Nogomet je najpomembnejša postranska stvar na svetu. Pritegne množico ljudi, cele nacije, prebudi pripadnost skupnosti, domoljubje, nacionalni naboj in obrača miljardne zneske. Posameznikom spremeni življenje, napolni ego, postavlja spomenike in tragične junake, poražence.
Nogomet, najlepša postranska stvar
V času dopusta spremljam evropsko prvenstvo v nogometu. Nekoč sem nogomet tudi aktivno igral. Žoga je bila celo moja večja ljubezen od knjige. Pogoj za druženje z žogo pa je bilo najprej druženje s knjigo. Spomin na te čase je živ. Zdi se, kot bi včeraj glasno bral pravljice Božene Nemcove, ene najbolj znanih čeških pisateljic, ob tem, ko je mama (po poklicu) učiteljica likala perilo. Kot bi vedel, da podobo Božene najdemo na bankovcih za 500 čeških kron, sem se z mamo pogodil, 20 strani glasnega branja, brez slik za pol ure nogometa pred hišo. To je bilo zelo nezbrano branje, daleč od voditeljic slavnostnih dogodkov, Tajde Lekše ali Bernarde Žarn, saj sem z enim ušesom ves čas sledil tapkanju žoge nestrpnih soigralcev pred domačo hišo. Glede na vrsto tapkanja in zvok odbite žoge sem točno vedel, kdo se je že pridružil ekipi in kdo manjka. Če se tapkanja nekaj trenutkov ni slišalo sem pospešil z branjem, saj sem mislil, da ekipa že odhaja. Zdelo se mi je krivično, da sem edini od vseh, ki imam predpogoj, da za igranje nogometa potrebuje dovolilnico. Tako sem Boženo po krivici zasovražil in je nisem sodil po vsebini. Vsebine žal sploh nisem dobro poznal, saj sem se posvetil zgolj nastopu v hitrostnem branju in ustrezni interpretaciji. Skratka, igra branja v zamenjavo za igro nogometa. Kljub temu sem igral za šolske ekipe in ekipo Ljubljane, skupaj s Sašom Udovičem, s katerim sva si delila tudi šolsko klop. Žal (ali na srečo) so kasneje knjige premagale žogo.
Še vedno pa nogomet rad igram in ga spremljam iz več vidikov, razumem ga nekoliko drugače kot stranski opazovalci in večni kritiki. Vem nekoliko več od babice, ki je mislila, da je »ofsajd« (off-side ali prepovedan položaj) najboljši igralec, ker je vedno pred nasprotnikovimi vrati.
Tokrat je povod za pisanje kolumne fenomenalna, razburljiva in navdihujoča igra Švicarske reprezentance proti Franciji. Šest golov, po tri na vsaki strani, dva podaljška in enajst kazenskih strelov. To je bilo zame primerljivo vsaj s pet-hodnim menujem v restavraciji z Michelinovo zvezdico. Namesto brbočič so navdihujočo zgodbo v možganih kreirali vidni in zvočni impulzi.
Vrstile so se akcije, fenomenalni goli, preobrat, zastreljana enajstmetrovka. Kot bi tekma imela režiserja veščega vseh filmskih žanrov od akcijske filma do drame, trilerja s pravljičnim zaključkom. Poleg igre, domiselnih akcij, borbenosti, skritih udarcev in drsečih štartov, eksplozivnih šprintov, virtuoznih sprejemov žoge, prenosa igre in vtekanja v prazen prostor, taktičnih zamisli in menjav, pa sem na koncu razmišljal še nekoliko drugače. Globje. Morda zaradi vseh prebranih knjig.
Diskriminacija na osnovi znanja nogometa
Trener Švice Vladimir Petković je odlično sestavil ekipo 11 igralcev. Povezanost med Xhako, Mehmedijem, Shaqirijem, strelske sposobnosti Seferovića in Gavranovića so odločili srečanje, ki se je zdelo odločeno že po zgrešeni enajstmetrovki švicarja Ricarda Ivana Rodrigueza Araya, strelih francoza Karima Mostafe Benzemaja in zlatega visokoraslega dečka Paula Pogbaja.
Namerno pišem polna imena igralcev s francoskim in švicarskim potnim listom. Zato, da se lahko glasno vprašam, zakaj tujci (priseljenci) osrečujejo svoje bogate mačehe in ne rodnih mater.
Mater (očetov, bratov...), ki se v kotu temačne izbe, kot Cankarjeva slovenska mati sprašujejo, zakaj jih je zatajil. Na letošnjem prvenstvu redno izvajajo teste za covid, ki so prikrajšali meni ljubo hrvaško reprezentanco in Modriću preprečili zmagovito podajo C-19 pozitivnemu Perišiću, ki je žal ostal pred slačilnico ob TV ekranu. Morda pa bi veljalo razmisliti, da UEFA po zadušitvi upora bogatih naredi še en korak v pravo smer in uvede genski test. Po genskem testu pa igralce razvrsti v prave ekipe. V moštva držav od koder prihajajo. Prav predstavljam si iskreno vzdušje na tribunah, inovativno navijanje, glasbene in plesne vložke iz različnih vasi iz katerih prihajajo dečki, nekateri celo v napihljivih gumenjakih na begunskih poteh. Tako pa težko gledam presrečne Švicarje, ki padajo v ekstazo po kombinaciji Xhake, Mehmedija in Shaqirija, slavijo gole Harisa Seferovića in Maria Gavranovića. Ti fantje so prej naši kot njihovi. To so priimki iz mojega kadetskega moštva. Zato sem do veselja bolj upravičen jaz kot tisti Švicarji, ki svoj potni list podelijo le Harisu z znanjem nogometa in mnogo težje Harisu brez znanja nogometa. Zato je EURO 2020 ne le športni dogodek, pač pa tudi dogodek, ki ob vsakem golu razgali vso hipokrizijo sodobne družbe in sveta. Ob vsakem golu tako prebivalci nacije slavijo svojo lastno hinavščino in licemerstvo.
Švicarji naj imajo ure, banke, toblerono in luknjaste sire, ne pa zmag iz nogometnih veščin in spretnosti.
Te zmage so plod trpljenja posameznikov, družinskim dram iz družbenega dna, ki nastopajo pod strokovnim vodstvom strokovnjakov tujih nogometnih lig. Angleške, nemške, francoske. Le dva igrata v švicarskem klubu in švicarski ligi.
Pustite otroke igrati nogomet
Vladimir Petković, trener švicarske reprezentance, je bosanski Hrvat s švicarskim potnim listom. V moštvu ima 26 igralcev, od tega je 22 ali 84,6% tujcev, ki so skupaj vredni 288,5 milijona evrov. Igral je proti Franciji, aktualnemu svetovnemu prvaku v nogometu. V moštvu je bilo 26 igralcev, od tega je 21 ali 80,8% tujcev z najrazličnejših otokov in obal, skupaj so vredni kar preko 1 milijarde eurov.
Draga mama, pri teh številkah pa bi bilo morda bolje, da bi lahko nogomet igral brez omejitev in se tako mnogo hitreje rešil kredita v švicarskih frankih. In ko zganjamo vik in krik zaradi »sumljivega« in umazanega, od poti izmučenega posameznika, pomislimo, da je morda prav on tisti, zaradi katerega bo nekoč prešerno igrala Prešernova Zdravljica in bomo žareli od ponosa, kot smo pri koših Dragića, Dončića, Preprelića, Randlopha....
Vsi ti fantje pa imajo navdihujočo življenjsko zgodbo, iz katere se lahko učimo vsi, od šolarjev pa do tistih, ki mislijo, da so pobrali že vso pamet sveta. Ob biografijah Modrića, Rakitića, Šveda Ibrahimovića, Maradone se vam naježijo dlake in orosi oko. Talent, z nadgradnjo trdega dela, odrekanja, tudi lakote, ki otroke nauči tudi drobnih uličnih prevar in trikov, jih dela za to, kar so. Junaki in gladiatorji modernega časa. Pustite otroke igrati nogomet na ulici, v parku in ne zgolj na playstationu. Današnji otroci prevečkrat zbirajo sličice in albume nogometašev in premalo igrajo nogomet. Tako bodo lahko postali le agenti, lastniki moštev in mešetarji vseh vrst, ki jim je nogomet zgolj del poslovne strategije.
Upam, da ne bodo iskali Ofsajda, ki je vedno pred nasprotnikovim golom.
