Zgodba Seana Swarnerja je ena najbolj srhljivih, obenem pa tudi navdihujočih. Že v otroštvu se je znašel pred preizkušnjo, ki se je številni med nami vse življenje bojimo. Sean se je z njo soočil in jo premagal. Dvakrat. Zdaj s svojo izkušnjo vliva upanje drugim v podobnem položaju in na izviren način dokazuje, da je človekov lastni um njegova edina ovira.
Sean Swarner je dvakrat premagal obliko raka z izjemno slabo prognozo, pozneje pa premagal še vrsto športnih izzivov in s tem dokazal, da je z pravo naravnanostjo mogoče doseči karkoli. Postal je prvi bolnik z rakom, ki je osvojil vrh Mount Everesta s samo enim pljučnim krilom, povzpel pa se je tudi na najvišje vrhove vseh sedmih celin in presmučal severni in južni tečaj, kar ga je uvrstilo med le 56 ljudi na svetu, ki so dosegli t. i. Explorerjev grand slam. Preizkusil se je tudi na svetovnem prvenstvu Iron Man na Havajih in prejel prestižno nagrado Don't Ever Give Up. S svojo izjemno zgodbo spada med osmerico najbolj navdihujočih ljudi na svetu, izkušnjo doseganja svojega potenciala pa želi omogočiti tudi drugim. Ne le z motivacijskimi govori, ampak tudi z organizacijo Cancer Climber, ki sta jo leta 2001 ustanovila z bratom in ki financira odprave na Kilimandžaro za ljudi, ki so preboleli raka. Tako jim omogoča edinstvene pustolovske izkušnje in dokazuje, da so tudi najvišji vrhovi dosegljivi.
Na začetku novembra, meseca, posvečenega osveščanju moških o raku, je Sean obiskal Slovenijo. V meglenem jutru, preden se je podal na traso izziva Spartan City Ljubljana in jo med prvimi tudi preizkusil, mi je ob kavi na Ljubljanskem gradu zaupal, kako se je v najnežnejšem življenjskem obdobju spopadel z uničujočo novico. "Pri 13 letih so mi ob poškodbi kolena pri športu povsem po naključju odkrili Hodkinov limfom v zadnjem stadiju. Glede na izvid bi si lahko obetal le še tri mesece življenja, a starša se nista nameravala vdati tako zlahka. Sprva mi nista povedala, kakšno diagnozo so mi postavili, povedala sta mi le, da sem bolan. Preprosto sem sprejel to dejstvo in si želel ozdraveti," se spominja trenutka, ko se mu je začelo življenje obračati na glavo. "Ko ljudje slišijo besedo na R, zmrznejo, zajame jih obup. Starša nista želela, da bi se mi to zgodilo."
Sčasoma je seveda izvedel, s kakšno boleznijo se bori in jo tudi premaguje, a ko je tri leta pozneje obiskal zdravnika zaradi kontrolnega pregleda, so odkrili, da je rak spet tu, a tokrat drugi. Imel je Askinov sarkom, izjemno redko in neozdravljivo obliko raka tkiv v prsnem košu, ki pa ni bila povezana s prvim rakom. Takrat je diagnozo težje sprejel. "Bilo je drugače, ker sem že vedel, da bom moral vse prekiniti – da bom izgubil lase, prijatelje, vse se bo ustavilo, dokler ne ozdravim. Bil sem tudi starejši, zato sem razumel več o življenju, čeprav še vedno ne razumem vsega. Tako je bil drugič občutek hujši kot prvič. Bilo je zelo težko, vendar sem vedel, da bodo slabi dnevi minili. Ko so prišli, sem svoje misli odpeljal drugam, recimo v bazen, kjer sem užival, in si predstavljal, da plavam."
Ob poslušanju njegove pripovedi pomislim, da je pot od okrevanja po bolezni, ki velja za neozdravljivo, do premagovanja najtežjih alpinističnih izzivov naravnost nepredstavljiva. Kaj žene nekoga, ki se bolj kot večina ljudi zaveda krhkosti življenja iz lastne izkušnje, da se prostovoljno izpostavi naporom in tudi potencialnim nevarnostim podviga, kot je vzpon na Everest? Sean mi pojasni, da sta boj z rakom in plezanje pravzaprav bolj povezana, kot je videti na prvi pogled. "V obeh primerih začneš na istem mestu, začneš na dnu. Nato pa se postopno, korak za korakom, vzpenjaš navzgor. Edina razlika je, da ko dosežeš vrh gore, moraš nazaj dol, pri raku pa, ko dosežeš vrh, tega nočeš."
A do plezanja in preostalih ekstremnih športnih izzivov ni prišlo čez noč. V letih odraščanja, ko je upal, da je pustil uničujočo bolezen za sabo, je Sean nekatere svoje občutke bolj ali manj pometel pod preprogo. Želel si je biti normalen najstnik, normalen mlad odrasel moški, zato o svojih izkušnjah z rakom ni govoril, pojasnjuje. "Ko v tistih letih spoznavaš nove ljudi, predvsem dekleta, kako boš ob kavi povedal nekaj takega in upal, da jih ne bo prestrašilo?"
Preproga, pod katero je pometal nepredelana čustva, pa je sčasoma postala premajhna. To je spoznal med študijem. "Študiral sem psihologijo, želel sem postati psiholog za bolnike z rakom in njihove družine. A sem moral najprej predelati lastne izkušnje in se soočiti s tem, kar sem preživel, kaj je to pomenilo zame in kaj želim zase in za druge v prihodnosti. Želel sem pomagati vsem, ki prestajajo karkoli travmatičnega, lahko je bolezen, lahko je ločitev, nesreča, karkoli. Želel sem ljudem prenesti sporočilo, da morda ne morejo nadzirati situacije, v kateri so se znašli, vedno pa lahko nadzirajo svoj odziv nanjo. Ko sem se soočil s svojo preteklostjo, sem se zavedel, da ne morem biti psiholog za onkološke bolnike, saj imam še preveč nerazrešenih travm. Kako bom pomagal drugim, če ne bom najprej pomagal sebi? A vedel sem, da želim pomagati na nekakšen način, in ko sem raziskoval možnosti, kako naj to storim, sem kot simboličen oder sveta, na katerega bi stopil in nagovoril ljudi, izbral Everest kot nekakšno največjo možno platformo za spodbujanje ljudi." Vedel je, da bo, če mu uspe, postal prvi bolnik z rakom, ki je osvojil Everest, kar bo pokazalo ljudem, ki se še borijo z boleznijo, da je mogoče doseči vsak cilj.
Ker je bil od nekdaj športnik, mu fizične priprave niso bile tuje, toda po prebolelem Askinovem sarkomu mu je ostalo le eno delujoče pljučno krilo, zaradi česar bi lahko bil izziv še težji. A ne za Seana. "Večina ljudi pri dihanju ne uporablja celotne kapacitete pljuč, dihajo le z zgornjim delom. Ko sem izgubil funkcijo desnega pljučnega krila, sem se naučil pravilno dihati s trebušno prepono. Zdaj diham globlje kot večina ljudi z obema pljučnima kriloma. Poleg tega imam genetsko napako na srcu, dve veliki veni dovodnici, ki dovajata kri s kisikom, kot da bi narava vedela, da bom izgubil eno pljučno krilo."
Enako pomembna kot fizične priprave, če ne še bolj, pa je bila miselna priprava. "Pomagal sem si z različnimi metodami, ki sem jih uporabljal med zdravljenjem, predvsem je bila ključna vizualizacija. Devet mesecev sem si vsak večer predstavljal, da stojim na vrhu Everesta, predstavljal sem si zadnje korake proti vrhu in zvok škripanja snega pod nogami. Čutil sem vonj ozona in toploto sonca na obrazu, kot bi bilo resnično, saj raziskave potrjujejo, da možgani ne ločijo med živo predstavo in resničnostjo. Ko sem naposled stal na vrhu Everesta, sem imel skoraj občutek, da sem to že doživel. Najpomembnejša pa so bila čustva, ki sem jih takrat občutil, ki sem jih spoznaval že ves čas priprav med vizualizacijo. Šlo je za čustveno navezanost na cilj, in to je bilo ključno." Vseeno so bili med vzponom trenutki, ko bi najraje odnehal. "Na vsakem koraku sem si ponavljal mantro 'višje ko grem, močnejši postajam.' Tako sem si govoril na vsakem koraku, vsak dan na gori."
Prav odnos do cilja in izjemna odločenost pa Seana ločita od večine drugih ljudi. Večina nas poskusi in prej ali slej naleti na oviro, zaradi katere odneha. Sean pa se je zaradi raka naučil, da ne sme odnehati. Da je vprašanje, ali nadaljevati ali odnehati, dobesedno vprašanje življenja in smrti. In vsak nov doseženi cilj, vsak nov osvojeni vrh je nov dokaz, da je s pravo naravnanostjo mogoče vse.
Ob hudi preizkušnji, ki jo je prestal tako zgodaj v življenju, bi se marsikdo predal malodušju in odrasel v zagrenjenega človeka, a Sean ohranja pozitiven in navdihujoč način razmišljanja. Kako mu to uspeva? Odgovor je pravzaprav zelo preprost. "Vedno si rečem, da bi bilo lahko hujše. Opomnim se, da sem dejansko že prestal hujše. In zavedam se, da nam je naloženo točno toliko, kolikor zmoremo prenesti."
Poudarja pa, da je v vseh težkih trenutkih, pa naj gre za boj z boleznijo ali premagovanje zahtevnih izzivov, pomembno upanje. "Nujno je, da ohranimo upanje, ker brez upanja izgubimo vse. Telo lahko brez hrane zdrži 30 dni, brez vode tri dni, a brez upanja človek ne zdrži niti 30 sekund. Vedno je svetloba na koncu predora, če le verjamemo, da je tam, in imamo voljo, da nekaj naredimo."
Prav to pa želi tudi sporočiti vsem, ki se soočajo s kakršnimikoli izzivi. "Najpomembnejše sporočilo je, da je vse mogoče, če imaš pravi pogled. Če misliš, da je nekaj nemogoče, imaš prav. Če misliš, da je mogoče, imaš prav."
Ob koncu najinega pogovora ga povprašam o naslednjem izzivu. "Pred kratkim sem se poročil in nekdo je nekoč rekel, da je zakon večji izziv kot Everest. Naslednja velika pustolovščina je torej zakon, a tudi v prihodnje bi rad ljudi vabil iz njihovih območij udobja in jih spodbujal, da verjamejo, da je vse mogoče."
Seanov prvi obisk v Ljubljani pa ni bil tudi zadnji. Vrača se prihodnje leto oktobra, ko se bo na posebnem dogodku Večer zmagovalcev v organizaciji Sunevents pridružil drugim izjemnim ljudem in spregovoril o svojih izzivih in podvigih.
