Teja Belak: Gimnastika je šport, v katerega moraš vložiti veliko dela

Čeprav bodo naslednje olimpijske igre šele čez tri leta v Tokiu, se 23-letna športna gimnastičarka že vneto pripravlja na zadnji naskok v svoji športni karieri in upa, da ji bo telo služilo brez poškodb. Rezervni načrt za kariero po športni upokojitvi že počasi kuje in priznava, da se oglaša tudi materinski klic! Čeprav bi že imela otroka, je sklenila počakati še nekaj let in se posvetiti temu, kar najbolje zna – telovadbi na gimnastičnih orodjih.

Zakaj ste se med vsemi športi odločili prav za športno gimnastiko?

Teja: Ko sem bila majhna, smo živeli v Zeleni jami in čez cesto je bila gimnastična dvorana. Ker sem bila zelo živahna punčka, me je mami vpisala na gimnastiko, saj nikoli nisem znala biti pri miru. Pri šestih letih sem začela trenirati, ampak na začetku smo se samo igrali. Mami je od drugih staršev, katerih punčke so že nekaj časa trenirale, izvedela, da deklice trenirajo po štiri ure na dan. Ni verjela, da bi tudi jaz lahko toliko trenirala, ampak bilo mi je všeč, rada sem hodila na gimnastiko.

Dekleta se z gimnastiko navadno začnejo ukvarjati že zelo mlada, vi ste začeli šele pri šestih letih!

Teja: Ja, to je že precej pozno. Deklice se začnejo ukvarjati z gimnastiko že pri treh letih – to so najboljša leta za začetek.

Ampak vlaka niste zamudili! Je bil odločilen vaš talent, močna želja ali vztrajnost pri treningih, da ste se razvili v vrhunsko športnico?

Teja: Zagotovo je bil na začetku odločilen talent, ker sem potrebovala najmanj časa, da sem se vse naučila. Tudi zaradi družbe v klubu sem rada hodila na treninge. Pozneje pa je bila pomembna še želja, ta je bila z leti vse močnejša, sploh ko sem začela hoditi na tekmovanja.

Kdaj so se za vas začela resna tekmovanja?

Teja: Po dveh letih treniranja. Začeli smo z obveznimi vajami, sledila so številna tekmovanja. Vesela sem, da so se starši v klubu razumeli, zato smo se veliko družili, imeli smo zabave in bili kot ena velika družina. Na začetku nas je bilo 15, od vseh sva do danes ostali samo še dve. Skupina se je zmanjšala takrat, ko so ugotovili, da treningi niso več igra.

Pa se je v klubu čutilo rivalstvo ali ste si bili v spodbudo?

Teja: Ne, rivalstva med nami ni bilo nikoli. Se mi zdi, da je bilo več težav z nekaterimi starši, ki so hoteli, da je njihov otrok uspešen. Tudi zdaj ni rivalstva, nas je tako malo. Vsaka zase v klubu ve, v čem je dobra, zato si pomagamo in rivalstva ni čutiti.

Omenili ste zagrizene starše. V kakšni vlogi pa so bili vaši starši?

Teja: Pri nas je bilo vedno tako, da so mi ob kakšni slabi oceni v šoli zagrozili, da mi bodo prepovedali iti na trening – zame je bila to najhujša kazen. Sta me pa starša vedno spodbujala. Tudi zdaj pravita, da mi bosta stala ob strani, ne glede na to, kako se bom odločila. Srečo imam, da imam podporo obeh.

Pa sta bila športnika, da razumeta vašo zagrizenost?

Teja: Oba sta bila športnika, mami je tekla in tekmovala, oči je igral košarko ... Sta bila športnika, ne pa vrhunska.

Vi ste torej v družino vnesli dinamiko vrhunske športnice. Kako ste se s tem spopadali kot družina?

Teja: Moja starša sta se pogosto prilagajala in za to sem jima hvaležna. Ko sem bila mlajša, sta vedno hodila na tekmovanja po Sloveniji z mano, tam sta mi bila vedno v podporo, vse nastope sta snemala, zato imamo doma celo zbirko posnetkov na kasetah. Zdaj, ko sem večja, seveda ne hodita več z mano, ampak sta mi še vedno v oporo, tudi pet let mlajši sestri sta bila, ampak ona v tem športu ni vztrajala. Tudi to sta razumela.

Vaša paradna disciplina je preskok, kaj pa druga orodja, radi telovadite na njih?

Teja: Odvisno od dnevnega počutja. Ko nimam kaj dosti motivacije ali se slabše počutim, sem na bradlji ali gredi. Ko sem polna motivacije, pa mi je najbolj v užitek na preskoku. Treniram vedno vsa orodja, ker ne vem, kdaj bom potrebovala mnogoboj. Imam pa težave z gležnji, zato mi je na parterju najtežje.

Omenili ste težave z gležnji. Ste imeli kdaj kakšno konkretno poškodbo, ki vas je ustavila?

Teja: Najhuje je bilo leta 2014, ko sem imela operacijo zaradi ahilove tetive, na kateri se mi je naredil kostni izrastek. Bolelo me je eno leto prej, pa nismo vedeli, kaj je vzrok za bolečine. Pred operacijo so mi rekli, da bom po nekaj mesecih v redu, pa se je okrevanje zavleklo na več kot pol leta. Šele po enem letu sem bila spet v formi. Takrat je bila težava odpravljena, a so se kmalu začele pojavljati druge težave, povezane ravno s to poškodbo. Preostalih poškodb na srečo nisem imela, le premalo gibljive gležnje imam.

Koliko treningov pa imate na dan?

Teja: Treniram vsak dan, od 8.30 do 11.00, razen ob sredah, in popoldne, od 14.30 do 16.30, treniram tudi ob sobotah, le v nedeljo sem prosta. Sliši se veliko, ampak treningi niso tako intenzivni, so pa naporni. Velik poudarek je na ogrevanju, delam pa tudi vaje za moč, gibljivost, se posvečam koreografijam za vsako orodje posebej.

Kako pa se vam poznajo leta, malo je namreč gimnastičark, ki imajo več kot 20 let!

Teja: Z leti se ne obremenjujem. Res je, da je bilo včasih nad 20 let starih gimnastičark precej manj, danes jih je več. Pri meni se leta še najbolj kažejo na telesu. Potrebujem več počitka, več časa za ogrevanje, bolj pazim, da se ne bi poškodovala ...

Pri telovadkah je pomembna tudi telesna teža, je bila pri vas kdaj težavna?

Teja: Največ težav imajo dekleta v najstniških letih, tudi jaz sem se v puberteti zredila za štiri kilograme. In bolj ti sitnarijo, da se ne smeš zrediti, bolj mamljiva je hrana in bolj ti paše jesti. Zdaj, ko sem že čez to obdobje, vem, da manj bom imela kilogramov, lažje mi bo. Tudi z leti se pozna, da se na trebuščku kar nabira in ne gre kar tako stran, pa sem stara 23 let in treniram po šest ur na dan. Enostavno moraš paziti na prehrano.

Pa imate rezervni načrt, če bi morali nenadoma zaključiti športno kariero?

Teja: Kaj bom, se že dlje časa sprašujem, ker se res lahko zgodi, da čez noč ostanem brez službe v vojski in brez BTC-ja – sponzorja, v tem primeru bi šla lahko živet nazaj domov, ker ne bi imela prihodkov. Na Olimpijskem komiteju Slovenije imajo program usposabljanja oziroma delavnice o karieri po športu. Teh se bom udeležila, da vidim, kaj lahko naredim. Tudi športniki se med seboj velikokrat pogovarjamo, kaj lahko naredimo, vsi smo na istem in vsi imamo negotovo prihodnost, če se nam nenadoma zaključi športna kariera.

Vi ste končali šolo za medijskega tehnika!

Teja: To šolo sem izbrala zaradi bližine, da sem lahko več časa preživela na treningih. Končala sem jo, ampak nisem imela želje po dodatnem izobraževanju, ker bi zaradi tega morala zmanjšati količino treningov. Bolj si želim udeležbe na še enih olimpijskih igrah. Ampak z manj treningi to ne bi bilo izvedljivo.

Kaj pa bi počeli po končani športni karieri, kakšno delo bi vam bilo všeč?

Teja: Všeč mi je delo z otroki, bila bi vzgojiteljica ali pa bi šla za trenerko gimnastike. Rada bi jim dala znanje in izkušnje, ki sem jih nabrala v vseh teh letih treningov in tekmovanj. Imam trenerja, ki ni bil nikoli tekmovalec, jaz pa bi kot tekmovalka razumela, kaj preživljajo na treningih in tekmovanjih.

Ste imeli kakšno vzornico, ki ste jo občudovali ali se po njej zgledovali?

Teja: Niti ne. Na tekmovanjih vedno gledaš najboljše in si želiš, da bi bil tudi sam tako uspešen. Še najbolj mi je bila všeč Švicarka Giulia Steingruber, sama pa sem vedno hotela biti bolj samosvoja.

Vas poleg gimnastike navdušuje še kakšen drug šport?

Teja: Všeč mi je atletika, ampak ne toliko, da bi v prostem času še kaj delala v tej smeri. Sem s fantom poskusila igrati tenis, pa ni šlo, ker nam gimnastičarkam športi z žogami in loparji pač ne grejo dobro. (smeh) Včasih igram odbojko, ampak po treningih se mi ne ljubi kaj dosti več migati.

Kaj pa počnete, ko niste v dvorani?

Teja: Rada pospravljam! Glede tega sem perfekcionist, rada imam čisto. Rada hodim tudi po nakupih in se družim s prijateljicami. Včasih sem rada 'žurirala', ampak zdaj se mi ne ljubi več. Še najraje pospravljam, res ... Sesanje in pomivanje po tleh je še najbolj 'fajn'. Včasih mi že fant reče, da naj neham, ampak mene res moti, če je umazano. Moram pospraviti, da se potem bolje počutim. Taka sem!

Vztrajni ste, to je ena od vaših vrlin. Kaj pa po vašem mnenju loči športnika od vrhunskega športnika?

Teja: Ni dovolj samo želja! Eni si samo želijo uspeti, pa nič ne naredijo za to. Veliko je seveda odvisno tudi od talenta. Jaz grem na primer na morje za deset dni, pridem nazaj in nadaljujem tam, kjer sem končala, nekatere punce pa rabijo več časa. Tudi vztrajati je treba, pa še veliko je malenkosti, ki so pomembne in se na koncu seštejejo.

Kaj je vaša največja vrlina v športnem smislu?

Teja: Jaz sem naravno zelo močna. Veliko manj delam za moč in veliko več dosežem. To je moja prednost. Nekatere imajo odlično gibljivost, ki je pa jaz nimam, ker sem naravno bolj trda in moram veliko več delati na gibljivosti kot marsikatera druga.

Ste verjetno zaradi moči tako dobri na preskoku?

Teja: Tako je, to se pozna, ker na preskoku potrebuješ eksplozivnost.

Pa so to vrlino pri vas prepoznali dovolj zgodaj?

Teja: Pri nas so dolgo vztrajali, da delamo na vseh orodjih. Šele ko smo začeli hoditi na svetovne pokale, so nas začeli bolj usmerjati. Veliko je odvisno od trenerja in moj trener vidi, da sem dobra na preskoku.

Si želite še več doseči na drugih orodjih?

Teja: Pri meni je težava, da ni nobene gimnastičarke za mano, ki bi bila tako dobra, da bi me lovila in bi mi s tem pomagala, da sama naredim še več, kot bi lahko. Z manj truda sem pogosto dosegla več kot druge, zato se mi ni bilo treba preveč gnati. Zavedala sem se, da sem bolj sposobna, da bi lahko dosegla še več, ampak včasih v dvorani enostavno nisem našla tiste prave motivacije. Tudi trener mi je to govoril. Zdaj, ko sem starejša, dajem vse od sebe, ker se zavedam, da delam zase. Zavedam se, da se moram pripraviti za Tokio.

Torej boste šli na naslednje olimpijske igre v Tokio?

Teja: Želim si! In vse moči bom usmerila v to.

Kako pa se boste pripravljali?

Teja: Priprave smo začeli takoj po olimpijskih igrah v Riu. V gimnastiki je vsak dan pomemben, to je šport, v katerega moraš vložiti veliko dela. Zato se že zdaj pripravljam, ves čas imam fizioterapije, da ne bom imela težav z gležnji. Pridno treniram na vseh orodjih, ker bi se na tekmovanje rada uvrstila prek mnogoboja. Zato tako vneto treniram.

Vrhunski športnik mora biti pripravljen tudi psihično, ste vi imeli kdaj s tem težave?

Teja: Največ težav sem imela po operaciji. Takrat mi je bilo zelo težko, zato so mi priskrbeli pomoč psihologinje. Tudi mesec dni pred nastopom v Riu, ko sem se v predolimpijskem obdobju poškodovala, mi je bilo težko. Če ne bi imela pomoči trenerja in psihologinje, bi se mi vse podrlo.

Bi imeli psihologinjo za podporo tudi za naprej, navsezadnje je do naslednjih olimpijskih iger še obdobje treh let!

Teja: Izrazila sem željo, da bi še naprej sodelovala z njo, saj tudi, ko misliš, da ne potrebuješ pomoči, izvleče kaj iz tebe in ti tako pomaga. Rekla je tudi, da bo sprejela plačilo šele, ko me bo pripravila do tekmovanja na olimpijskih igrah.

Lepa gesta! Imate morda tudi vi kakšno priporočilo za ljubitelje gimnastike?

Teja: Jaz bi dala vsakega otroka na gimnastiko zaradi razvijanja motoričnih sposobnosti, ki jih otrok razvije, pa tudi če se potem usmeri v kakšen drug šport. Te sposobnosti mu bodo prišle prav pri drugih športih.

Včasih je bilo zanimanja za gimnastiko več, zakaj je po vašem mnenju to zanimanje upadlo?

Teja: Pozna se, da so otroci drugačni. Ko smo bili mi majhni, smo se igrali zunaj in plezali, danes pa so otroci veliko doma za računalniki. Tudi majhne punčke, ki jih pripeljejo v gimnastično šolo, so manj sposobne. Trenerji drugače delajo z njimi, bolj so mehki. Nam je bilo težko, jokali smo, ko je bilo težko, ampak to je treba doživeti, če hočeš biti vrhunski športnik!

Vam je bilo tako zelo težko?

Teja: Ko si majhen, je vse težko in tudi hitreje zajokaš, ampak zaradi tega smo dobre! Priznam, da za svojega otroka ne bi želela, da bi šel skozi vse to! Pa ne razumite me narobe, zdaj mi je super, nič mi ne manjka, je bilo pa hudo, ko sem bila majhna, ker sem to kot otrok drugače dojemala.

Saj pravijo, da je trnova pot do športnega uspeha, je pa tudi zadoščenje. Vi ste bili na številnih tekmovanjih ... Katero vam bo ostalo v najlepšem spominu?

Teja: Udeležba na olimpijskih igrah je bila zame vedno največ, kar športnik lahko doseže, ker je tam vzdušje drugačno kot na drugih tekmovanjih, tam je ogromno športnikov na enem mestu in ti kot športnik navijaš tudi za druge. To je bila zame najboljša tekma, zato si tako močno želim iti na naslednje olimpijske igre. Mi bo pa v spominu ostala še ena tekma iz leta 2013, ko sem se na evropskem prvenstvu kot prva Slovenka uvrstila v finale in končala na 4. mestu. Takrat je bil to zame velik dosežek. Teh občutkov zmagoslavja ne pozabiš!

Foto: Primož Predalič

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere