Vrhunski športnik s solzami v očeh končal kariero: "S ponosom nosim kolajne, ki sem jih osvojil za Slovenijo"

Peter John Stevens se je pri 29 letih s 36. mestom na 50 metrov prsno na svetovnem prvenstvu v Budimpešti poslovil od plavanja. Glavni razlog je materialni status, plavalec pa zapušča šport poln čustev in spominov. Rezervna vrata so odprta, če bi Mednarodni olimpijski komite v olimpijski program uvrstil vse 50-metrske discipline.

"Po 25 letih plavanja, od katerih sem bil vsaj 15 let v reprezentanci, je prišel trenutek, da končam športno pot. Imel sem privilegij, da sem Slovenijo lahko zastopal na številnih evropskih in svetovnih prvenstvih, sredozemskih igrah, Ofemu ter mladinskih evropskih in svetovnih prvenstvih. S ponosom nosim kolajne, ki sem jih osvojil za Slovenijo, in zavedam se, da sem s svojimi dosežki prispeval k prepoznavnosti slovenskega plavanja doma in po svetu," je že pred slovesom povedal Stevens.

Zajokal ob slovesu

Slovo je doživel zelo čustveno, po tekmi celo s solzami v očeh: "Zame je to velik korak. Konec. Ne vem še, kaj me čaka jutri. Ne poslavljam se od vode. Zase bom še plaval, a tekmovalno je konec. Za Slovenijo sem vedno dal vse od sebe. Vesel sem, da se poslavljam tukaj, kjer sem plaval vsaj šestkrat in lepši kraj za slovo bi si težko izbral."

Na bazenu Duna Arena, kjer so bili v prvi vrsti vsi, s katerimi je minula leta tekmoval in treniral v Združenih državah Amerike, Italiji in Nemčiji, je prejel veliko toplih besed in dobrih želja: "Vsi so mi zaželeli srečo."

Pravi, da hvalevredno športno kariero dolguje svoji mami

Spomnil se je otroških let, mladinske kariere z naslovom mladinskega svetovnega prvaka in dvema kolajnama na evropskem prvenstvu, dveh članskih kolajn na evropskem prvenstvu, kolajne na svetovnem prvenstvu v 25-metrskih bazenih. Ozrl se je na športno pot: "V resnici je bilo vse spektakularno. Začelo se je v Kranju, nato na univerzi Tennessee, v Nemčiji, spet v Sloveniji, v Italiji ... Najbolj pa mi bo v spominu ostala povezanost med plavalci. Smo kot družina in ni pomembno, od kod je kdo. Vsi držimo skupaj. V vodi tekmujemo eden proti drugemu, a smo prijatelji in to je v plavanju unikatno. In to prijateljstvo in trud, da skupaj pridemo do vrha, bom zdaj pogrešal."

Ostala je tudi vrsta uspehov, kolajna s SP 2016 v Kanadi, dve kolajni z EP, sredozemskih iger, rekord in zlato na prvenstvu NCAA, naslov mladinskega svetovnega prvaka, dve odličji z MEP: "Od vsega naštetega mi je najbolj pri srcu kolajna iz Windsorja, ki je tudi vredna največ. Ampak na to tekmo imam poseben spomin. Plaval sem na osmi progi, mama je bila tam ob ob bazenu in navijala zame, kar je tekmo naredilo nepozabno. Bolj kot dosežki pa so zame pomembni spomini na vse, kar sem doživel, in ostali bodo prijatelji. Tega mi nihče ne more vzeti."

In prav mami se je Stevens na koncu zahvalil za podporo, ki mu jo je dajala v ključnih in kriznih trenutkih v karieri: "Če nje ne bi bilo, bi prej nehal plavati. Vedno me je vozila na trening, zjutraj vzpodbujala ali se z mano skregala, da sem se odpravil na treninge. Vedno me je držala po koncu, ko je bilo treba, in zato ji bom vedno hvaležen. Zlata mami."

Za konec kariere kriv materialni status

Cilji in želje za zadnji nastop so bili višji. Na koncu je bila delno kriva bolezen le nekaj dni pred prvenstvom, predvsem pa nezdružljivost vrhunskega športa s službo, ki jo je našel v Kopru, saj je bil v finančnem položaju, ki mu ni več dovoljeval 100-odstotnega športnega udejstvovanja.

"Imel sem nor urnik za vrhunskega športnika. Ni te doma, ni regeneracije in iz tedna v teden si bolj utrujen. Vsak teden nekako do srede zdržiš, potem pa je težko. Na srečo sem imel veliko podporo v podjetju Cargo Partner in sodelavci so mi tik pred tekmo poslali tudi sliko s transparentom Go, Peter! Podpora je bila tukaj povsem drugačna, kot sem je bil vajen prej," je še dejal Stevens.

V pripravah je bil omejen. "Na treningu sem vse delal z namenom, več fitnesa, več krajših razdalj, podrobnosti na startu in pri podvodnem plavanju. Vse to sva sestavljala s trenerjem, da bi šlo čim boljše," je še dejal reprezentant, ki bo v Trstu nadaljeval trenersko delo, morda odplaval nekaj tekem za tamkajšnji klub.

Kje bo zdaj živel?

Vsekakor ostaja v Kopru. Kot pravi, so ljudje na Obali zelo odprti: "Lepo te sprejmejo. Tudi žena se tako počuti in je našla družbo, počuti se spočito in to vpliva na oba. Tudi Trst me je lepo sprejel. Tam bom zase še vedno treniral dvakrat ali trikrat na teden."