Pri 19 letih se ji je podrl svet, toda to je ni zaustavilo: ljubezen do nogometa odtehta vsa odrekanja

Dobila sva se 8. marca, simbolika je bila primerna. Še posebej, ker je bila tematika najinega pogovora večinoma nogomet. Težko sva ujela skupni termin, ker je polno zasedena. Služba, družina, nogometni treningi ... brez oddiha. Za marsikoga bi bilo vse skupaj preveč odrekanja in naporov, za 39-letno nogometašico Lucijo Grad je takšen ritem nekaj običajnega.

Vedno ji je bilo najbolj pomembno, da igra nogomet, ni razmišljala o slavi, uspehu: "Bilo mi je všeč, da brcam žogo in dam gol. Na začetku sem bila napadalka, z leti so me dajali v vezno linijo ali obrambo, ker sem bila koristnejša za ekipo. Čast mi je bilo igrati za reprezentanco, pomembno mi je bilo, da sem tam, da dam tisto, kar pričakujejo od mene." 

Bila je polna pozitivne energije, ko je prišla na razgovor, njene "baterije" so, kot je bilo videti, vedno polne do maksimuma. Morda pa je to, da je neprestano v pogonu, njen skriti recept. A to sem jo pozabil vprašati, je pa zato odkrila kar nekaj zanimivosti iz svojega nogometnega življenja.

Vstala je ob petih, ob šestih je bila v fitnesu, nato je odhitela v službo. Po službi najin intervju, nato jo je čakal še trening. Zanjo je takšen način življenja običajen, ker ve, zakaj to počne. Ljubezen do žoge, do nogometne igre sta tisto, kar ji ob družini pomeni največ.

V mladosti je nogomet igrala s fanti

Že od malih nog je tekala za žogo in se rada merila s fanti. Ko so se podili na dvorišču, je bila edino dekle med fanti in takrat se je zaljubila v nogomet: "Že od majhnega sem nogomet igrala na ulici z bratranci, pa s prijatelji, veliko sem se družila s fanti. Potem sem igrala v fantovskem klubu, a takrat je bilo dovoljeno, da dekleta igramo v fantovski konkurenci le do 12. leta. Potem je pri 15 letih v naš kraj prišel ženski klub in takrat je rekla moja sestra, da gre, pa sem rekla, da grem tudi jaz." 

Sestra je zaradi poškodb morala dvigniti roke od nogometa, Lucija pa od 15. leta naprej to počne zares in na polno in tako je še danes, letos bo dopolnila okroglih 40. Vedno je bila amaterka, ker pogojev za profesionalno ukvarjanje z nogometom v Sloveniji ni.

"Nogomet je bil zastonj, potreboval si samo žogo, pa je bilo zabavno, mogoče je odvisno tudi od karakterja. Vedno mi je bilo všeč igrati, tudi dobra sem bila v tem in sem napredovala. Hitro sem prišla v člansko reprezentanco, že pri 17 letih sem bila prvič v izbrani vrsti, ko smo šle v Turčijo, takrat so morali še starši podpisati dovoljenje," se spominja.

ŽNK Ljubljana je najmlajši od treh ljubljanskih ženskih klubov

Trenutno v prvi slovenski ženski nogometni ligi nastopa osem klubov, trije so iz Ljubljane. Najmlajši je ŽNK (Ženski nogometni klub) Ljubljana, za katerega igra Lucija. Klub so ustanovile igralke leta 2021, predsednica je Jelka Lenard, glavna trenerka je Urška Žganec.

S klubom je povezana zanimiva zgodba, saj, kot pravi naša sogovornica, so ga ustanovile nekdanje nogometašice. "Želele smo ustanoviti svoj klub, da bi delovale pod svojimi pogoji, da bi delale v prid ženskemu nogometu, da bi ga promovirale na tak način, kot ga mi želimo. Poizkušamo zagotoviti čim boljše pogoje, da bi dekleta dobile, kar si zaslužijo." 

Doda, da so šele na začetku, klub deluje dve leti. Vse je na amaterski osnovi, zato ni lahko. Kot je ponazorila, si ljudje ne predstavaljajo, koliko je truda in odrekanj: "Vlagamo svoj čas, denar, dopuste, da lahko sploh odigramo tako tekmo, kot je bilo recimo lansko finale pokalnega tekmovanja. Članarine ne plačujemo, iščemo pa sponzorje, ki bi nas podprli pri razvijanju naše zgodbe. Trenutno naberemo toliko, da pokrijemo stroške za igrišče, ostalo opremo kupimo same. To je pač ljubezen do nogometa, ki odtehta vse drugo."

Kar se tiče slovenskih klubov, je igrala pri vseh treh, najprej pri Olimpiji, dvakrat so bile državne prvakinje, potem je šla v Krim, zdaj je pri Ljubljani. Igrala je tudi v Avstriji: "V tujini so za igralke pogoji različni. Nekje dobijo stanovanje, klubski avto, honorar. Ko sem igrala čez mejo, sem se stalno vozila domov, sem delala 1000 kilometrov na teden, ker sem imela otroka. Avstrijke so me dobro sprejele, si pa v vlogi tujke, ves čas pod pritiskom. Vsi vsako tekmo pričakujejo najboljšo igro od tebe. Kadar pa ekipa izgublja, hitro slišiš kakšno slabo besedo na svoj račun."

"Ali igrate nogomet tudi, ko dežuje?"

Zanimanje pri mladih dekletih za nogomet je, a kot pravi, so včasih dvomi drugje. "Pri starših je še vedno včasih odnos, 'ali igrate tudi, ko dežuje'. Pravijo, 'se vam bo pridružila, ko bo lepše vreme'. V mojih časih tega ni bilo, je bilo drugače," pravi Lucija in izpostavi, da je veliko boljše, da dekleta počnejo nekaj, kar jim je všeč in naredijo nekaj dobrega zase, kot pa da ves čas brskajo po telefonu. 

Končala je fakulteto za šport, potem se je prekvalificirala. Naredila je poklicni tečaj srednje vzgojiteljske šole in je vzgojiteljica v vrtcu. To je njena redna služba, tam se s kolegicami trudi, da bi otroci spoznavali koristi gibanja. "Otrokom lahko dam osnove gibanja, jim privzgojim ljubezen do gibanja. Otroke smo navdušili, da veliko hodimo. Delam v starostni skupini dveh do treh let. Trenutno jih je 14 v skupini in če nama s sodelavko uspe, da bosta dva vzljubila gibanje, bo to veliko. Gibanje je vse, iz tega izhaja vse," je prepričana. 

"Dekletom, ki želijo zelo zgodaj, še v času srednje šole, oditi v tujino, vedno pravim, da je izobrazba na prvem mestu. Naj naprej naredijo vsaj srednjo šolo, ker je potem vse lažje. Če zanemarijo šolo in pride med kariero do poškodbe, se jim je potem težje vsesti za knjige in vse nadoknaditi. Izgubiš elan in je že težje, življenje pa gre naprej in nihče te ne bo vprašal, ali boš preživel," se dobro zaveda pasti, ki jih prinaša življenje.

Ko se ji je pri 19 letih podrl svet

Tudi njej ni bilo lahko, kot 19-letnica je imela poškodbo križnih vezi, zdravnik ji je rekel: "Ženska si, nikoli več ne boš igrala nogometa." Takrat se ji je (skorajda) podrl svet. "Takrat je bila z mano trenerka Petra, ki me je rekla, seveda boš še igrala," se spominja njenega optimizma.

Na srečo se je vse dobro izteklo. Operacija je uspela, a tudi zato veliko energije vedno vlaga v dobro fizično pripravo: "Veliko delam na preventivi, grem na fitnes pred službo, od dvakrat do trikrat na teden. Delam vaje za stabilizacijo, za moč, vse kar rabim, da moja kolena lažje zdržijo obremenitve na treningih in tekmah. Trikrat do štirikrat tedensko se udeležim treninga, pa tekma je za vikend, pa potem je tukaj še namizni tenis."

Namizni tenis? Kako pa to "pade" v ves ta njen nogometni svet? Igra z malo žogico je njena druga ljubezen, saj nastopa v moški rekreativni ligi. "Nogomet mi veliko pomaga, ker moraš biti psihološko močan, moraš se veliko gibati z nogami. Pri namiznem tenisu je pomembna koordinacija, veliko je taktike, moraš oceniti igralca, kaj mu gre dobro in kaj ne, iskati šibke točke."

Preizkusila je že vse, bila je tudi vratarka 

Je nogometna univerzalka, igrala je že na vseh položajih, bila je tudi vratarka, v času po poškodbi kolena. "Rekla sem, da bom šla v gol, samo da pomagam ekipi. Ko je bilo koleno že bolje, sem takrat en polčas bila med vratnicama, v drugem polčasu pa sem igrala v napadu, treba je bilo zabiti še kakšen gol. Raje igram, kot branim, rada dajem gole," pa vseeno poudari, da je lepše kot stati na črti vrat zabijati gole.

Samo klubskih nastopov je v karieri zbrala več kot 300, ob jubileju je dobila posebno darilo od soigralk. Lucija je glede na vse povedano amaterka, vendar s profesionalnim pristopom. Zaveda se, da brez vložka ni rezultata. "Cilj mi je igrati tekmo in če želim igrati kakovostno, na visoki ravni, je potrebno za to nekaj vložiti," se zaveda, kaj mora storiti, da bo telo delovalo, kot mora. 

Kdaj potem sploh najde čas za premor, ker, kot kaže, počitek ni njen najljubši hobi. "Nisem navajena, da bi počivala in nič delala. Ko sem prosta, gremo z družino hodit, treba je kaj pospraviti, a šport in gibanje sta v meni. Škoda je časa za kavč, čeprav vem, da je regeneracija pomembna. V starejših letih potrebuješ več časa, veliko je poudarka na prehrani, pitju tekočine, masaže, to zadnje je partnerjeva naloga," razloži.

"Moraš znati sprejeti kritiko, da se iz tega nekaj naučiš"

Dobro se zaveda pomembnosti moštvene kemije: "Potrebno je sinhronizirati 11 igralk, en sama ne more nič, a to je treba dopovedati igralkam. Da da napadalka gol, mora pri tem sodelovati celotna ekipa. Tudi igralke na rezervni klopi so pomembne, če se katera poškoduje, potrebuje menjavo in če tista, ki jo menja, ni pri stvari, je težje. Ni težko uskladiti vseh, če imamo isti cilj, ekipa mora dihati skupaj." 

Včasih pride iz službe direktno na trening: "Moraš pustiti za sabo težave, se osredotočiti na trening, veliko delamo tudi na psihološki pripravi. Veliko gre za občutke, neke stvari se da pokazati na igrišču, ene pa je treba povedati, analizirati. Moraš pa znati sprejeti kritiko, ne kot negativno, ampak da se naučiš iz tega. Mogoče je tudi, da smo ženske bolj zamerljive kot moški, ki hitreje pozabijo, zato je potrebno tudi potrpljenje."

Zaradi izkušenj je vzor mladim, tega se zaveda. "Želim prenesti znanje, ki ga imam, na mlajše. Veliko se pogovarjamo, tiste, ki želijo napredovati, bodo poslušale nasvete, tiste, ki tega nočejo in želijo svojo pot, jih nihče ne bo premaknil. Od vsakega posameznika je odvisno, kaj vzame."

Ne razmišlja še o pokoju

Pri 39 letih je najbolj izkušena igralka v ekipi, ob tem je tudi koordinatorka pri mlajših kategorijah v klubu. O nogometnem pokoju še ne razmišlja, motivacije ji tudi ne manjka, zelo pomembno ji je, da ji ob strani stoji družina, hčerka Nastja in njen partner.

"Hvaležna sem družini, da me podpira in razume, to mi res veliko pomeni. Je pa veliko prilagajanja. velikokrat so me že spraševali, kdaj bom nehala. Partner ve, da vedno, ko naročim nove kopačke, še ni konec, da ne bom nehala. Nekako ne čutim, da bi morala nehati, igrala bom, dokler bo telo zmoglo in bom še lahko konkurenčna soigralkam," je dodala za konec.

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj