Kako je na Primorskem nastal prav poseben prostor za druženje, ki danes velja za enega najbolj osupljivih športnih muzejev pri nas

Šani Čmak iz Bovca je eden izmed takšnih športnih navdušencev, ki redno spremlja različne športe in športnike, domače in tuje. S športom se ukvarja že vse življenje, igral je nogomet, pozneje odbojko, namizni tenis, nato pa se je posvetil tenisu in že dolga leta velja za enega najboljših, če ne kar najboljšega amaterskega teniškega igralca v Sloveniji. Ob tem je potrebno omeniti, da vsako zimo kar nekaj časa preživi tudi na smučeh.

S Šanijem sva se dobila v kleti njegove hiše, čisto po naključju pa je bilo to tretjega januarja letos. Datum, s katerim je prostor in zgodba, ki sledi, pravzaprav izredno povezana. 48-letni Primorec je namreč pred leti v njej čisto po naključju in spontano začel urejati prostor za druženje, iz katerega je nato nastal pravi muzej športa, med prijatelji šaljivo poimenovan Hall of Flame.

V mlajših letih v slovenski reprezentanci

In čisto prvi rekvizit, ki je v prostoru našel svoje mesto, je bila fotografija ob zmagi Michaela Schumacherja (ta je ravno ta dan praznoval svoj 54. rojstni dan), ki v roke prejema pokal Peleja, legendarnega brazilskega nogometaša, ki je bitko z rakom izgubil ravno štiri dni pred najinim srečanjem.

Od kod Šaniju ljubezen do športa?

S športom se pravzaprav ukvarjam že od osnovne šole, kjer sem obiskoval različne krožke in s tem dobil neko potrditev, da je to način življenja, ki mu sledim že 40 let. Začelo se je tako, da smo s prijatelji preigravali nogomet, se popoldan dobivali ob košarki, na smučeh, pri teku …

No, ko sem začel obiskovati višje razrede osnovne šole, sem se bolj resno posvetil najprej odbojki, kjer sem v roku dveh ali treh let prišel v slovensko reprezentanco do 14 oziroma 16 let. Nato sem se začel udeleževati turnirjev v odbojki na mivki po Sloveniji, kjer sva z igralskim partnerjem iz Škofje Loke Goranom Dolencem osvojila tudi precej zmag, na državnem nivoju pa sva bila nekje v zlati sredini, kar je že samo po sebi zanimiva izkušnja.

Sledil je mali nogomet, kjer sem zastopal barve Puntarja, kluba iz Tolmina, nato pa prestopil h KMN Oplast Kobarid, kjer smo najprej nastopali v drugi, nato pa v prvi ligi Slovenije in tudi osvojili dva naslova pokalnega prvaka Slovenije. Sočasno sem veselje našel tudi v tenisu, ki ga aktivno igram že več kot 30 let, in menim, da sem na rekreativni ravni dokaj uspešen. A tenis je hkrati tudi šport, ki zapolnjuje dušo.

Vse to sem razkril predvsem zato, ker sem na ta način želel povedati, da je šport zame način življenja, ne le skozi udejstvovanje, pač pa tudi skozi spremljanje športov – skozi statistike, prek televizije … – kar se zaključi z zgodbo, ki je nastala pozneje - zgodbo Hall of Flame.

Kaj je Hall of Flame in kako je pravzaprav nastal?

Gre za igro besed. Načeloma bi se moral imenovati Hall of Fame (dvorana slavnih), sami pa smo prostor poimenovali nekoliko drugače. Vse skupaj se je pravzaprav začelo z druženjem pri meni doma. Sčasoma sem prišel na idejo, da bi druženje preselil v klet. Za to je šlo seveda precej časa, pri čemer sem najprej naredil moško sobo, moški 'brlog' z dodatkom kotička v spomin na moje starše oziroma očeta Ernesta, ki je bil strasten ribič.

Nadaljevanje pa je bilo pravzaprav zelo spontano. Ko sem šel v londonsko areno O2 gledati zaključni turnir osmerice najboljših tenisačev sveta, mi je zelo dober prijatelj Robert Schimitz v znak dolgoletnega prijateljstva podaril fotografijo Michaela Schumacherja in Peleja s podpisom slednjega ter potrdilom o avtentičnosti.

Ob dobri glasbi in kakšnem pivu

To je bila prva trofeja, ki pa je spodbudila druge, da so začeli podarjati podobne relikvije. Moj namen namreč ni bil, da začnem zbirati tovrstne izdelke, pač pa zgolj urediti prostor za druženje s prijatelji ob dobri glasbi in kakšnem pivu. Robi je vse skupaj dvignil na novo raven s to trofejo.

Čisto po naključju sem nato prišel tudi do majice Luke Dončića z osebno noto neposredno iz Dallasa, saj je bila moja žena sošolka njegove matere Mirjam Poterbin in očeta Saše Dončiča. Sledila je tretja trofeja, boksarske rokavice Dejana Zavca, ki mi jih je za rojstni dan podaril najboljši prijatelj Dimitrij Šulin, nato sem od prijatelja Tomaž Bizjaka prejel še teniški lopar Gregorja Žemlje. To je bila iztočnica za to, da nastane nekaj več kot zgolj tri podpisane trofeje, ki visijo na steni.

Kako je nato prišlo do širitve? So vsi slovenski (ali tuji) športniki ter drugi vpleteni vedeli, za kakšen namen gredo rekviziti?

Na začetku ne. Prve tri, štiri trofeje sem prejel v razmaku petih mesecev. Nato pa je šlo hitreje. Beseda je dala besedo in zadeve so se začele odvijati same. Prva trofeja je prišla novembra 2018, prihodnje leto je nato prišlo okrog 10, 15 trofej, leta 2020 pa je nato sledil pravi napredek, ko sem prejel 30 trofej (za vsako izmed njih ima Šani zaveden vrstni red, kdaj jo je prejel, pa tudi kdo mu jo je podaril, op. a.).

Danes številka tako znaša že 125 trofej. Pri tem je zanimivo, da so na začetku trofeje prihajale preko prijateljev (med katerimi je tudi Vasja Bajc, med drugim tudi nekdanji japonski selektor v smučarskih skokih, ki mi je prinesel podpisano čelado Roberta Kranjca, na podoben način pa sem prejel tudi podpisan dres Grahama Hilla, in sicer od bratranca Mitje Braza, sicer namenjenega Goranu Dragiću), nato pa sem trofeje prejemal tudi neposredno od samih športnikov. Tako mi je v Hall of Flame podpisano košarkarsko žogo prinesel Sani Bečirović, tu so se zvrstili tudi Jure Košir, Dejan Zavec, Špela Pretnar, Rene Mlekuž …

Posebna je zgodba s podpisom Maura Camoranesija. Dobila sva se na tekmi Tabora, s seboj pa sem imel repliko njegovega dresa. Le da ni šlo za dejanski dres, pač pa belo majico, na katero sem sam narisal vse elemente njegovega dresa. Na nogometnih tekmah med prijatelji na fakulteti namreč nisi smel nastopati v klasični beli majici, niti ne v kupljenem dresu.

Ko ga je videl, je bil šokiran

Dres si moral izdelati sam, jaz pa sem tako naredil dres Camoranesija. In ko ga je naposled videl tudi sam, je bil naravnost 'frapiran', šokiran. In ga seveda podpisal (na dresu piše 'Con molto affeto, Mauro Camoranesi, Forza Juve' – 'z velikim ponosom, Mauro Camoranesi, gremo Juventus', op. a.).

Omeniti moram tudi številne prijatelje, ki so s športom povezani kot funkcionarji ali pa so prisotni v medijih in tako preko svojih vez priskrbeli trofeje, do katerih sam ne bi mogel priti nikoli. Takšen primer je podpisana trofeja Valentina Rossija ali pa trofeje Ibrahimovića, Iličića ...

Navdušil tudi Janjo Garnbret

Seveda pa sem imel nekaj tudi sreče, da sem se s športniki srečal tudi zunaj Hall of Flame. Takšen primer je plezalka Janja Garnbret. Srečal sem jo po teniškem druženju na Vrhniki, pristopil k njej, ji predstavil zgodbo in jo naravnost navdušil, v zbirko pa je nato prišla njena pločevinka energijske pijače Red Bull, jasno z njenim podpisom. Seveda pa moram omeniti tudi podpisane smuči Ingemarja Stenmarka izpred 45 let.

