Znani novinar s POP TV razkril neprijetno srečanje: kar med prenosom v živo se je nanj spravil ...

Šport ga je od nekdaj navduševal. Ko ga je oče pri petih letih prvič peljal na nogometno in košarkarsko tekmo, je Tadej Vidrih vedel, da ga bo šport nekako spremljal vse življenje. V srednji šoli sicer še ni bil povsem odločen, kaj bo počel v življenju, a zdaj ni nobenega dvoma, da je svojo strast do športa preslikal v poklic.

"Od takrat, ko me je oče peljal prvič na tekmo, praktično ni minil dan, da ne bi spremljal športa. Že od malega so bile srede rezervirane za spremljanje nogometne lige prvakov, četrtki za košarkarske evrolige, konci tedna pa za vse druge športe. Brez tega enostavno ni šlo. Ko sem bil mlajši, sem spremljal zares vse, od nogometa in košarke pa vse do borilnih športov in tudi snookerja. Nikdar nisem šel zjutraj v šolo, ne da bi prižgal teletekst in preveril rezultate nočnih tekem košarkarske lige NBA," za Metropolitan pove Vidrih, ki se spominja trenutka, kako je prišla ponudba za delo v medijih.

"To je precej zanimiva zgodba. S prijateljem, ki je študiral novinarstvo, in z njegovim sošolcem smo skupaj spremljali košarkarsko tekmo Uniona Olimpije in zraven seveda veselo debatirali. Nakar me sošolec prijatelja vpraša, ali sem kdaj razmišljal o tem, da bi postal športni novinar, saj o športu veliko vem. Dodal je, da na njihovi medijski hiši iščejo sodelavce in bi me lahko predlagal za razgovor. Seveda sem takoj zagrabil ponujeno priložnost, bil sprejet na razgovoru in tako se je moja pot začela."

Skoraj 15 let na POP TV

Prsti po tipkovnici so najprej drseli, ko je pisal novice za spletno stran 24ur.com, nato pa se je preselil na televizijo. "Če se lahko izrazim nogometno, sem na POP TV prestopil konec poletja 2009. Za televizijo sem najprej pokrival nogometne tekme NK Maribor, v Ljudskem vrtu sem imel tudi svoj prvi vklop," se spominja svojih začetkov na televiziji.

"Bilo je leta 2014, ko se je Maribor uvrstil v ligo prvakov, na dan žreba skupin. Urednik mi je dan prej rekel: Tadej, ali si ti že kdaj imel vklop? Malce presenečeno sem odgovoril: 'Ne …' On pa meni z nasmehom: 'No, jutri ga imaš.' Tremo težko opišem, moj gost na vklopu je bil Zlatko Zahović. Ni bilo povsem brez napak, malce sem zajecljal, a za prvič je bilo solidno."

Kot spletni novinar je spremljal tudi borilne športe, pozneje pa se je vsebina teh selila tudi na TV, kjer se je preizkusil kot komentator. "S časom je bilo tudi televizijskih prispevkov s področja borilnih športov vedno več. Zato mislim, da je tudi slovenska javnost vzela to za svoje, sam pa sem se začel razvijati in uveljavljati kot komentator. To je sicer terjalo nešteto neprespanih koncev tedna, saj so po večini prenosi sredi noči po slovenskem času, a moram priznati, da v vsakem prenosu uživam," kar opazijo tudi njegovi sodelavci.

Priložnosti za popravni izpit ni

Razlika med spletnim novinarstvom in televizijskim je precejšnja. To seveda lahko potrdi vsak, ki je preizkusil oboje, izkušnje iz obeh področij pa ima tudi Vidrih.

"Prva in poglavitna je ta, da imaš na internetu precej več prostora za izražanje, medtem ko moraš na televiziji vse, kar imaš povedati, strniti v približno dvominutni prispevek. Ob tem je treba imeti pri televizijskih prispevkih tudi atraktivne kadre, ki bodo pritegnili gledalce."

Povsem druga zgodba pa so vklopi v živo s terena, ki prinašajo takšne in drugačne izzive, s katerimi se novinarji dnevno srečujejo. Včasih pa jim jo zagode tudi kakšna mimoidoča žival.

"Prinašajo neki adrenalin, včasih malo negotovosti, kaj se lahko zgodi, saj se to dogaja v živo in priložnosti za popravni izpit ni. A moram priznati, da v javljanjih čedalje bolj uživam, ne pripravljam si več pretiranega 'scenarija', ampak se poskušam prepustiti toku zgodbe. Tudi trema, ki je bila najprej precejšnja, je zdaj bistveno manjša. Ostala je le tista mala, pozitivna trema, za katero pa mislim, da mora biti prisotna," poudari Vidrih, ki se dobro zaveda, da so del poklica tudi spodrsljaji. Zaradi njih rastemo, se učimo in včasih tudi pošteno nasmejimo.

"Spodrsljajev je bilo seveda kar nekaj, tisti, ki se ga najpogosteje spominjam, pa niti ni bil moja krivda. Bilo je leta 2016, ko je Maribor gostoval v Aberdeenu. Gre za škotsko obalno mesto in tudi stadion Pittodrie je povsem ob morju. In kjer je morje, tam so (po navadi) tudi galebi. Klub Aberdeen na svojem stadionu nima klasičnega prostora, kjer bi bila po tekmi mešana cona za pobiranje izjav, ampak se to odvija kar na zelenici sami. In ko je bilo tekme konec, so galebi zavzeli tribune stadiona Pittodrie. Ravno sem bil sredi intervjuja s takratnim trenerjem vijoličastih Darkom Milaničem, ko sem čutil, da sem 'zadet'. Galeb je spustil 'izstrelek' točno na moje rame, nato pa je stekel po hlačah, vse do čevlja. Intervjuja je bilo konec, saj se nama z Darkom ni več uspelo zbrati, čeprav mi je bilo na začetku neizmerno nerodno, sem se na koncu tudi sam temu pošteno nasmejal. In ker številni pravijo, da takšen pripetljaj prinaša srečo, sem ob vrnitvi v Slovenijo vplačal loto ... zadel nisem niti evra." (smeh)

Poklic, ki v bistvu ni poklic, ampak življenjski slog

Slaba stran novinarskega poklica je nedvomno neustaljeni urnik dela. In s tem bi se marsikateri novinarski kolega strinjal, saj moramo biti vedno na preži za zgodbami in spremljati aktualno dogajanje.

"To je poklic, ki v bistvu ni poklic, ampak življenjski slog. Težko je vse skupaj usklajevati, sploh zaradi tega, ker urnik ni tisti klasični, ampak se lahko iz dneva v dan zelo razlikuje. Poleg tega pa, tudi ko nisi v službi, si nekako še zmeraj tam. Treba je namreč spremljati aktualne novice, športne dogodke, da si zmeraj na tekočem. To seveda terja davek v zasebnem življenju, a na srečo imam partnerico, ki to razume. Treba je poskušati izkoristiti skupne trenutke in proste dneve, saj ni malo dni, ko se vidiš samo, ko se zjutraj zbudiš in zvečer, ko ležeš v posteljo."

Kako poteka njegov vsakdan?

Pred začetkom delovnega dneva je večkrat poskušal biti športno aktiven. Ker njegovo delo po večini poteka popoldne, ima dopoldneve proste.

"Pogosto sem v zadnjih letih zjutraj obiskoval treninge borilnih športov. Najprej boks, nato sem temu dodal še brazilski jiu-jitsu. Tako sprostim svojo dodatno energijo in tudi poskrbim, da sem bolj osredotočen. V službi pa je nato odvisno, kakšne so moje zadolžitve za določen dan. Včasih lahko samo naredim prispevek o kakšni tekmi, ki se je odvila dan prej ali ponoči, lahko pa se podam na teren s snemalno ekipo in posnamem zgodbo. Pogosti so tudi obiski novinarskih konferenc, intervjuji s športniki ... Delovni dan se po navadi zaključi ob osmih zvečer. Kar pa ne pomeni, da si po tem ne ogledam še kakšne tekme, ki je na sporedu." (nasmeh)

Še neizpolnjene želje

Novinarsko delo je res zelo pestro in glede intervjujev ni izbirčen, saj mu je v čast opravljati pogovore z vsemi športniki.

"Naj bo to nekdo, ki se je že dokazal in v športnem svetu velja za zvezdo, ali pa nekdo, ki si šele utira svojo pot v svetu športa. Menim, da ima vsak svojo zgodbo, ki jo lahko deli s svetom. A če je res nekdo, ki bo ga rad intervjuval, je to moj idol iz otroških let, od takrat, ko sem prvič v roke prejel košarkarsko žogo - Michael Jordan. Ena izmed želja je nedvomno komentirati kakšen večji borilni spektakel v živo s kraja dogodka. Če bi to slučajno v newyorškem Madison Square Gardnu, bi pa res odkljukal večino stvari iz 'bucket lista' (seznam želja)."

Olimpijske igre, ki se začnejo 26. julija in potekajo do 11. avgusta, bo spremljal iz redakcije. Od tam bo poskušal narediti kakšno zanimivo zgodbo ter nuditi pomoč sodelavcem, ki bodo na terenu.

"Če govorimo o naših, slovenskih favoritih za kolajne, so to nedvomno Janja Garnbret, Benjamin Savšek, Kristijan Čeh, tukaj so tudi seveda judoisti pa kolesarji. Želim si, da bi prvič osvojili tudi kolajno v moštvenih športih, tukaj imam predvsem v mislih odbojkarje, ki letos zares blestijo."

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču