Tone Vogrinec o vse hujši krizi slovenskega alpskega smučanja: "Ne da nas ni pri dobrih uvrstitvah. Še na startu nas ni!"

Ko smo Toneta Vogrinca, očeta slovenske smučarije, povabili na pogovor o prihodnosti slovenskega alpskega smučanja, je z nasmehom odvrnil: "To bomo pa hitro končali ..." A že v naslednjem trenutku je iskal prost termin, saj strast do smučarskih zavojev v njem ni nikoli zares ugasnila. Mariborčan, ki je svoj čas kot trener usmerjal nekatere najsvetlejše zvezde slovenskega smučanja, danes z zaskrbljenostjo spremlja mladinske tekme, kjer slovenskih dresov skorajda ni več.

Njegova pot od tekmovalca, reprezentanta in trenerja do direktorja in glavnega trenerja slovenskih smučarskih reprezentanc je bila zaznamovana z vztrajnostjo in ljubeznijo do smučanja, ki so jo plemenitili uspehi Bojana Križaja, Mateje Svet, Jureta Franka, Roka Petroviča in številnih drugih. Dokazal je, da dvomilijonski narod premore svetovne šampione, zaradi katerih je ob dobrih rezultatih za stavo v polni smučarski opremi skočil tudi v vodnjak, ali pa pešačil iz Ljubljane v Maribor. Oči se mu iskrijo, ko govori o tem, kakšna prijateljstva so se gradila v reprezentanci in kako pomembno je, da se mladi družijo in zabavajo ob tekmovalnem športu.

Njegovo delo pa je segalo tudi onkraj slovenskih meja, saj je kot član izvršnega alpskega odbora Mednarodne smučarske zveze (FIS) pomembno sooblikoval mednarodno smučarsko sceno. A kljub vsem uspehom tisti, ki ga "vsi kličejo Tona", kot je naslovil svojo biografijo, ostaja skromen. In čeprav je na začetku trdil, da bomo "hitro končali", smo po dveh skodelicah kave in uri in pol pogovora ugotovili, da bi lahko z njim razpravljali še ure in ure.

Njegovi spomini in nasveti so dragocen zaklad slovenskega športa, ki bi jim morali prisluhniti, če želimo še opazovati plapolanje slovenske zastave ob melodiji Zdravljice. Tone Vogrinec je bil več kot le trener; bil je mentor, inovator in motivator, ki je znal prepoznati in razviti talent. Ravno to, česar v slovenski smučariji zadnja leta zelo primanjkuje ...

Težko je zanikati, da so se razmere za smučanje v zadnjih desetletjih spremenile, saj so zime veliko toplejše, namesto snega pa imamo pogosto dež. Kako to po vaše vpliva na tekmovalno alpsko smučanje?

Glede tekmovalnega smučanja ste morda preveč pesimistično ocenili, da niso več takšni pogoji, kot so bili včasih. Podobni so, vendar dražji. Že ko sem začel leta 1970 trenirati, je bilo alpsko smučanje finančno težko dostopno, saj smo poleti potovali v Argentino, Čile, Avstralijo, Novo Zelandijo, kjer je bil naravni sneg. Izgovori, da ni možnosti smučati, so predvsem finančne narave. Tisti, ki imajo denar, lahko smučajo po vseh ledenikih v sosednjih državah, tako da se lahko 150 snežnih dni na leto porazdeli med treninge na južni polobli, ledenike in zimo, ki jo imamo med decembrom in februarjem oziroma marcem.

Dolga leta ste bili vpeti v delovanje Smučarske zveze Slovenije. Kako njeno delo ocenjujete zdaj?

Trenutno Smučarska zveza Slovenije relativno dobro deluje, ima zelo korektne odnose s sponzorji, proračun alpskih smučarjev pa je večji, kot je bil kdajkoli prej. Letos je blizu 3,6 milijona evrov. Problem pa je, da tekmovalcev ni več. Trenutno bi morali zvoniti vsi alarmi. Tekmovalnega alpskega smučanja v Sloveniji praktično ni več. 

Lahko podrobneje opišete trenutno stanje v slovenskem alpskem smučanju med moškimi in ženskami ter njihove možnosti za uspeh na mednarodni ravni?

Imamo nekaj šampionov: pri moških je to Žan Kranjec, drugi so nehali. Pri smukačih so tu še dva do trije fantje, ki se bojujejo za kakšno točko v svetovnem pokalu. Na treningih pred smukaškimi tekmami med trideseterico ni nobenega, le tu in tam se kdo uvrsti in doseže kakšno točko. Ti fantje ne morejo sami nositi perspektive slovenskega alpskega smučanja. Pri moških torej potegnemo črto ... Pri puncah imamo štiri. Poleg Ilke Štuhec še Ano Bucik, Andrejo Slokar in Nejo Dvornik. Tudi one so bile delno poškodovane ali lovijo formo za nazaj, zato težko pričakujemo, da bi se borile za stopničke.  Za njimi naj bi prihajali novi tekmovalci, ki pa jih ni. Jaz sem s tem še vedno obremenjen, ker sem vse življenje preživel v tem športu. Dnevno brskam po internetu in iščem rezultate vseh kategorij. 

Kaj natančno vas skrbi in kako ocenjujete trenutno situacijo v mlajših kategorijah?

Za svetovni pokal vemo, da nimamo nič. Če bi človek pričakoval, da bomo čez dve leti ali več imeli nekaj naslednikov nekdanjih asov, bi morali biti zdaj ti tekmovalci med prvimi desetimi v evropskem pokalu. Gledam evropski pokal … nikjer nobenega. Naslednja stopnja je mladinsko svetovno prvenstvo: ne da nas ni pri dobrih uvrstitvah, še na startu nas ni! Dva fanta in ena punca so letos startali na mladinskem svetovnem prvenstvu, ki ni bilo v oddaljeni Avstraliji, bilo je blizu, v Franciji. 

V vaših časih je bilo torej drugače?

Včasih smo osvajali mladinska svetovna prvenstva. Leta 1975 je slavil Bojan Križaj in vsa leta za njim smo imeli celo vrsto mladinskih medalj. Zdaj ni v evropskem pokalu nič, v mladinskem svetovnem pokalu prav tako nič … Potem so tu še FIS tekme, ki smo jih včasih imeli celo vrsto, letos pa je bilo nekaj odpovedanih zaradi vremenskih pogojev. 

Ste imeli v preteklosti tudi več kandidatov za FIS tekmovanja? 

Seveda, v mojih časih smo se na smučarski zvezi prepirali, komu dati priložnost na FIS tekmah. Klubi so pritiskali, češ "dajte še enega našega" in "pa on je bil že dvakrat". Veljalo je pravilo, da lahko startamo s šestimi tekmovalci, imeli pa smo vsaj 12 kandidatov, ki bi si zaslužili tekmovati. Če danes pogledamo FIS tekme, ne da jih je malo … skoraj nobenega ni! To pomeni, da še naslednjih šest do osem let ne bo nobenega kandidata za svetovni pokal. Od mladinskega svetovnega prvenstva pa do FIS tekme namreč traja pet let, da se tekmovalci uvrstijo naprej. Ne samo po znanju. Startno številko si je treba priboriti. Te pa se pridobivajo prek FIS tekem, evropskega pokala, mladinskega svetovnega prvenstva in državnih prvenstev, da pride tekmovalec v svetovnem pokalu vsaj do ene številke med prvih 45. Pa še s to številko ima tekmovalec v tehničnih disciplinah malo možnosti.

Govorili smo o finančnih pogojih v reprezentanci. Rekli ste, da je dovolj sredstev. Zmanjka torej bolj na začetku, pri mladini, zato tudi ni naslednikov?

Tako je, govoril sem o reprezentančni piramidi. Napajanje od spodaj je stvar klubov. Klubi so revni kot cerkvene miši, s tem, ko za reprezentančni program ta sredstva – vsaj za zdaj – zadoščajo. Za preostale je finančno stanje katastrofalno in zato tudi ni prirastka. Klubi lahko iz javnih sredstev na lokalnem nivoju mogoče nekaj dobijo, sicer pa je financiranje na ramenih staršev. 

O kakšnih vsotah govorimo?

Za 14-letno dekle so recimo stroški treninga 25 tisoč evrov na leto. Nekaj staršev si to lahko privošči, veliko pa jih svoje otroke, če so športno nadarjeni, usmerja v druge športe, ki jih je v Sloveniji ogromno. V letih, ko smo bili smučarsko najbolj uspešni, smo bili tudi dobro organizirani, vsaj kar zadeva selekcije mladih športnikov. Po slovenskih šolah smo s posebnimi programi v sodelovanju s fakulteto za šport testirali mlade in njihove psihofizične sposobnosti ter nato izbrali najboljše iz vsake generacije. Tako smo imeli vsako leto armado izbranih talentov, ki so imeli kakovostne treninge na smučeh – mladi so imeli že takrat v okviru smučarske zveze približno 50 poletnih dni na ledenikih.

Pa danes?

Tega danes ni več. Ne zato, ker ni več snega, ampak ker je treba za dnevno vozovnico na smučiščih odšteti okrog 75 evrov. Potem so tu še drugi stroški: prevoz, kombi, gorivo, zavarovanje, hotel, vozovnica za žičnico, če želiš dobiti progo na ledeniku, jo moraš rezervirati in plačati, potem je tu še oprema ... Prirastka torej ni. Naj ponovim še enkrat: menim, da za to ni kriva slaba zima ali slaba organizacija, tudi klubi se mučijo in poskušajo vse mogoče, da pripeljejo mladostnike. Ti pa v dobi pubertete rečejo: "Mami, jaz se ne grem več tega." Vsekakor pa to ne pomeni, da se tu in tam ne bi pojavil kakšen šampion. 

Imate kakšno idejo, kaj bi lahko bila rešitev, da bi prepotreben denar prišel do klubov?

Težko. Včasih je bilo dovolj, da so mladi trenirali dvakrat na teden. Zdaj ni več športa, kjer ne bi trenirali dvakrat na dan. Plavalci, recimo, trenirajo pred šolo in po njej. Velikokrat gre tudi bolj za motiv staršev, v smislu: "Morda bomo pa imeli nogometaša, ki bo služil milijone."

Če se vrnemo k smučanju. To zimo smo bili priča izredno veliko poškodbam, tudi med najboljšimi. Kaj se je zgodilo? Zgolj naključje, utrujenost tekmovalcev, so krive nevarne postavitve?

Vsega po malem. Za varnost je poskrbljeno bolj kot kdajkoli prej. Dvojne, celo trojne mreže. Na univerzi v Innsbrucku so narejene cele znanstvene študije o varnosti opreme, dolžini smuči in radija. Smuči so postale bolj agresivne, po drugi strani je z njimi lažje smučati. Proge so lepše in bolj pripravljene kot kadarkoli prej. Ko sem sam smučal v Wengnu na isti progi, kot smučajo zdaj, sem se boril s progo, ne s časom. (smeh) Proge so bile takrat zgolj "poštamfane", še ratrakov ni bilo. So bile pa poškodbe letos res velik problem, ker ni normalno, da so tekmovalci iz prve petnajsterice zdaj skoraj vsi uničeni - 10 do 12 poškodovanih. In to so vse težke poškodbe. Strgane vezi, kar pomeni eno leto rehabilitacije. To je velik problem. Na mednarodni smučarski zvezi si bodo najbrž zelo belili glavo z vprašanjem, kaj narediti za večjo varnost, da bo manj poškodb. Jaz pravim, da je smučanje najbolj nevaren šport na svetu. Poglejte si za primer motoGP – ga trikrat obrne pri 350 km/h, on pa vstane in hoče voziti naprej. V smučanju skoraj ni padca brez poškodbe. 

Uspešni tekmovalci so prosili za manjše število tekem …

Kilde, Shiffrinova in še nekaj konkurence, ki imajo dovolj denarja – ti bi imeli manj tekem. Vsi drugi pa bi imeli več tekem, da imajo več možnosti, da se kam prebijejo. Res pa je, da politiko običajno oblikujejo najboljši. Mogoče bodo zmanjšali število tekem, da se ne bodo ponovile tri tekme druga za drugo. Ampak to pomeni, da bo kakšna država ostala brez. Če bodo zmanjševali, bosta Kranjska Gora in Maribor prva prečrtana s seznama.

Večkrat ste že omenili, da zagovarjate ekipni duh – reprezentančno treniranje pred individualnimi ekipami.

Tako je, jaz bi na začetku kariere dal neko mejo – dokler tekmovalec ni med prvo petnajsterico, naj ne razmišlja o individualni ekipi. Če pogledamo Tino Maze, ki je prvo zmago v svetovnem pokalu osvojila kot članica reprezentance, potem pa se odločila za svojo ekipo, bi se jaz tega držal. Idealno je, da imamo ekipo mladih, po 8 tekmovalcev in tekmovalk, ki se skupaj družijo, potujejo, večerjajo, trenirajo, se spodbujajo in na vsakem treningu tekmujejo med sabo. Prednost samostojnega treniranja pa je v tem, da trener lahko program prilagodi točno glede na potrebe posameznega tekmovalca – od ure vstajanja, discipline, ki se tisti dan trenira, do masaže zvečer in določanja prostih dni glede na utrujenost. Danes imajo takšni tekmovalci že po pet ali šest spremljevalcev. Tega v skupini sicer ne morejo dobiti, vendar pa menim, da ni treba, da vsi ti skačejo okoli 15-letnika. Najstnik, ki mora ogromno dni na leto potovati s "tremi starimi kozli", s katerimi se nima kaj pogovarjati, razen o smučanju, bo hitro odnehal. Ni tiste mladostne zafrkancije, in to jih odvrača.

Je torej v tem primeru najboljša kombinacija samostojnega in ekipnega dela?

Ja. Tu je potreben zelo občutljiv pristop, da se tudi individualna ekipa zna vključiti v ekipni del. Recimo, da ima delno svoj program, delno pa se vrne k reprezentanci. Tako se lahko primerja s sotekmovalci in na ta način spodbujajo drug drugega k boljšim rezultatom. Vse to kombiniranje pa se da, če seveda imaš tekmovalce, ki pa jih mi nimamo! Kako in koga naj kombiniramo?

Kako komentirate usposobljenost slovenskih smučarskih trenerjev?

Dolga leta sem trdil, da imamo najboljše trenerje na svetu. Zdaj nisem več tega mnenja. Potrebujemo svežo kri na teh položajih. Tako kot tekmovalci, ki ostanejo dolga leta v nekem ritmu, se tudi trenerji iztrošijo. Ponavljati se začnejo ideje, stereotipi, pojavi se utrujenost. Sam se spomnim, da je zame to pomenilo tudi do 180 dni odsotnosti od doma. Če v ekipi ni nekega dobrega vzdušja in je trener ves čas v družbi le dveh pomočnikov, je zelo težko. Tekmovalec gre spat ob desetih, trener ob enajstih, dela je vedno veliko: od analize do načrtovanj. Ampak postaneš utrujen in če nimaš ob sebi dobre družbe, ekipa nastrada. To je neverjeten ritem.

Nobena druga športna panoga v Sloveniji nima tako zahtevnega dela trenerjev kot alpsko smučanje. Prav z vsakim se lahko grem prerekati glede tega. Ves čas na poti, brez družinskega življenja. Tudi glede fizične pripravljenosti. Veliko trenerjev drugih športov hodi na tekme v kravatah in oblekah. Trenerji alpskega smučanja pa: snežni cement, bormašina, koli, sneg, dež, tisoče kilometrov v avtu, utrujenost. 

Kaj torej mislite, da se bo zgodilo z našim alpskim smučanjem?

Če se ne bo nekaj drastično spremenilo na področju klubskega dela in klubskih možnosti, nimamo šans. Brez klubov se ne da ničesar doseči. Zveza ni v stanju, da bi finančno pokrivala tekmovalce tako globoko navzdol. Koliko lahko zveza pomaga klubom, je samo kaplja v morje. Brez staršev tudi v prihodnosti ne bo nič. 

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj