Matjaž Kek: Po zmagi nad Rusi so nas gledali, kot bi padli z lune

Lepo je videti človeka, ki mu je uspelo. Še toliko bolj, če imamo vsi ­nekaj od tega. Ko se bomo Slovenci čez kakšno leto ozrli na leto 2009, bomo, upam, že pozabili na gospodarske in druge tegobe, s katerimi smo se ukvarjali, in nam bo ostalo v spominu, da smo se takrat uvrstili na svetovno prvenstvo v nogometu. Že drugič. In da je ime tokratnemu selektorju, ki mu je to uspelo, Matjaž Kek.

Ko je januarja 2007 prevzel vodenje članske reprezentance, ga je v tej ­državi razen tistih, ki se zelo zanimajo za nogomet, poznal komaj kdo. Od Oblaka je nasledil kakih 40 preizkušenih reprezentantov in dileme, ali naj Slovenija igra moderen nogomet ali pač takšnega, kakršnega zmore, in 77. položaj na Fifini lestvici. Takrat se ni zdelo preveč tvegano napovedati že kar ne prav zelo oddaljenega konca njegovega službovanja, kar so mnogi tudi storili, in bi se še isto leto, potem ko se Sloveniji ni uspelo uvrstiti na EP v Avstriji, to skoraj tudi uresničilo. Ostal je, ker se Katancu ni dalo, za tujca pa nismo imeli denarja.

Matjaž Kek je Mariborčan, zrasel na levi strani Drave, od koder je imel iz stanovanja v stolpnici razgled na stadion za Ljudskim vrtom. Mama je delala v restavraciji Pri treh ribnikih, oče je igral nogomet in se z Mariborom uvrstil v ­tedanjo jugoslovansko drugo ligo. Sin mu je sledil, prvič zaigral za vijoličaste leta 1979, potem pa se precej hitro ­preselil v Avstrijo in tam igral devet let, najprej za SV Spittal/Drau in nato za Grazer AK. Ko se je vrnil v NK Maribor, je ta že tekmoval v slovenskem državnem prvenstvu. Z njim je pobral še tri naslove in se kot igralec upokojil.

Medtem je diplomiral na fakulteti za šport in opravil tudi trenerski izpit ter kot trener v rodnem klubu nasledil Bojana Prašnikarja. S klubom je osvojil še dva trenerska naslova, enega takoj, drugega po krajšem premoru. Tega je povzročil spor z navijači, ki so zahtevali in tudi dosegli njegovo razrešitev. Z reprezentanco se je ukvarjal, še preden je postal njen članski strateg, saj je leta 2006 vodil ekipe 15- in 16-letnih upov domovine. Precej tistih mladincev je današnjih članskih reprezentantov.

Rad ima džez oziroma glasbo nasploh, vino in stare prijatelje. Zaklel se je, da se bo iz Južnoafriške republike vrnil isti stari Kek, kot so ga poznali tisti, ki ga pač poznajo že dolgo, pa naj se zgodi tam karkoli. In glede na to, kako so fantje odigrali zadnje tekme kvalifikacij, kako so odpravili Ruse, se lahko zgodi ... Ma, pustimo to, saj junij ni več tako daleč.

Bili ste že na žrebanju v Južnoafriški republiki in na to celino naj bi kmalu spet potovali?

Odšel naj bi na afriško prvenstvo v Angolo, ampak imamo težave s pridobivanjem njihovega vizuma. Angolci si zanj vzamejo zelo veliko časa, tako da bomo videli, kaj se bo zgodilo v tem tednu. Pa tudi če ne bomo šli tja, ne bo hudega. Vse tekme lahko vidim po televiziji, tako da ne bom delal cirkusa, če me 18. januarja ne bo na tekmi Angola : Alžirija. V JAR, v Sun City, grem februarja, ko se pravzaprav ­moram udeležiti Fifinega work­shopa, ki je obvezen za vse selektorje.

Kakšen je sicer vaš vtis o Južno­afriški republiki?

Po tistem, kar se je zgodilo na meji med Kongom in Angolo, vsi govorijo o varnosti. Moja izkušnja je zelo pozitivna. Bil sem na žrebu v Durbanu, zdaj sem bil v Capetownu, ampak v obeh primerih gre za drugačno zgodbo. Tam sem bil pod okriljem Fife, tudi z njenim varovanjem. Mislim, da bo svetovno prvenstvo dobro organizirano in da bo poskrbljeno za varnost. Vsaj tam, kjer bo stvari nadzirala Fifa, v navijaških miljah, v navijaških zbirališčih, podobno kot v Nemčiji. Vsakršni izleti drugam bodo seveda vprašljivi. Sem pa opazil, da vlagajo ogromno denarja v zagotavljanje varnosti, ki je tam ne ogroža terorizem, pač pa kriminal. In menda je stopnja kriminalnih dejanj v zadnjem času zelo padla. Še vedno pa so predeli, v katere ne bo dobro zaiti.

Kako pa sicer organizatorji in ves preostali nogometni svet gledajo na nas? Zanje smo kot reprezentanca malo večjega mesta, najbrž neke vrste eksoti?

Po zmagi nad Rusi so nas gledali, kot bi padli z lune. Naša zmaga je bila najprej šok za vse. Najbolj za Ruse, seveda, ki so že naročali in predstavljali kolekcijo dresov, rezervirali vstopnice za ne vem koliko deset tisoč svojih navijačev ... Potem pa prileti nekdo, na katerega ni nihče računal. Ampak večina jih je vendarle gledala našo tekmo in ta je pomagala spremeniti sliko, kakršno bi sicer imeli o nas. Na tisti tekmi smo bili preprosto boljši. Nismo zmagali po sreči, z enim strelom ali s čud­no sodniško odločitvijo. V Ljudskem vrtu smo bili preprosto boljši. V Rusiji smo se res izvlekli, tudi z malo sreče. No, in zato je bilo to tipanje okoli naše reprezentance malo drugačno, ker so videli, da vendarle igramo nogomet.

Pa vedo, da gre za reprezentanco dvomilijonske države?

To je pa drug problem. Ko začnemo govoriti o velikosti države, iz kakšne baze izhajamo, in da smo že drugič v desetih letih na svetovnem prvenstvu, takrat pa začnejo samo zavijati z očmi. Moje mnenje je – pa dopuščam, da se motim –, da nas tujci celo bolj cenijo, kot se znamo sami. Kar je mogoče malo žalostno. Mogoče se bomo kdaj pozneje zavedali vseh razsežnosti, ki jih prinese uvrstitev na svetovno prvenstvo.

Se motim, če mislim, da bo udeležba na zaključnem turnirju svetovnega prvenstva za vas kot selektorja manj stresna, kot so bile same kvalifikacije? Saj ne, da ne bi od Slovenije v Južno­afriški republiki pričakovali veliko, ­ampak zahtevamo pa tega ne?

zhodišče bo zame enako. Na vsaki tekmi hočem zmagati in naredil bom vse, da bo ekipa tam igrala bolje, kot je na zaključku kvalifikacij. Ali ji bo to uspelo, ne bo odvisno samo od mene. Odvisno bo tudi od tega, v kakšni formi bodo takrat igralci, kako bo s poškodbami, kako bodo pripravljeni ... Komaj čakam, da se začnejo priprave, da se bo lahko začelo delo na igrišču. To, kar moram zdaj početi, organizacijsko delo, logistika, sestanki, telefoni ... to zame ni najbolj prijetno. Komaj čakam na prvi zbor, da se začnejo dogajati prave reči.

Stresno? Ne vem, saj tudi pričakovanja po prvem delu kvalifikacij niso bila več tako visoka in so se mnogi že spraševali, ali bom preživel. Sam sem vedel, da se bo nekaj zgodilo, in zato sem tudi takrat na Irskem rekel: »Eh, bomo pač zmagali na vseh štirih.« To sem rekel tudi zato, da bi igralcem ­naložil večjo odgovornost, ker sem ­opazil, da so to odgovornost pripravljeni sprejeti. Da se zavedajo, da tam na ­Irskem nismo igrali dobro in da krivde za poraz ne prelagajo na druge. Selektor je kriv, žoga je kriva, sodnik je kriv ... Ne, sami so rekli: slabi smo bili. In sem si rekel, da bi se prav zato dalo kaj narediti. Tako da je zame vsaka tekma stresna.

Ampak do zdaj je še vsak selektor moral živeti z uspehom Katančeve ekipe in trpeti zaradi tako visoko zastav­ljenih ciljev. Vi ste jih dosegli in od tod naprej je Katančeva zgodba za vas prej razbremenilna. Tako slabo, kot nam je šlo v Južni Koreji, nam tokrat najbrž ne more iti?

To mi pa morate verjeti – s tem se ne obremenjujem. Vsako pozitivno izkušnjo, pa tudi vsako negativno, ki mi jo zaupajo kolegi, ki jo sam opazim, o kateri berem, slišim, poskušam izrabiti za to, da bi bil pripravljen nanjo, če bi se mi zgodila. Vsega nikoli ne moreš predvideti, na kakšne stvari si pa lahko pripravljen. Točno vem, kaj bom storil, ko bom dvakrat, trikrat zapored izgubil, kar je seveda tudi mogoče. Takrat ne bom presenečen. Ampak dok­ler bodo fantje v reprezentanci trenirali s takšno odgovornostjo in predanostjo kot doslej, se nimam česa bati.

Šport je sestavljen iz zmag in iz porazov, in sam sem porazov tudi v zasebnem življenju doživel že toliko, da bi bilo čudno, če se ne bi znal odzvati nanje. Tudi te zmage me niso zavedle. Vesel sem jih, nisem pa zaradi njih postal evforičen ali začel domnevati, da sem postal najpametnejši na svetu. Iz njih skušam izvleči samo tisto konkret­no pozitivno za izboljšanje reprezentance. Vsi govorijo o dobri klimi v reprezentanci, o sožitju, ki smo ga ustvarili, hkrati pa pozabljajo, da je ta dobra klima pogojena z delovno klimo. Da so igralci vsako sekundo treninga hoteli napredovati.

Za igranje v reprezentanci imajo strahovit motiv. Zato tega, če kdo, recimo, v hotelu zamudi za kakšno minuto, spije kokakolo ali pivo preveč, ne bom potenciral. Po­mem­bno se mi zdi, kako se je naslednji dan ob desetih dopoldne obnašal na treningu. In zato pravim, da pri tej uvrstitvi na ­svetovno prvenstvo ne gre za pravljico, ampak za realno zgodbo.

Se pravi, da se nam ne more ­zgoditi to, kar se je v Koreji? Mislim na tisti prepir.

Lahko se zgodi. Vedno se lahko ­zgodi. Kar nekaj konfliktov je pri nas že bilo. Nikoli nisem rekel, da je bilo vse ­idealno, da smo vsi blaženi, angelčki. Vsak od nas je svoj značaj, eden težji, drugi lažji. Ampak do zdaj smo drugačna razmišljanja reševali s komunikacijo, ki ­temelji na obojestranskem spoštovanju. Če sam nekoga ne spoštujem, ne morem pričakovati, da bo on spoštoval mene. Ve se pa tudi, kak­šna je hierarhija odločanja, kdo za kaj odgovarja, in v skladu s tem se tudi vedemo. Tudi tega nočem, da bi se kakšen igralec postavljal nad ekipo. Ta naša zgodba je nastala zato, ker je bila ekipa prava. In tako kot skušam sam in s svojimi pomočniki pomagati fantom, tako tudi oni pomagajo meni. Neprecenljive informacije dobivam od Handanoviča pa od Miša, kako je kaj urejeno v Kölnu, pa od Cesija (Cesarja, op. p.) z izkušnjami iz Marseilla. Takih informacij ne moreš ­kupiti. Potem je pa odvisno od človeka, ali jih sprejme ali pa si misli: to je brezzveze, jaz sem tako ali tako glavni, ker grem na svetovno prvenstvo.

Kdo ga je takrat polomil? Katanec ali Zahovič?

Za vsak konflikt sta potrebna dva. Sam sicer nisem dovolj seznanjen z bistvom konflikta, niti nisem pravi, da bi sodil o njem, ampak moj življenjski moto, ko se dva skregata – pa naj gre za spor med dvema sosedoma o mejniku –, je, da je krivda nekje obojestranska. Iz tega tudi izhajam, ko se sam znajdem v konfliktu. Pa daleč od tega, da ne bi bil konflikten človek. Zelo hitro se znam skregati. Ampak potem pa razmislim, ali ni krivda za spor tudi na moji strani. In ne bežim pred konfliktom med Zahovičem in Katancem. Zgodil se je in naredil bom vse, da se ne bo ponovil. Svojim fantom vedno rečem, da so oni zame najboljši na svetu, da pa bodo še boljši, če se bomo iz Južne Afrike vrnili še večji prijatelji. Ta mundial bo tudi preizkus naših karakterjev, od mojega do značaja najmlajšega, Reneja Krhina, če bo zraven. Skoraj mesec dni bomo skupaj. To ni tako lahko, kot bi se komu zdelo. Po sezoni, ko bi sicer odšli na počitnice.

Mnogi so govorili, da je šlo pri prepiru med Zahovičem in Katancem tudi za spopad dveh lobijev v slovenskem nogometu: mariborskega in ljubljanskega. Kako je z vplivnimi skupinami v slovenskem nogometu?

Ena od največjih zmag slovenske reprezentance je prav ta, da je združila nogometno Slovenijo, ki je bila prevečkrat ločena in zaradi česar smo tudi imeli težave. Tudi zdaj obstaja na Nogometni zvezi Slovenije opozicija, ki o stvareh razmišlja po svoje, pa ta zamenjava predsednika, ki se je zgodila v mojem mandatu ... Ampak o tem ne razmišljam, me ne zanima. Vse, kar me zanima, je to, da sem v Ljud­s­kem vrtu videl avtomobile s koprsko, ljub­ljansko, kranjsko registracijo, da se je ­Slovenija v Ljudskem vrtu združila.

S tem smo zvezi in vsem, ki delajo v slovenskem nogometu, vrgli rokavico, da bodo pozabili na ozke lokalne interese in poskušali s to reprezentanco narediti čim več za slovenski nogomet. Razlika med to generacijo in tisto, ki se je udeležila prvenstva v Koreji, je namreč ta, da je bila tista vendarle vsaj malo povezana z jugoslovansko zgodbo. Sedanja je čisti produkt slovenske nogometne šole, in če je ti ljudje ne bodo znali izkoristiti za dobro nogometa – za boljše razmere, za večje zanimanje za nogomet –, potem to naše poslan­s­tvo ne bo udejanjeno. Svetovnega pr­venstva bo hitro konec. Pozabilo se bo, in če ne bo nič ostalo za nove Handanoviče, Iliče, Birse ... potem ne bom mogel reči, da sem res zadovoljen.

Za vašo selektorsko službo se vam ni bilo treba zahvaliti ­nobenemu botru?

Ne vem, ali je kdo rekel kakšno ­dobro besedo zame oziroma kaj je kdo rekel. Gotovo so nekateri menili, da sem primeren, nekateri, da nisem, ampak o tem mi zdaj najbrž ni več treba govoriti. V življenju je vedno tako. Še zdaj se nekateri ne strinjajo z mojim načinom dela in ne priznavajo, da smo opravili veliko delo. Da smo hkrati gradili ekipo, igrali za rezultat, pa še igro smo popravili. Zdaj se da gledati, kar pomeni, da nismo več odvisni od enega samega strela. Na vse to troje sem ponosen.

In niste skregani z nikomer? Nekje sem namreč prebral, da z Zahovičem skoraj ne komunicirate.

Edino, kar lahko rečem, je, da imava z Zlatkom odnos, za katerega menim, da je pravi, ko gre za direktorja državnih prvakov in selektorja reprezentance. Prav vesel sem tega in mislim, da bi bil lahko tak odnos zgled še komu. Vesel sem, da nam je takrat, ko nam ni šlo, ko smo bili skoraj stoti na svetovni lestvici, Maribor ponudil roko in dal na voljo stadion za Ljudskim vrtom, hkrati nam je pa takrat zelo pomagal tudi NK Maribor pri ustvarjanju vzdušja med navijači. Takrat je bil Zlatko zelo korekten, tako kot so bili vsi v Mariboru, in to, kar je pisalo – tega sam sicer nisem zasledil –, ne drži.

Ko ste po Branetu Oblaku prevzeli vodenje reprezentance, številni novinarji niso bili navdušeni nad tem. Franci Božič je v Delu recimo pisal, da verjame, da veliko veste o nogometu, da pa ne verjame, da bi znali suvereno in zmagovito voditi slovensko reprezentanco, in da obstaja utemeljen sum, da bomo pod vašim vodstvom doživeli blamažo in pristali na evropskih marginah. Je bilo tudi vas kaj strah tega?

Strah ne, ker me je v življenju strah samo bolezni in smrti. Sem se pa zavedal, da je led, po katerem hodim, zelo tanek. Da je bilo izhodišče takšno, kakršno je pač bilo. Svojo trenersko epizodo v Mariboru sem končal ne najbolje, stanje v reprezentanci po zamenjavi generacije ni bilo rožnato, tudi trenja v nogometni zvezi so bila takrat hujša kot zdaj, pa antipatije do nekdanjega predsednika ... Klima ni bila dobra in velikokrat sem razmiš­ljal o tem, kaj bi se lahko zgodilo. Ampak sem pa tudi trmast. To, kar so pa nekateri pisali ... Lahko bi rekel: kaj pa zdaj, kaj boš pa zdaj napisal? Pa nisem tak, te ljudi spoštujem. Tako so pisali, ker so tako razmišljali, jaz sem se pač moral dokazati. Tudi ko dobi človek kakšno drugo novo službo, niso zaradi tega vsi takoj happy. Poskušal sem pač na svoj način, in če je kdo mislil, da mi ne bo uspelo, mu tega ne zamerim. Tako dolgo, dokler ne gre za osebno žaljenje, je vsaka kritika dobrodošla.

Nekdo drug je zapisal. »Posluša džez, spremlja modne trende. Uglajeno govori, je umirjen, svetovljan, zdi se, da ima čustva vedno pod nadzorom ... Naj bo takoj jasno, takšen tip z dirigiranim lifestylom je morda zanimiv za dame, gospodične, mladenke, toda selektor, in še nogometni? Bog ne daj, pa vendar!« Kaj vas bolj razjezi? Kadar se novinarji sprašujejo o pravilnosti ­vaših odločitev ali ko podvomijo o ­vašem življenjskem slogu?

V svoje zasebno življenje se nisem pustil vtikati in nikogar nič ne briga. Ker ti ljudje navsezadnje niso tu zato, da ocenjujejo moje zasebno življenje, ampak moje delo. Ampak, saj pravim, položaj takrat ni bil rožnat. Ko prevzameš reprezentanco, ki je že sodelovala na evropskem in na svetovnem prvenstvu, sam se pa lahko ponašaš samo z dvema naslovoma državnega prvaka in s pokalno lovoriko, poleg tega pa trenerska kariera ni bila tako dolga – do takrat sem vodil samo mlado selekcijo slovenske reprezentance –, to ni dosje, ki bi zagotavljal uspeh. Sploh v primerjavi s prejšnjimi selektorji: s Katancem in njegovo karizmo, s Prašnikarjem, za katerega se ve, kaj pomeni v slovenskem nogometu, z Oblakom, ki je bil najboljši slovenski nogometaš, z dr. Verdenikom. Predhodniki so nekaj pomenili, potem pa pride nekdo, skoraj nobody. Zdaj upam, da mi jih je uspelo vsaj malo prepričati, da vendarle obvladam ta posel, čeprav vem, da me bo po dveh treh porazih vse to spet doletelo. Slovenci smo pač taki. Ampak s tem sem v svoji glavi že opravil.

Omenili ste besedo nobody. Kako so vas pa sprejeli nogometaši? Tudi za njih ste bili precejšnja uganka?

Takoj, ko sem začel voditi reprezentanco, sem začel tudi graditi nov, spoštljiv odnos, ki mi je pomagal tudi, ko sem po Bojanu Prašnikarju takoj po koncu igranja nogometa prevzel vodenje Maribora in nadaljeval osvajanje državnih naslovov. Rekel sem si, da me bodo že začeli ceniti, če jih bom s poštenim odnosom in predvsem z delom prepričal, da lahko skupaj nekaj naredimo. Da bi me cenili zaradi imena, bi se moral pisati Hiddink, Capello ali Mourinho. Sam sem jih pač moral s poštenim delom, s poštenostjo prepričati, da so me začeli ceniti. Tudi karizme Čire Blaževića nimam in je nikoli ne bom imel, ker nisem tak tip.

Ste nogometni otrok Maribora, sem pa nekje zasledil podatek, da ste kot mladinec igrali za mestnega tekmeca, NK Železničar. Je to res?

Ja, sem otrok Maribora, ampak potem so se starši preselili čez Dravo, pod Pohorje, in mi je bilo bliže s kolesom na Železničarjeve treninge. V tistem času je imel Železničar tudi boljše mladince in boljše razmere za delo. Sem se pa potem tudi zelo hitro vrnil v Maribor.

Nogomet je igral tudi vaš oče, če se ne motim?

Ja, nehal je, ko sem se jaz rodil, je pa sodil v tisto zlato generacijo in tudi on je igral med Železničarjem in Mariborom. To se je tukaj vedno prepletalo. Z Mariborom se je uvrstil v drugo jugoslovansko ligo in potem nehal.

Vam je kaj pomagal, kaj svetoval?

Bil je moj najhujši, a tudi najbolj poš­ten kritik. Bil je tudi tisti, ki me je, ko se mi ni dalo, poskusil motivirati. Moja kariera je bila prekinjana s številnimi poškodbami. Devetkrat sem bil na operacijski mizi in ­takrat sem potreboval tudi pomoč, pozitivno razmišljanje, ki sem ga dobil v družini. Oče je hodil na tekme, še danes obiskuje tekme Maribora in reprezentance in še danes je prvi, ki reče: To pa ni bilo dobro. Ampak tudi prvi, ki mi je pošteno čestital. Odnos, ki sva ga imela, med očetom in sinom, je bil pravi. Ni pa bil tak oče, ki bi mi dajal lažno upanje, ki bi me poveličeval in bil nerealen. Včasih si rečem, da sem imel zaradi priimka več težav kot bonitet. Zdaj se podobno dogaja pri mojem sinu, ki ima, ker je selektorjev sin, več težav kot koristi.

On igra pri mladincih Maribora. Kako mu gre?

Nekaj ima v sebi, ampak svojo pot si bo moral sam izboriti. Pri meni ima veliko zaslombo, sem pa mogoče še hujši kritik, kot je bil moj oče. Ga pa popolnoma podpiram, čeprav se mi zdi pomembno tudi to, da konča šolo, da dobi osnovno izobrazbo. Zdaj je gimnazijski maturant. Sem pa včasih res malo žalosten, ko vidim, da mu je priimek v breme.

Ko ste začeli igrati nogomet za ­Maribor, je bilo smučanje slovenski ­nacionalni šport, nogomet pa je veljal za šport južnjakov. Ste se morali kaj ­posebno ukvarjati s to miselnostjo?

Seveda, saj sem bil fuzbaler, 'butast fuzbaler, ki ne ve nič'. Tudi to se mi je zdel stereotip, ki ga z drugačnim obnašanjem, odnosom poskušam spremeniti. Danes se mi zdi, da se je to že malo spremenilo. Spoštujem vsakega športnika in se veselim njegovega uspeha ne glede na panogo ... ampak najbolj butasti pa nogometaši vendarle nismo.

Kako ste pa zadovoljni s svojo ­nogometno kariero?

Lahko bi bila boljša. Moja nogomet­na kariera ni bila prav dolga. Mislim, da sem se prehitro podal v Avstrijo, da me je premamil majhen kupček denarja. Moral bi počakati, še trše delati in bi lahko kdaj pozneje prišel do večjega kupčka denarja. Trenutno zadovoljstvo s ponudbo iz Avstrije me je premamilo, čeprav sem ­dobil tudi ponudbe iz Dinama in Crvene Zvezde. Vlatko Marković [zag­rebški nogometni trener, strokovnjak, op. p.] me je iskal v Mariboru. Mislim, da sem se prehitro odločil za Avstrijo, sem se pa najbrž ­zaradi tega naučil kaj drugega. Zato pa zdaj pravim slovenskim talentom, ki jih je veliko: ne bodite lokalni šerifi, ne zadovoljite se z dva, tri tisoč evri in malo boljšim avtomobilom, kot ga imajo vrstniki, in ne pozabljajte, da morate še več delati, še več življenja posvetiti nogometu oziroma športu. Samo to se vrača. Tista trenutna slava mine. Včasih sem prav jezen nanje.

Ponudbi iz Dinama in Crvene ­Zvezde sta bili resni? Zakaj pa niste šli v Zagreb ali v Beograd?

Ja, prav iskali so me v Mariboru. Tehtal sem, tehtal in razmišljal, kaj bom počel v tistem Beogradu ali Zagrebu, kjer o nas 'skijaših' niso razmišljali prav pohvalno. Pač, tako se je zgodilo.

Kakšno je bilo pa takrat avstrijsko nogometno prvenstvo?

Močno. Dunajska Avstrija je bila močan klub, Rapid je nekaj veljal. Sam sem sicer igral v Spittalu in pozneje v GAK-u, ki sta mnogo manjša kluba kot veliki dvojec in še Salzburg in Innsbruck, ampak v prvenstvu so igrali strahovito dobri igralci. Krankl pa Prohaska, Panenka, Pero Bručić, Cico Kranjčar – to so imena, ki so v nogometu nekaj pomenila. Takrat sem bil relativno mlad in sem se tolkel in boril zase, kot se zdaj ti moji reprezentanti borijo vsak v svojem klubu. In ko se tega na­učiš, ko prideš v klub ne kot zvezda, ­ampak kot eden od mnogih, ko se moraš dokazati, ob tem pa si še tujec, takrat se šele začne prava borba. Tudi zato spoštujem svoje ­fante, ker vem, kako trdo se morajo tolči vsak dan v svojih klubih po Evropi. Mogoče prav zato v reprezentanci izžarevajo takšno energijo, ker imajo v njej vendarle neko velja­vo, ker jih ljudje poznajo. Tukaj, se mi zdi, je velik vir njihove energije.

Začeli ste kot srednji napadalec, centerfor, potem pa presedlali v obrambo na mesto prostega branilca, libera. Kako to?

Na neki tekmi se je nekdo poškodoval in so me trenerji postavili nazaj, od tam se pa potem nisem več premaknil.

Vam je bilo kaj žal, da niste več igrali v napadu?

Ne vem. Pomembno se mi je zdelo, da igram nogomet. Še danes ga. Moja kariera se je kar zavlekla. Nehal sem pri 38 letih, ko je Maribor sedmič ali ne vem več točno katerič postal državni prvak. Kdo še danes igra nogomet pri 38 letih? Res pa je, da sem pogodbe podaljševal tudi zaradi številnih poškodb, zaradi katerih sem bil štiri ali pet mesecev na leto avt. Takrat sem moj material ni tako izrabljal [smeh], konzerviral sem ga.

Za katere poškodbe je šlo?

Trikrat sem si strgal ahilovo tetivo, dvakrat sem imel operirane križne vezi, velike težave z meniskusi ...

In kako je danes s temi ­poškodbami?

Zdravniki so jih poštimali. Nogometa sicer ne igram prav veliko, lahko pa normalno tečem, smučam, kolesarim. Vsaj za zdaj nimam težav, čeprav mi je moj svak, ki je eden boljših ortopedov v Sloveniji, napovedal, da lahko v prihodnosti razmiš­ljam o kakšni hujši artrozi, zaradi katere bo treba nadomestiti kak sklep.

Spomnim se vas z nekaterih tekem v Ljudskem vrtu, predvsem močnega strela, po katerem ste sloveli. Je bil ta tudi prirojen?

Malo sem ga že treniral, malo je bilo pa tudi to, da sem si upal vzeti žogo – danes je moderno reči, da sem imel jajca – in jo kresniti proti golu. Sem pa takrat, ko me je bolela desna noga, več delal z levo in obratno ... Verjetno sem se tudi zaradi tega tako izoblikoval. Tudi fizično sem bil precej močen, mogoče še preveč, in od tod izvirajo moje poškodbe. Ja, ta udarec je bil moj zaščitni znak. Relativno precej golov sem dajal za obrambnega igralca.

Ali prosti branilec še obstaja v takšni vlogi, kot ste jo vi igrali?

Ne, v takšni vlogi ne obstaja več. V nogometu ni več igralca, ki bi igral pet ali deset metrov za vsemi. Sam nisem bil preveč hiter in je bil ta položaj zame maj­hna varovalka, sploh ko sem bil malo starejši. Postavil sem se bolj nazaj, da sem lahko polovil vse tiste hitre. Danes je šel nogomet v drugo smer, čeprav se nekateri spet vračajo k obrambi, v kateri so trije branilci, a so tudi pri tej obrambi tisti trije poravnani v liniji, tako da libera za zadnjo vrsto ni več. Tako ne bi šlo. Če bi tako igral, bi te nasprotna ekipa raztrgala, ker jim ponujaš prostor za branilci, ki ga ne more nihče braniti. V GAK-u, kjer je bil moj trener Miklavič, ki je zdaj moj reprezentančni pomočnik, smo že igrali s štirimi branilci v liniji. Takrat se je uveljavljal model Sacchijevega Milana, v katerem je igral moj veliki vzornik oziroma tisti, ki sem ga rad gledal – Franko Baresi. Pa sem tudi to igral brez težav.

Se pravi, da se je nogomet v ­zadnjih desetih, petnajstih letih zelo spremenil?

Strahovito. In zato tudi mene tako zelo moti primerjava generacij: tiste na svetovnem prvenstvu v Koreji in te zdaj. Ne moreš ju primerjati, ker je med njima deset let. To so različni svetovi. Treba je spoštovati tisti rezultat in tega. Tistega tudi zato, ker nam je pomenil velik izziv in nam obenem dajal upanje, da je to mogoče doseči, čeprav so vsi govorili, da se pravljica ne bo ponovila. No, saj se ni, pravljica se ni ponovila, se je pa zgradila resnična zgodba. Kljub temu je bil pa že takrat postavljen temelj za našo. Da se! Tako kot upam, da bo naša zgodba, zgodba Jokičev, Handanovičev, Birs in drugih, zopet izziv novi generaciji, da si bo upala, da bo videla, kako se ti vloženo desetkrat­no povrne. Čeprav je res, da je šport ­včasih tako krut, da se ne.

Ste po koncu igranja nogometa razmišljali še o kakšnem drugem poklicu, ali je bilo trenerstvo edina možnost?

S svojim zadnjim trenerjem Bojanom Prašnikarjem sem kot igralec dobro sodeloval. Vzpostavila sva dober odnos, v katerem sem imel že zaradi let – ker sem bil pač najstarejši – posredno vlogo vodenja na igrišču. In ker sem hodil na pedagoško gimnazijo in pozneje na pedagoško akademijo, pomeni, da sem se spogledoval s pedagoškim poklicem, ki je povezan s trenerstvom. Malo mi je bilo tudi dolgčas, in ker sem imel kljub igranju nogometa dovolj časa, sem opravil še trenerski izpit, potem pa me je začelo vse to zanimati.

