Fant, ki je dobil najtežjo bitko: kako je nogometaš Elvis Džafić zbolel za rakom in ga premagal

Elvis Džafić je imel vse, kar si je v življenju želel. Dokler ni izgubil tistega, brez česar ne gre. Zdravja. Nekdanji kapetan NK Olimpija Ljubljana ki je kot vratar v prvi slovenski nogometni ligi odigral 96 tekem, ob tem pa v statistiko vpisal tudi 76 drugoligaških tekem, je leta 2019 prejel grozljivo novico, zaradi katere se je njegovo življenje hipoma postavilo na glavo. 

Srhljiva beseda in boj za življenje

Rak … Tista srhljiva beseda, ob omembi katere marsikomu zaledeni kri. Tista diagnoza, pred katero vsi trepetamo. Za Elvisa Džafića, danes 32-letnega nekdanjega mladega reprezentanta Slovenije, je bil rak kruta realnost, s katero se je moral soočiti praktično čez noč. Brez opozorila. Udarilo ga je kot strela z jasnega. Bil je zdrav, bil je športnik, bil je telesno odlično pripravljen in bil je na vrhuncu nogometne kariere. Nato pa … Boj za življenje.

"Iskreno povedano pred tem nisem zaznal nikakršnih znakov, da se z mojim telesom dogaja nekaj nenavadnega. Bilo je poleti 2018, ko sem podpisal za FK Sarajevo in se prvič v karieri podal na tuje. Prestop v Bosno in Hercegovino mi je dal dodaten zalet v karieri. Bil sem navdušen, komaj sem čakal, da se začne nova pustolovščina. Še bolj sem se lotil dela, odlično sem se pripravil na to, kar me je čakalo, in res nisem imel nikakršnih težav. Morda nikdar v življenju nisem bil bolje pripravljen kot takrat. Počutil sem se izjemno!" je spomin na obdobje tik pred diagnozo, ki je zatresla njegove življenjske temelje, obudil Ljubljančan.

Po pol leta v Bosni in Hercegovini so se stvari začele zapletati med zimskim odmorom, ko je doma trdo treniral in se pripravljal na spomladanske napore. 

"Bil sem doma, vestno sem izpolnjeval klubska navodila, pridno treniral, vsakodnevno hodil v fitnes. Nato sem se nekega jutra prebudil z bolečino v levi rami. Rekel sem si, da sem verjetno čudno spal in se ’zaležal’. Temu nisem posvečal nikakršne pozornosti. Spet sem odšel v fitnes dvigovat uteži, ko sem nenadoma ugotovil, da preprosto nimam dovolj moči v levi rami," je pojasnjeval vratar, ki je prve nogometne korake naredil pri klubu NK Svoboda Ljubljana na Viču.

Sprva so trdili, da je vse v redu

Ko mu je nato v popoldanskih urah močno zatekla leva rama pri ključni kosti, je počasi začel sumiti, da vse le ni tako nedolžno. 

"To je bil prvi alarm, ki se je še okrepil, ko sem na bolečem delu telesa začutil oteklino, pod katero je bila manjša bula. Na ramo sem si dal vrečko z ledom, si govoril, da ni nič hujšega, nato sem naslednje jutro stopil pred ogledalo in ugotovil, da imam na ključni kosti izboklino."

"Ker so vnete bezgavke pri nogometaših reden pojav zaradi pretirane telesne aktivnosti, sem si rekel, da je zagotovo povezano s tem. Tedaj sem kar trdo treniral. Bula v naslednjih 14 dneh ni izginila, se tudi ni povečala, prav tako me ni bolela. Ob vrnitvi v FK Sarajevo sem obiskal klubsko zdravnico, ki me je poslala na dodatne preglede. Šel sem na rentgen, na ultrazvok, 'vse živo'. Prvi izvidi so bili, zanimivo, negativni. Zdravniki so mi sporočili, da je vse v redu, da ne gre za nič takšnega. Uh, kako sem si oddahnil!"

Ko je omenil kavo, je vedel, da je nekaj hudo narobe

Toda veselje je bilo kratkotrajno. Zdravniki so mu predlagali operacijo, s katero bi bulo odstranili iz telesa. V klubu so razmišljali, da bi jo prestavili na čas po koncu sezone, Ljubljančanu se je nasmihal položaj prvega vratarja. Priznani sarajevski kirurg Reuf Karabeg, vodja zdravniške službe Džafićevega tedanjega kluba, se ni strinjal, poudaril je, da bo bolje, če bo nogometaš nemudoma odšel pod nož.

"Dobil sem občutek, da ne glede na negativne izvide ni povsem miren. Tudi sam sem začel raziskovati po spletu in z grozo ugotovil, da je v večini primerov, ko bezgavka ’pogleda ven’ pri ključni kosti, to znak rakavega obolenja. Potem sel šel na operacijo, bil v ponedeljek operiran, v sredo so me izpustili iz bolnišnice, v četrtek sem bil že v centru za trening, kjer sem nabiral kondicijo s tekom okrog igrišča. Ves čas sem se počutil odlično! Dva tedna po operaciji pa …" Dva tedna po operaciji pa se je Elvisu Džafiću porušil svet.

Ko je dobil klic zdravnika, ki se je z njim želel dobiti na kavi, mu je bilo takoj jasno, da ne prinaša dobrih novic. 

"Če bi bilo vse v redu, bi mi to kakopak povedal po telefonu, kajne?" je poudaril Džafić, ki je bil nato ob skodelici kave najprej soočen s slabo, takoj zatem z dobro novico. No, dobro …

Kaj sploh lahko človek naredi?

"Slaba novica je bila, da ima raka. Dobra? Lahko sploh obstaja dobra novica?" se je slikovito izrazil Džafić in dodal: "Dobra je bila, da sem zbolel za rakom, ki je ozdravljiv. Prav tako mi je zdravnik takoj rekel, da se bom zagotovo lahko vrnil k igranju nogometa. Ta drugi del sem tedaj povsem preslišal. Tako zelo sem bil v šoku, da … Če bi me kaj bolelo, če bi se slabo počutil, če, če, če … Ne, res nisem pričakoval take diagnoze. Zame je bil to popoln šok. Kaj sploh lahko naredi človek, ko prejme takšno diagnozo? Šok je prvi in najbolj logičen odziv. Marsikdo se po takšnem šoku težko pobere."

Toda Elvis Džafić je bil vedno borec v pravem pomenu besede. V življenju je doživel in pretrpel marsikaj. Ob koncu igranja za Olimpijo pet mesecev ni bil plačan za delo, ki ga je opravljal. Da je sploh začel igrati za NK Olimpija Ljubljana, je moral prehoditi še kako zahtevno pot. Vse to seveda ni bilo nič v primerjavi s tem, kar ga je čakalo, toda … 

"Toda takoj sem si rekel, da se ne bom kar tako predal. Kaj pa naj bi naredil? Objokoval usodo? Ne, jaz zagotovo ne. Nikdar nisem bil takšen človek. Dokaj hitro sem sprejel izziv, ki mi ga je usoda poslala na življenjsko pot."

Ob tem je pravzaprav neverjetno, da to ni bila prva huda novica, s katero se je morala v tistem obdobju soočiti družina Džafić. Pred starejšim sinom je za rakom zbolel tudi njegov oče: "Prav zato sem tudi takoj vedel, kaj me čaka. Na lastne oči sem videl, kako poteza zdravljenje … In tedaj sem si rekel: če je zmagal oče, ki je 20 let starejši od mene, potem se tudi jaz ne bom kar tako predal. Jaz, športnik! Posledično sem hitro iz misli spodil obup, ki je prva in najbolj logična reakcija človeka po takšni diagnozi. Prvi dan mi je bilo res težko, v prvi vrsti zaradi šoka. Drugi dan sem že začel z bitko."

Toda novico sporočiti svojim najbližjim … "To je bilo od vsega najtežje. Kako staršem povedati, da je njihov sin, brat zbolel za rakom? Pri teh letih? Športnik … Novico sem najprej sporočil mojemu bratrancu, nekdanjemu vratarju Damirju Botonjiću, in njegovi ženi, ki dela v kliničnem centru. Ko sem šel do družine, sta šla z mano. Bratrančeva žena jih je takoj poskušala pomiriti z besedami, da gre za zadevo, ki je v velikem številu primerov povsem ozdravljiva. Vseeno je bil ta trenutek v celotni zgodbi zame dejansko najtežji."

Ko te ljudje pomilujejo. Ko jokajo pred tabo

"Vse drugo pa … Res sem bil zelo optimističen. Ves čas sem si govoril, da bom zmagal. In bil zares iskreno prepričan, da mi bo uspelo. Morda se sliši nenavadno, toda dejansko sem v glavi naredil ’klik’ in nikdar, res nikdar niti za trenutek nisem pomislil na črn scenarij. Z ljudmi okrog mene je bilo drugače in to sem težko prenašal. Ko te ljudje pomilujejo. Ko jokajo pred tabo. V nekem trenutku sem se bolj obremenjeval s starši kot s svojo boleznijo."

Da ljudje rak hitro, morda celo prehitro začnemo enačiti s smrtjo, je logično dejstvo, ki spada k tako hudi bolezni. "Toda jaz iskreno povedano nikdar nisem imel obdobij, da bi se spraševal, ali bom umrl ali ne," je poudaril Džafić, ki se je kljub grozljivi diagnozi trudil živeti normalno življenje. 

Štiri obsevanja in sedemnajst kemoterapij je pričakovano pustilo določene posledice in nemoč, ki je sledila vsaki etapi zdravljenja, je bila za športnika od glave do peta nekaj, s čimer se je težko spopadal. 

"Občutek nemoči je bila najtežja težava med zdravljenjem. Kot športnik si vajen vseh izzivov. Nobena ovira ni previsoka. Greš čez vse. Vajen si naporov, bolečin, poškodb. Potem pa srečaš nasprotnika, ob katerem si bolj kot ne nemočen oziroma nenadoma ne odločaš več povsem sam o svoji usodi. Pa pride trenutek, ko si tako šibak zaradi zdravljenja, da se niti iz postelje ne moreš dvigniti. To je res grozljivo. Ko ti mora nekdo pomagati pri najbolj osnovnih stvareh."

Ko je bil dovolj pri močeh, se je leta 1990 rojeni fant trudil živeti kar se da normalno življenje. Hodil je na sprehode in se nasploh veliko gibal, rad je bil tudi v družbi prijateljev, s katerimi se je trudil pogovarjati o stvareh, o katerih se mladi najraje pogovarjajo. Ob tem se je izogibal ljudem, ki so ga pomilovali, iskal je družbo pozitivnih oseb. 

"Ko biješ takšno bitko, je okolica, ki te obdaja, zelo pomembna. Da so okrog tebe pozitivni ljudje. To, v kakšnem psihičnem stanju si, je zelo pomembno. Že ko si zdrav, pa si pod stresom, ni v redu. Če je telo ob bolezni soočeno še s stresom, je toliko težje."

Imaš občutek, kot da letiš

Bitka, ki jo je bil Elvis Džafić, je hitro dobila obrise srečnega konca. Že po dveh obsevanjih so bili izvidi zelo dobri, novica, po kateri je tako zelo hrepenel, pa je prišla avgusta 2019. 

"Ko ti sporočijo, da si spet zdrav, čutiš predvsem veliko olajšanje. Imaš občutek, da letiš," se je nasmešek razlezel čez obraz našega sogovornika, ko se je spomnil trenutka, ko je rak zanj postal preteklost. A slaviti ni želel. 

Niso želeli niti slišati, da mu ne bi stali ob strani

"Takoj po zadnji kemoterapiji sem se vrnil v Sarajevo. Nisem smel še trenirati, toda kljub vsemu sem se vrnil v svoj klub. V klub, ki mi je ves čas stal ob strani," je pojasnil in v isti sapi dodal: "To, da me niso pustili samega, mi še danes pomeni največ. Za vedno so me kupili, če se lahko tako izrazim. Za vse življenje. To so stvari, ki jih ne pozabiš. Ko sem zbolel, sem jim dejal, da povsem razumem, če želijo prekiniti sodelovanje z mano. Ničesar nisem ne pričakoval ne zahteval. 'Pustite me, da se borim z boleznijo', sem jim dejal in dodal, da se bom že znašel. Toda niso me želeli slišati."

"Stali so mi ob strani in obljubili tudi finančno pomoč, če bi jo zaradi stroškov zdravljenja potreboval. Zaradi tega jim bom vedno hvaležen in še vedno grem rad nazaj v Sarajevo. K prijateljem, ki med mojo najtežjo življenjsko izkušnjo niso pozabili name."

Danes priznava, da bi bilo okrevanje neprimerno težje, če ne bi imel kluba. "Komaj sem čakal, da ozdravim in se vrnem. To je bil cilj, ki me je gnal naprej. To je bila nora spodbuda. Če bi bil brez kluba, bi bilo drugače. Tako pa sem imel pred očmi nekaj, kar me je čakalo na koncu zdravljenja," je priznal Džafić, ki ne razmišlja več o raku. 

Če tedaj ni živel v strahu, zakaj bi zdaj?

"Če tedaj nisem živel v strahu, zakaj bi zdaj? Raje živim optimistično življenje. In rad povem svojo zgodbo. Mogoče bom lahko komu pomagal. Mogoče bo moja zgodba komu služila kot navdih. Dejstvo je, da mi je bolezen preprečila veliko. Uspeh v karieri. Morda tudi zaslužek. Toda sem živ in zdrav. Tudi to je v redu (smeh). Šalo na stran. To je največja zmaga!"

Pri dvaintridesetih se Elvis Džafić še vedno ukvarja z nogometom. V jesenskem delu aktualne sezone je v dresu ljubljanskega drugoligaša ND Ilirija 1911 odigral 16 tekem, s svojim klubom se bori za napredovanje v 1. SNL. Toda športni izzivi so zanj mala malica. In predvsem nekaj, s čimer se ne obremenjuje preveč.

"Najpomembneje je, da sem zdrav. Ko sem bil bolan, so me spraševali: 'Kaj pa nogomet?' In kaj, če ga ne bi mogel več igrati. Bo konec življenja? Seveda ne. Še vse življenje imam pred sabo. Bom pa kaj drugega delal. Zaradi tega, kar je za mano, mi je zdaj lažje sprejemati najpomembnejše življenjske odločitve. Nič mi ni pretežko, saj sem najtežje že preživel. Ne obremenjujem se več zaradi neumnosti. Saj kdaj pride slabši dan … Pa se hitro opomnim, da ni vredno. Elvis, poglej, kaj si preživel!"

Več kot tri točke, več kot zmagovalne stopničke

Ko vas bo torej na poti k vašemu uspehu, pa naj bo kakršenkoli že, naslednjič zagrabil obup, češ da je ovira pred vami preprosto previsoka, se spomnite njegove zgodbe. Zgodbe fanta, ki je dobil najtežjo bitko v življenju. Bitko, vredno več kot treh točk. Več kot zmagovalnih stopničk. Več kot medalje zlatega leska. In če je uspelo njemu …

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj