Delila sem si povratni let z avstrijsko skakalno reprezentanco in jih povprašala, kaj je njihova skrivnost

Za zlatega orla so se milje pred preostalimi komolčali trije Avstrijci in šele po prepadu 40 točk pustili do kosa potice preostalim narodom. To je hkrati ponazoritev poteka celotne sezone. Špekulira se, da naši severni sosedje izigravajo pravila z dresi in vezmi, a jaz jim verjamem, ko trdijo nasprotno. Pred nekaj leti sem pristala na istem povratnem poletu kot avstrijska skakalna ekipa in izkoristila priložnost, da jih malo bolje spoznam. Spomini na naučeno o sistemu Avstrijcev so privreli na površje po ogledu novoletne turneje, in jih tukaj, postavljene v kontekst, delim z vami.

Razplet je poskrbel za pošteno mero drame, a ko potegnemo črto, je na vrhu razpredelnice v boju za zlatega orla seveda obstala smetana letošnje sezone - Daniel Tschofenig, Jan Hoerl in Stefan Kraft. Pius Paschke se je očitno skrhal pod pritiskom novonajdenega uspeha v prvih koncih tedna, Slovenci se še vedno prebujajo iz zimskega spanja, Avstrijci pa so pač skakali v svoji ligi, kot to počno že vso sezono. Prav zabavno je bilo spremljati odzive njihovega trenerja Andreasa Widhoelzla, saj ne glede na to, kako ‘slabo’ ali dobro so odskakali njegovi varovanci, jim je bil zlati orel zagotovljen.

Ogromno je bilo špekuliranja, ali gre pri naših severnih sosedih za drugačne drese, vezi ipd., ki jim omogočajo, da skačejo v čisto svoji ligi. Vse to je v pogovoru za Laolo TV zavrnil tudi glavni kontrolor opreme Mednarodne smučarske zveze (FIS) Christian Kathol (sicer Avstrijec), češ da bi bilo tovrstno izigravanje ob vseh dodatnih omejitvah in predpisih nemogoče. Že v prenosu smo letošnjo sezono večkrat videli preverjanje čipov, ki so vstavljeni na različne dele dresov tekmovalcev; prav tako so letos še bolj stroga pravila glede materialov in prepustnosti dresov. Verjamem Avstrijcem.

Posrečeno naključje se je sprevrglo v novinarsko akcijo

Verjamem Avstrijcem, ko rečejo, da gre za trdo ekipno delo. Pred nekaj leti sem obiskala tekme poletnega smučarskega pokala (SGP) v poljski Wisli in kaj hitro ugotovila, da sem pristala na istem povratnem letu kot avstrijska skakalna ekipa. Kot dekle, ki jo je strašno zanimalo, kako sploh funkcionira neko ozadje in dinamika ekipe, sem se pač namenila spoznati s skakalno reprezentanco, jih opazovati, kaj vprašati in se čim več naučiti.

Na letališču sem se šla predstavit - za boljši prikaz, takrat so med drugim skakali Andi Kofler, Phillip Aschenwald in Michi Hayboeck. Povedala sem, da že zelo dolgo spremljam skoke, da sem si prišla ogledat tekme poletnega pokala in da jim želim uspešen konec tedna. V slabem tednu dni sem se ob priložnosti pogovarjala z avstrijskimi skakalci, njihovim fizioterapevtom in skrbnikom opreme.

Od drugih jih razlikujeta dva glavna, skrbno kultivirana namena

Prva stvar, ki sem jo opazila, je bila njihova absolutna povezanost. Med skakalci ni bilo videti ali občutiti nikakršnih prepadov; vsi so resnično delovali kot prava ekipa. Tudi v bolj neprisiljenem ambientu sem videla, da so ti skakalci med sabo dobri prijatelji. Pogovor z njihovim fizioterapevtom mi je dal še dodatno potrditev; izjemen poudarek avstrijska ekipa daje na timbilding oz. skrb za grajenje in ohranjanje močnega ekipnega duha. Spomnim se, da mi je rekel: "Osredotočamo se na to, da med njimi kultiviramo prijateljstvo. Seveda tekmujejo, a lažje skupaj tekmujejo, če so dobri prijatelji, kot pa če ekipo sestavljajo vsak zase." 

Prav na to poved sem se spomnila, ko smo v prenosu gledali Tschofeniga in Hoerla, kako sta si večkrat prizadevala izpopolniti svoje rokovanje, ali pa prijateljstvo in navezanost Krafta in Hayboecka, ki jo prikazujeta na praktično vsaki tekmi.

Po pogovoru s skrbnikom njihove opreme mi je hitro postalo jasno tudi, da strašno dosledno delajo na področju izboljšave opreme in tehnike ter konstantnega testiranja novih variacij - ter da te utrjujejo tako dolgo, dokler skakalci nimajo v svojo opremo in ljudi, ki za njo skrbijo, popolnega zaupanja. Povedal mi je tudi, da po navadi karkoli spreminjajo, spreminjajo na ravni celotne ekipe: "Redkokdaj se najdejo momenti ali posamezniki, ki želijo posebno obravnavo. Hitro so oziroma smo dojeli, da smo močnejši, ko vsi delamo skupaj na ekipni ravni." Sicer se pa, razumljivo, v neke hude podrobnosti in prednosti glede tehnike ali opreme nismo poglabljali.

Kaj pa Slovenci? Na tem področju prednjači naša ženska reprezentanca

Če tukaj malo kritično potegnem vzporednico s slovensko ekipo - pa verjemite mi, da še zdaleč ni edina (ogledalo bi lahko nastavila predvsem Poljakom) - že tukaj se Slovenci razlikujemo od Avstrijcev. Ne vem, koliko pozornosti timbildingu namenjajo znotraj moške reprezentance oz. bolje rečeno - na to pogovor nikoli ravno ne nanese. Mogoče zato, ker se pri nas na te zadeve, ko pride do moških, še vedno gleda malce zviška, medtem ko se na razumevanje znotraj ženske ekipe osredotočajo tako novinarji kot sama reprezentanca.

Tako v pogovoru kot izjavah sta nekdanji trener slovenskih orlic Zoran Zupančič in Nika Križnar večkrat poudarila, da se v ženski reprezentanci ogromno posvečajo timbildingu. Je to samo zato, ker gre za ženske, in je čustvena povezanost pri njih (v naši družbi) toliko bolj na površju, zato jo je kot takšno ‘treba’ negovati? Slovenke so medtem enkrat skupno zmago v pokalu narodov že dosegle. Morda to ne pomeni nič, morda pa je to še en delček sestavljanke, ki mogoče manjka moški ekipi. Ob tem je vredno dodati, da je slovenska moška reprezentanca tista, ki vsako sezono začne neverjetno zaspano; slovenske orlice pa delujejo od začetka dobro pripravljeno, tudi če gre le za eno skakalko, ki vleče voz. Ampak tudi njo je nekdo pravočasno pripravil.

Kot bistvo nadaljevanja te razprave je še najlažje vzeti svetovno prvenstvo v Planici 2020, ki je povzročilo gromozanski razdor tako v ekipi kot strokovnem vodstvu moške reprezentance (v ekipi, ki je sicer že nekaj časa škripala). Timija Zajca so takrat tudi izključili iz reprezentance, govorilo se je o ločenem trenerstvu mladega upa, glavni trener je odstopil, novi pa zahteval, da se morajo nekateri "pošteno pogledati v ogledalo". Seveda je nato nastopila nova era pod taktirko Roberta Hrgote, ki je poskrbel, da so Slovenci skakali kot prerojeni. A pisali smo že, da se z vsako sezono tudi z vztrajnim Dalmatincem na čelu postopoma oddaljujemo od njegovega glavnega zastavljenega cilja: osvojiti pokal narodov.

Zgodovina govori svoje

Vredno je namreč v celotni zadevi izpostaviti dejstvo, da je avstrijska skakalna ekipa najuspešnejši tabor med vsemi državami v smučarskih skokih. Dosegli so največ tako posamičnih kot ekipnih zmag v zgodovini. Odkar se štejejo točke pokala narodov (od sezone 1979/80 dalje), so zmagali 21-krat. Devetkrat so zmagali Norvežani, sedemkrat Finci, trikrat Nemci in Japonci ter dvakrat Poljaki.

Vas ta seštevek na kaj spominja? Mogoče na stanje na lestvici posameznikov svetovnega pokala letošnje sezone ali na lestvico letošnjega boja za zlatega orla?

Ti rezultati, če jih postavimo na premico zgodovine, ne morejo biti tako presenetljivi. Avstrijci namreč že desetletja poganjajo nove generacije in ohranjajo stare na dobro preizkušenih in utečenih sistemih psihofizične ter organizacijske podpore. Težko se je primerjati z narodom, ki ima tudi finančno neprimerljivo več sredstev. Lahko pa se jim približamo v mehkih veščinah, ki jih tudi sami tako dosledno negujejo.

Novo na Metroplay: "Videli smo, da bi umetna inteligenca lahko bila odličen pomočnik!"