S Savom Miloševičem sem na drugi strani igral tenis, prek Dimitrija Šulina pa sem nato dobil dva njegova dresa, tako reprezentančni dres srbske nogometne reprezentance z evropskega prvenstva 2000 kot tudi klubskega iz časov nastopanja za Sevillo, s pripisom 'vse najboljše, od Sava za Šanija'.

Koliko ljudi je torej pripomoglo k nastanku zbirke?

Nekateri člani 'Halla' so bolj aktivni drugi manj. Nekateri so tako priskrbeli do deset trofej, drugi do pet, koliko je vseh … Če bi rekel na pamet, jih je okrog 25, točno številko pa imam v evidenci, iz katere je razvidno, kdaj je kdo prinesel katero trofejo. Sicer pa je sedaj v zbirki 125 trofej. Zgodba je namreč dobila eksponentni zagon.

Hall of Flame je obiskalo že kar nekaj domačih športnikov. Kaj pa od tujih, je že kdo prišel?

Od tujih športnikov, če dobro pomislim, tu ni bilo še nikogar, so pa številni športniki, ki so že bili tu, uspeli v tujini. Ob tem imam v mislih Vasjo Bajca, Reneja Mlekuža, Sanija Bečirovića, Špelo Pretnar, Dejana Zavca, Jureta Koširja, Valterja Birso, Zorana Lubeja. To kaže tudi na to, da s to zgodbo niso povezani zgolj smučarji in nogometaši, pač pa tudi košarkarji, rokometaši in tako dalje. Se pa nadejam, da bo letos na obisk prišel tudi kak tuj športnik. 

Rekviziti iz koliko športov pa so do zdaj že zajeti v zbirki?

Recimo, da je zajetih okrog 30 športov.

Ste kdaj, glede na to, da se je zbirka precej povečala, že razmišljali o tem, da bi jo odprli za javnost, ali še vedno ostaja zaprta?

Zaenkrat puščam odprte vse opcije. A zbirka raste in prostora počasi zmanjkuje. Zaenkrat ga sicer še imam nekaj v predsobi, za 20, 25 trofej, potem je tu še stena v garaži, kjer bi lahko razstavil med 20 in 30 trofejami.

Vsaka trofeja ima svojo zgodbo

Dokler bo tukaj dovolj prostora, bom vztrajal pri 'domači zbirki'. Ko bo vse skupaj zraslo prek teh meja, pa bom morda razmislil o novem prostoru. Pri iskanju tega bi se na pomoč obrnil k občini ali na koga drugega, ki bi mi pomagal pri tem, da bi zgodbo predstavil širši javnosti, ne zgolj prijateljem in navdušencem.

Če bi lahko izpostavili, katera trofeja vam je najbolj pri srcu?

Seveda, vendar pa ima vsaka svojo zgodbo. Izpostavil bi zato že sam začetek zbirke, podpis Peleja, ki je sam po sebi legenda brez primere. Sledi mu Dončić, saj je moja žena povezana z Lukovima staršema, zaradi česar je Lukova babica njegov dres prinesla moji tašči, ta pa ga je dala meni.

Sicer pa so mi recimo zelo pri srcu teniške trofeje, podpis Björna Borga, podpis Novaka Đokovića, iz navijaškega vidika mi veliko pomeni podpis Valentina Rossija ali pa podpis Ronnieja O'Sullivana, čigar žogico za snooker imam.

Pomembne so mi trofeje slovenskih športnikov, vsakega posebej, ki so na svojih področjih dosegli veliko, od Rogliča in Pogačarja, do Petra Prevca, Jureta Koširja, Sanija Bečirovića in še bi lahko naštevali. Slednje tudi tako dobro poznam, da lahko rečem, da se osebno poznamo, saj smo se že velikokrat podružili. Seveda pa ne smem mimo že omenjene relikvije idola, Maura Camoranessija, ki velja za enega najboljših italijanskih nogometašev. So pa še številne druge, a jih je enostavno preveč.

Ohišje granate iz prve svetovne vojne

Sicer so v zbirki tudi zgodovinske relikvije. Tako imam recimo rekvizit vikinškega športa varpa, ki jo je moj stric, nekdanji igralec omenjenega športa, podaril mojemu svaku Edmondu Bončini, on pa kaneje meni. Sosed mi je priskrbel ohišje granate iz prve svetovne vojne, predelano v utež, s kakršnimi so vojaki vzdrževali kondicijo. Seveda pa ne morem mimo zgodbe, ki se je zgodila v času korone.

Med iskanjem nekaterih stvari sem namreč dobil pismo iz leta 1966, ko je bil moj oče vodja priprave toplih obrokov v Davosu, v tedaj največjem hotelu v Evropi. Na tej fotografiji sta bila dva podpisa, eden je, kot mi je pojasnila mama, pripadal Ljudmili Belousovi, drugi pa Olegu Protopopovu, legendama umetnostnega drsanja in olimpijskima ter svetovnima prvakoma.

A zdi se, kot da mi je fotografijo, po tem ko je zgodba s Hall of Fame zares zaživela, poslal moj pokojni oče. Na fotografiji, posneti na banketu, je namreč poleg Protopopova tudi moj pokojni oče. Gre sicer za najstarejši rekvizit, s katerim se po starosti lahko meri le podpis Geoffa Hursta, edinega človeka do leta 2022, ki je v finalu svetovnega prvenstva v nogometu zadel trikrat.

Pod stropom se sicer nahaja velika lesena smučka, oplemenitena s številnimi podpisi, ki pa ni bila namenjena smučarskim skokom. Kakšna je njena zgodba?

Smučko je v dar prejel nekdanji trener slovenske reprezentance v smučarskih skokih Vasja Bajc, po olimpijskih igrah v Naganu. Po koncu OI je smučko prinesel v Slovenijo, kjer se je znašla nad pultom nekega lokala na Dolenjskem. Ko je lokal zaprl svoja vrata, so smučko želeli prodati na avkciji, tedaj pa se je vmešal Bajc, ki je dejal, da jo bo vzel in podaril prijatelju v Bovcu, če jo bo želel imeti.

Seveda sem bil takoj za stvar in kmalu sva se dobila v Kranjski Gori, kjer mi jo je tudi predal. Smučka je zanimiva, ker so mu jo za rojstni dan podarili številni prijatelji, na njej pa so podpisani olimpijski prvaki z Nagana: Kazujoši Funaki, Hiroja Saito, Masahiko Harada in Takanobu Okabe. Prav zato ima še toliko večjo težo. So pa poleg še številni podpisi prijateljev, ki so poskrbeli za pripravo darila.

Čigavih oziroma katerih rekvizitov pa si v zbirki najbolj želite?

Najbolj si želim rekvizitov in podpisov s področja tenisa in bi bili povezani z Rogerjem Federerjem, Rafaelom Nadalom, pa tudi rekvizitov, povezanih z Gianluigijem Buffonom (kot sem že omenil, sem navijač Juventusa), potem pa so tu še nedosegljive relikvije, kot je recimo podpis Michaela Jordana in podobno. Kar je pri vsem skupaj pomembno, pa je, da relikvij ne bom nikoli kupoval.

Vse mora priti v zbirko z nekim namenom, z neko zgodbo, preko prijateljev ali znancev, novinarjev … sam pa ničesar ne bom kupoval, saj lahko že jutri kupim, kar želim. Potem namreč vse postane zgolj vprašanje denarja.

Po naravni poti

To napako sem skoraj naredil med korono, ko sem brskal po spletu in naletel na spletno stran Rogerja Federerja, namenjeno prodaji rekvizitov z njegovim podpisom, pri čemer gre denar od prodaje otrokom v Južni Afriki. Skoraj sem namreč kupil podpisano čepico in doniral denar za omenjeno organizacijo, a sem okleval. Najslabše odločitve namreč nastanejo tedaj, ko je človek izrazito dobre ali slabe volje. Ko sem se vrnil k zaslonu, sem si dejal ne, to ni to, Federer bo k meni prišel, čez leto, dve – ali pet, vsekakor pa po naravni poti, ne da bi karkoli kupil.

Da se ne bi razumeli narobe: nič nimam proti donacijam, vsako leto doniram pomoči potrebnim, ali gre za rdeči križ, za ljudi s posebnimi potrebami, za gasilce, pogosto doniram, zgolj zato, da imajo oni korist. Tukaj pa gre za primer, ko jaz nekomu nekaj podarim, a imam hkrati sam korist od tega. In to ni zgodba v duši prostora. Če se kdo odloči, da bi sam doniral denar v zameno za takšen rekvizit in mi ga nato podaril, je to eno in povsem sprejemljivo. Sam pa relikvij ne bom kupoval.

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj