Anton Žlogar, selektor mladincev Slovenije, o ključnem obdobju nogometnega razvoja: "EON NextGen liga korak v pravo smer"

Ko je Slovenija na prelomu tisočletja začela pisati svojo prvo nogometno pravljico, ki je našo reprezentanco najprej odpeljala na Euro 2000 in potem še na svetovno prvenstvo 2002, je bil del čete selektorja Srečka Katanca tudi Anton Žlogar. Več kot dve desetletji kasneje, ko je spomin na sicer nepozabne trenutke vse bolj oddaljen, Primorec še vedno vztraja v svetu nogometa. Seveda ne brca več žoge; star je 46 let in časi, ko je bil na ravni najboljših, so že zdavnaj minili. Toda čeprav je Anton Žlogar kot nogometaš tudi študiral in dokončal pravno fakulteto, je bila ljubezen do nogometa premočna, da bi se poslovil od tega športa, ko si je dokončno slekel opremo.

Leta 1977 rojeni Izolan že nekaj let svoje znanje, ki ga je nabiral tudi na Cipru, kjer si je kruh služil kar sedem let, prenaša na mlade nogometaše. Trenersko kariero je že res začel v klubskem nogometu (Kras Repen, Brda, Triglav Kranj), nato pa se je leta 2019 preselil na reprezentančni oder, na katerem trenutno vodi mladinsko reprezentanco Slovenije.

Kot selektor izbrane vrste do 19 let kakopak pozorno in temeljito spremlja tudi dogajanje v mladinski EON NextGen ligi, ki v tej sezoni poteka pod sponzorstvom podjetja Telemach. Anton Žlogar pozdravlja spremembe, ki jih je poleti sprejela Nogometna zveza Slovenije (NZS), in je na sploh mnenja, da gre slovenski nogomet, tako klubsko kot reprezentančni, trenutno skozi celo dobro, pozitivno in prijetno obdobje.

Gospod Žlogar, v tem trenutku je brez dvoma prijetno delovati v slovenskem nogometu, kajne?

Ne bi se mogel bolj strinjati. Seveda se vse začne in marsikaj konča s člansko reprezentanco, ki je gonilna sila našega nogometa. Ko je uspešna, to vse potegne za sabo. Trenutno je v zraku res moč čutiti gromozansko mero dobre volje, zadovoljstva in optimizma, a k temu smo navsezadnje prispevali tudi drugi. Če se dotaknemo tudi mlajših reprezentančnih selekcij, leto 2023 skorajda ne bi moglo biti boljše. Tako mladinska kot tudi kadetska reprezentanca sta se uvrstili v zaključni del kvalifikacij, selekcija do 17 let je že spomladi igrala na evropskem prvenstvu. Tudi mlada reprezentanca igra zelo dobro in je trenutno na drugem mestu svoje kvalifikacijske skupine. Skratka – res je lepo delati v slovenskem nogometu, še lepše pa je biti del zgodbe, ki – kot se vse bolj zdi – res obeta. Vse našteto priča, da delamo dobro, ampak to nas, jasno, ne sme uspavati.

Ste pri mladih, s katerimi sodelujete, po uspehu članske reprezentance, ki bo prvič po letu 2010 spet zaigrala na velikem tekmovanju, zaznali še dodatno mero motivacije?

Vsak tak uspeh brez dvoma vpliva na mlade. Fantje seveda pozorno spremljajo nastope članske reprezentance in ko vidijo, da je slednja konkurenčna najboljšim in hkrati sposobna igrati na velikem tekmovanju, jim to seveda da vero in upanje, da so sanje, ki jih gojijo, uresničljive. Večina je že tako ali tako zelo tekmovalna. Mladi imajo v glavnem velike sanje. In ko vidijo, da jih je uresničil nekdo, ki je bil še nedolgo tega na njihovem mestu, so njihova samozavest kakopak avtomatično okrepi.

Verjetno je drugače, ko ti vzornikov ni treba iskati le na tujem, marveč jih lahko najdeš tudi doma? Pravzaprav na domačem pragu ...

Absolutno! Rekel bi, da je v članski reprezentanci kar nekaj nogometašev, po katerih se lahko zgledujejo številni mladi. Ob tem bi poudaril, da so se pred kratkim igralci iz mladinske reprezentance, ki jo vodim, v živo spoznali s članskimi reprezentanti. Med druženjem so spoznali, da niso samo vrhunski nogometaši, marveč tudi odlični ljudje, ki se znajo obnašati in pogovarjati. Če jim bodo sledili, bodo brez dvoma na pravi poti. Članski reprezentanti so mlajšim kolegom pokazali pravo smer za njihov razvoj.

Če rečemo, da slovenski nogomet preživlja razburljive čase, nismo daleč od resnice. Kar precej popestritve mu je prinesla tudi odločitev Nogometne zveze Slovenije, ki je precej drastično posegla v mladinsko državno prvenstvo. Slednje po novem poteka pod imenom EON NextGen liga, prav je samostojno in ni več povezano s kadetsko ligo. Je NZS s spremembami zavila v pravo smer?

Brez dvoma gre za zelo, zelo pozitivno zadevo, ki je prinesla marsikaj dobrega. V prvi vrsti tam, kjer je mladim najtežje – pri preskoku iz mladinskega na članski oder. Liga je bolj tekmovalna in bolj medijsko pokrita, odlično je tudi, da lahko leto dni starejši še vedno igrajo z mlajšimi kolegi in tako ne izgubljajo minutaže v zaključku dokončnega nogometnega razvoja. Pomembno je, da fantje igrajo – ali tisti, ki so že prestari in v članskem odru še ne dobijo prave priložnosti, ali tisti, ki so se – recimo – poškodoval in potrebujejo ves časa, da pridejo k sebi. 

Mladinska EON NextGen liga je tudi medijsko neprimerno boljše pokrita.

To fantom daje večjo mero prepoznavnosti in navsezadnje veljave. Vse skupaj služi kot odlična predpriprava na članski nogomet, ki je neusmiljen. Tam ni na voljo veliko časa za prilagajanje na nove stvari, zato je pomembno, da se nogometaši že v mladih letih soočijo in spoznajo z vsem, kar bo sledilo. Nogometna zveza Slovenije se trudi narediti vse, da bi bil ključni prehod za mlade nogometaše kar najlažji in da ob tem mi kot država ne bi izgubili preveč nogometašev. Dejstvo je, da je kar nekaj takšnih, ki so v preteklosti ob prihodu k članom obupali nad nogometom, ali pa so ga začeli igrati le amatersko. Spremembe je treba pohvaliti, že prva polovica sezone v prenovljeni EON NextGen ligi pa je pokazala, da stvari potekajo v pravi smeri. Liga, ki je bila brez dvoma korak v pravo smer, je tekmovalna in izenačena, v njej nastopajo nogometaši, ki obetajo, to, da se lahko dokazujejo tudi v neposrednih prenosih, pa vsemu skupaj daje še dodatno draž.

Kako spremembe vplivajo na vaše delo selektorja mladinske reprezentance, ki je torej še kako vpet v dogajanje v EON NextGen ligi?

Kar zadeva mladinsko reprezentanco, je dejstvo, da številni fantje, ki nosijo njen dres, že igrajo na članskem odru. Toda seveda ne vsi in slednjim se vidi, da v tej sezoni nastopajo v tekmovanju, v katerem težkih tekem kar mrgoli. Spremembe so mladinsko ligo približale članskemu odru in posledice, ki so sledile, so pozitivne. Na zadnji kvalifikacijski akciji smo igrali z vrstniki iz Belgije, Irske in Albanije in moram priznati, da so bili vsi fantje več kot konkurenčni. Zato pozdravljam spremembe, bile so več kot dobrodošle.

V karieri ste doživeli marsikaj. Bili ste vrhunski nogometaš, tudi reprezentant, zdaj ste že nekaj časa trener. Kaj bi svetovali mladim fantom, ki se želijo prebiti skozi mladinsko nogometno piramido in sanjajo uspešno kariero v članskem nogometu?

Delovne navade so najpomembnejše. Kdor želi biti uspešen, mora vedno trdo delati. Iz dneva v dan, iz treninga v trening, iz tekme v tekmo. Vedno ’na polno’, vedno stoodstotno. Seveda brez sreče ne gre. Včasih ima nekdo ogromno mero talenta, a na drugi strani nima trenerja oziroma kluba, ki bi bil pravi za njegov nadaljnji razvoj. Dejstvo je tudi, so le redki, ki dobijo nešteto priložnosti. Zato je treba izkoristiti ponujeno. Komur ne uspe, je pač del naravne selekcije, ki nekatere pošlje naprej, spet druge pa žal izloči. Popravnih izpitov na tej ravni ni več veliko, zato je res treba biti maksimalno pripravljen na vse, kar sledi. Brez dobre fizične in tudi psihične priprave je vse skupaj neprimerno težje.

So zdajšnji najstniki bolj zreli kot nekoč? Imate občutek, da mladi nogometaši v zadnjih letih hitreje odrastejo kot poprej?

Če se ozrem na fante, s katerimi delam, torej na nogometaše, stare 17 in 18 let, lahko rečem, da je večina v vseh pogledih že na ravni pravih profesionalcev. Vse so podredili nogometu, veliko vlagajo v svoj razmer. Obnašanje je temu primerno, so zelo zreli, v mislih imajo le nogomet. Tudi ko pridejo v reprezentanco, dajejo res vse od sebe in z njimi ni nikakršnih težav. Kar zadeva dozorelost, je pa že tako, da jo nekateri dosežejo prej, spet drugi kasneje. Govorimo seveda tako o fizičnem kot tudi psihološkem razvoju. Je pa, to drži, marsikaj povsem drugače, kot v obdobju, ko smo bili mi mladi.

Je odhod na tuje pri šestnajstih, sedemnajstih prava razvojna pot za nogometaša? Mnenja so deljena – številni to zagovarjajo, a so tudi takšni, ki so odločno proti.

Zastavili ste mi vprašanje, ki sem ga dobil že velikokrat, toda nanj praktično nimam odgovora. Zakaj? Zato, ker je vsak odhod na tuje zgodba zase: kam odhajaš, zakaj odhajaš. Greš v klub, ki je razvojno naravnan? Kako velika konkurenca vlada? Zato se primer od primera razlikuje in nemogoče je dati enotno sodbo. Bi pa ob tem poudaril nekaj drugega. V javnosti vlada prepričanje, da je tisti mladi, ki ne uspe na tujem, zakockal svojo kariero. To me moti. Vsakemu, ki odide na tujino, pa se tam zaradi takšnega ali drugačnega razloga ni uspel prebiti na člansko raven, je treba ob vrnitvi nazaj domov pomagati. Če je naredil korak nazaj, to ne pomeni, da ne more spet narediti dveh naprej. Glede tega moramo spremeniti miselnost. Če je šel nekdo na tuje in se mu tam ni izšlo po načrtih, to ne pomeni, da je bil neuspešen. Morda gre zgolj po drugačni razvojni poti. Mora pa nato seveda dokazati, da si zasluži še eno priložnost.

Vi ste veljali za ’intelektualca v kopačkah’, ker ste igrali nogomet na najvišji ravni, a bili kljub temu pridni in marljivi tudi v šoli ter uspešno zaključili pravno fakulteto.

Fantom ves čas govorim, da je nogomet zgolj en del njihovih življenj. Mladi fantje imajo seveda velike sanje in večina se vidi zgolj in samo v nogometu. Toda ne glede na vse jim ves čas polagam na dušo, naj nikar ne pozabijo na vzporedno pot. Šola je pomembna, izobrazba toliko bolj. Nikoli ne veš, kaj ti bo prineslo življenje, zato je rezerven scenarij, če se lahko tako izrazim, zelo pomemben.

S kakšnimi cilji se podajate v leto 2024?

Največji rezultatski cilj je uvrstitev na evropsko prvenstvo, čeprav bo težko, saj gre na zaključni turnir le zmagovalec kvalifikacijske skupine. Če bi nam uspelo, bi bil res zadovoljen. A moraš imeti tudi veliko sreče. Mi smo v preteklih kvalifikacijah recimo igrali s kasnejšim evropskim prvakom … In ostalo neporaženi! Dolgoročno gledano si želim, da bi kar največ nogometašev pripravili za mlado in nato člansko reprezentanco. Vsakič, ko na televiziji vidim nogometaša, ki sem ga treniral, čutim ogromno mero ponosa in zadovoljstva. To pomeni, da smo skupaj s sodelavci naredili nekaj dobrega za slovenski nogomet.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču