Ni kriv veter, slovenske orle so očitno (spet) nenadno prebudili iz faze REM

Povprečno 14. mesto Anžeta Laniška, 30. Žaka Mogla ter skrb vzbujajoča 41. mesto Kosa, 44. Timija Zajca in 47. mesto Domna Prevca po prvih štirih posamičnih preizkušnjah v novi sezoni smučarskih skokov so kar šokantno prizemljili še najbolj realna pričakovanja glede stanja slovenskih orlov. Turbulentni vetrovni pogoji tekem v Ruki in vprašljive odločitve vodstva tekmovanja v nedeljo so k tem rezultatom zagotovo pripomogli; a bolj bi nas moralo skrbeti dejstvo, da smo začeli spremljati tradicijo začetkov sezone, v katerih se Slovenci zdijo … zasačeni.

V zadnjih letih se začetki sezon za slovenski tabor ne zdijo kot pričakovano in skrbno načrtovano novo poglavje, temveč kot naglo prebujenje iz faze REM, po katerem so naši orli še slaba dva meseca omotični. Človek se vpraša, ali vse reprezentance dobijo urnike tekmovalne sezone ob istem času. Slovenci namreč dajejo občutek, kot da je nekdo nenapovedano prekinil njihove priprave in jih poslal naravnost na tekmovanje.

Glavni cilj se z vsako sezono oddaljuje

Vemo, da so apetiti po lanskih raznovrstnih nanizanih uspehih slovenskih orlov veliki. In takšni vedno bili - pa ne samo od slovenskega občinstva. Ti apetiti obstajajo tudi znotraj slovenskega tabora. Po svoji prvi sezoni, ko je Robert Hrgota prevzel mesto glavnega trenerja in prilično uspešno pripeljal slovensko karavano na cilj po fiasku s svetovnim prvenstvom v Planici, je sam rekel: "Naslednjo sezono ciljamo na pokal narodov."

Pičlih 47 točk je takrat, v sezoni 21/22, zmanjkalo, da bi ta cilj uresničil - tradicionalno dominantni Avstrijci so za las preskočili Slovence. Cilj naj bi naslednji dve sezoni ostajal isti, le da se je slovenski tabor od njega postopno oddaljeval. V sezoni 22/23 je razlika med Avstrijci in Slovenci znašala 1520 točk, preteklo sezono pa nam je zmanjkalo gromozanskih 3000 točk, da bi se kosali z našimi severnimi sosedi. 

Da pa ne bo pomote, moramo na tej točki izpostaviti dve stvari. Avstrija ima neprimerljivo več sredstev, sponzorske podpore in sistemske utečenosti, kot jo premore Slovenija. Ne moremo pričakovati, da jim bo slovenski tabor z delcem podpore, kot jo uživajo avstrijski skakalci, z lahkoto pariral. Drugo dejstvo, ki ga je vredno izpostaviti, pa je to, da se je lansko sezono kar 5 naših fantov znašlo na najvišji stopnički na posamičnih tekmah - Peter in Domen Prevc, Anže Lanišek, Timi Zajc ter Lovro Kos dvakrat.

Slovenski tabor je tako zabeležil največ različnih zmagovalcev med vsemi preostalimi državami. Edini logični naslednji korak bi bil, da se na tej močni raznovrstnosti reprezentance gradi naprej ter da se fantje maksimalno pripravijo na močan začetek prihajajoče sezone – dejavnik, ki nam je predvsem lani močno krojil usodo. Slovenci so se namreč že takrat izjemno počasi privajali na tekmovalni ritem svetovnega pokala, o nekih pravih apetitih pa smo začeli govoriti šele v obdobju novoletne turneje.

Zakaj se budilka ne nastavi prej?

Namesto da se sprašujemo o tem, kako je možno, da se skače v tovrstnih vetrovnih razmerah v Ruki (ki je, mimogrede, le postregla s svojevrstno vetrovno normalo, ki smo jo zdaj od finskega prizorišča že vajeni), bi se bilo bolje vprašati, zakaj slovenski orli že spet delujejo, kot da jim nihče ni povedal, da se tekmovalna sezona začne konec novembra?

Spomnimo, da so očitno močni aduti te sezone (Paschke, Wellinger, praktično vsi Avstrijci) vsaj približno dobro prenesli tudi vrtinčenje v Ruki. Ne moremo pričakovati, da lahko Slovenci konkurirajo za najvišja mesta na najpomembnejših in rigoroznih delih sezone, kot so npr. turneje, ali pa v pokalu narodov, če do novega leta komajda pridejo k sebi. Seveda forma, mentalna in fizična pripravljenost vsakega tekmovalca lahko niha, a tukaj ne gre za posamezne primere.

Tukaj (vsaj navidezno) gre za svojevrstno letargičnost, nepripravljenost in očitno negotovost v zraku celotne ekipe. Ekipe, ki je lani kot celota dosegla največ različnih zmag; in obenem ekipe, ki očitno zelo dolgo potrebuje, da se prebudi in privadi na tekmovalni ritem. Pa je res bilo spet treba toliko časa čakati z budilko?

Novo na Metroplay: "Vse, kar vsakodnevno uporabljamo, je bila najprej ideja!" | Jure Korenč