat na dan. Pozabil sem povedati, da je zelo pomembna telovadba. Sem eden od prvih, ki je z dolgoprogaši začel bolj resno telovaditi, ker otrok marsikaterega giba ne naredi, saj je prešibek, potem ga silijo in ne vedo, kje je vzrok. Zelo pomembno je delati na moči trupa in hrbta, da mišice dajo stabilnost telesa, ker je potem prenos sile z rok in nog veliko lažji. Upoštevati je treba tudi razvoj otroka, to, da sprva raste trup, potem noge in ponovno trup.

Upoštevajoč vse to, se dela veliko vaj za trebuh in hrbet, ki jih imenujemo 'stabillity' vaje, s tem, da je vsak gib treba narediti na suhem. Plavalec, ki ne zna narediti imitacije kravla na suhem, ga ne zna niti v vodi. To pomeni, da je plavanje, poleg vaj v vodi, sestavljeno tudi iz imitacije gibov na suhem, ki jih prenesejo v vodo s koordinacijo, ki je sestavni del treninga. V tem procesu imamo več faz: prilagajanje, bazično učenje, fazo, kjer se učijo trenirati, tekmovati in fazo zmagovanja. Seveda, vsi bi najraje šli na fazo zmagovanja, pozabijo, da je treba narediti vse faze.

Ocena je, da je potrebnih približno 10 tisoč ur za doseganje vrhunskega rezultata. Plavalci morajo imeti urejeno tudi prehrano glede vnosa beljakovin, ogljikovih hidratov, ravnovesja vitaminov ... Za vrhunske plavalce imamo nutricioniste, za otroke se običajno pogovorimo s starši. Svetujemo jim, da po treningu pojedo kakšno banano, da hitro nadomestijo energijo in da jedo večkrat po malem na dan. Otrok mora biti tudi dovolj spočit, pri čemer morajo pomagati starši, trener pa že na bazenu vidi, kdaj mora popustiti in ali je malo pretiral.

Ste opazili, da se vaši plavalci skozi leta treningov spreminjajo?

Jureta Bučarja sem treniral 16 let. Seveda se otroci spreminjajo, ampak prvinski nagon, borbenost ostane. Tisti, ki so bili že kot mali borci, so šli na vse ali nič, so takšni tudi ostali. Bučar je vedno šel do konca. Takšni otroci imajo vztrajnost, tudi bolečinski prag znajo premagati, kar pomeni, da gredo malo čez bolečino.

Čeprav se s tem ni tako za pohvaliti, smo včasih šport definirali s štirimi s-ji: "Stori samemu sebi silo." Čeprav mislim, da gre tudi za nekakšno potrebo. Ko sem gledal te otroke, jim ni bilo nič težko. Spomnim se Bučarja, ki je vedno po 1.500 metrih, ko je bil povsem utrujen, šel plavat še 100 metrov. Veliko je v glavi. Gre za neizprosne, borbene plavalce, ki niso nikoli razmišljali o odstopanju ali kalkuliranju.

Kako je s plavanjem pri nas?

Zelo žal mi je, da je plavanje zelo malo forsirano, tudi v naših medijih. Plavanje je bazičen šport, težko ga kombiniraš z drugimi športi. V Italiji in Franciji je registriranih po 500, 600, 700 tisoč plavalcev, ki redno trenirajo, mi jih imamo nekaj čez tisoč. Da ne govorim o Avstraliji in Kitajski. Na svetovno prvenstvo pride več kot 200 držav. Če gledamo uspešnost, vsi mislimo medalje. Če pogledamo od zgoraj navzdol, je prvi povsod prvi. Če pa pogledamo od spodaj navzgor, da prideš do te medalje, je pa druga zgodba.

Kako je treba gledati, od zgoraj navzdol ali obratno?

Vsi gledajo od zgoraj navzdol, medalja je le medalja. Pri vseh športih ti bodo rekli: "Ne zanima me, da si bil v finalu, nisi dobil medalje, on pa jo je dobil. Jasno je, da si ti odpadel." Če pa gledaš od spodaj, vidiš, koliko konkurence imaš, da prideš gor. Nekaj novinarjev, ljudi s fakultete za šport, smo svoj čas postavili medijske kriterije, da je za nas že 16. mesto fenomenalno. Naš izbor sicer ni bil vrhunski, je pa bil reklama za šport, kar smo imeli dolga leta za kriterij.

Menite, da pri treniranju plavanja ni vodilo zgolj uspeh?

Uspeh je relativen, mi merimo tudi uspehe v finalu, drugič, treba je vedeti, ali je tekma bila uspešna z vidika, da je plavalec popravil osebni rezultat, da je pokazal trend napredka. Šteje tudi njegov notranji napredek, njegova uvrstitev, napredovanje, treba je poiskati več teh aspektov, ko govorimo o uspešnosti posameznih plavalcev.

Napisala: Suzana Golubov

Novo na Metroplay: Juš Milčinski o vodenju Malih sivih celic in kakšen mora biti avtor humorističnih vsebin