Bojan mi je ponudil sodelovanje kot pomočniku, Jože Jagodnik, takratni predsednik NK Maribor, me je pa prehitro vrgel v ogenj. Takrat niti slučajno še nisem bil pripravljen za vodenje takšnega kluba, kot je bil NK Maribor. Pogorel sem enkrat, pa se vrnil, napravil drugič dosti boljši posel … Tako pač je s trenerji pri nas. Ko zmaguješ, te slavijo, ko izgubljaš, te odstavijo. Ene na lepši, druge na grši način. Ampak tudi te odstavitve, tudi tisti konflikt z navijači Maribora, so bile zame velika izkušnja. Naučil sem se, da sem se tudi jaz imel za preveč pametnega, da sem tudi jaz takrat preveč zaropotal.

Nogomet je, kar se osnovnih pravil tiče, zelo preprosta igra. Nič ni, česar se umsko zdrav človek ne bi mogel naučiti v petnajstih minutah. Kaj pa taktično?

Uf, tu so pa pristopi, učenje drugačni. Gre za razmišljanje, kako presenetiti. ­Čeprav je danes v tem globalnem svetu mož­nost prehajanja informacij tolikšna, da težko sploh še kaj skriješ. Mene Rusi niso mogli z ničimer presenetiti, tako kot sem tudi sam stoodstotno prepričan, da Hiddinku nisem mogel ničesar skriti. Danes je ogromno možnosti gledanja, opazovanja, analiziranja. Pri taktiki gre tudi za to, koliko se obremenjuješ z njo oziroma koliko z njo obremenjuješ svoje igralce. Mislim, da te taktične zadeve bolj zanimajo vas, medije, da v nogometu to ni tako potencirano, kot je velikokrat potencirano v medijih, kjer nastajajo cele ekspert­ize. Sam skušam to zelo poenostaviti.

Kakšne možnosti pa ste imeli, ko ste sestavljali ekipo? Takrat, se spomnim, se je govorilo, da Slovenci ne moremo igrati modernega nogometa s štirimi branilci v vrsti ipd.?

To se je govorilo zato, ker je Srečko igral s tremi branilci, ampak je imel pač take ljudi, ki so bili primerni za to. Tudi ko sem sam prevzel vodenje reprezentance, so mnogi govorili, da bi bilo bolje s tremi, sam pa sem si mislil, da bi lahko igrali s štirimi branilci. Zato sem pač moral po­iskati prave štiri oziroma predvsem bočna branilca sem moral spraviti v gibanje, to, kar je Brečku in Jokiču izjemno uspelo. Taktične spremembe se ne zgodijo z danes na jutri, zanje potrebuješ čas. Čas, da svojo filozofijo, svoj koncept s treningi vpelješ v ekipo. Kar se reprezentance tiče, je za to na voljo štiri ali pet treningov na mesec ali celo na vsaka dva meseca, zato ni prav veliko časa za filozofiranje. Igralcem je treba dati tisto informacijo, ki jo lahko najhitreje uporabijo. Transfer od informacije do uporabe na igrišču mora biti čim krajši. Tukaj – zdaj bom uporabil južnjaški izraz, ki pa je najprimernejši – svaštarjenja ne more biti. Selekci­oniraš, loviš rezultat in hkrati gradiš igro.

To ni tako preprosto in zato so me tudi odpuš­čali vsakih pet minut. Taktika pa, 4-4-2 ali 3-5-2, karkoli. Govorim samo o dveh momentih, in sicer o tem, ko ima moja ekipa žogo in ko je nima. Kako se takrat obnaša. Ko ima žogo, zahtevam kreacijo, dinamiko, hočem gol, ko je nima, pa disciplinirano, organizirano obrambo. Kako to doseči, tukaj pa odločajo nianse. Pri tem smo, mislim, dobro izkoristili individualne sposobnosti naših nogometašev, čeprav smo sposobni biti še boljši. Mi nimamo čarodejev, ljudi, ki bi odločali tekme z enim samim strelom, imamo pa ekipo, ki igra zelo gledljiv nogomet.

Ko v kakšni ekipi zaškriplje, zahteva javnost čudežno zdravilo – trdo roko. Ste to že opazili? Da se od ­trenerja zahteva, naj zaropota?

Vprašanje je, kaj pomeni, da zaropota. Ali to pomeni, da igralcem žugaš, jih zaklepaš in kaznuješ, koga odstraniš – to je ena vrsta in kakšnih 95 odstotkov gre v to smer. Ali je pa to ropotanje povezano s komunikacijo, ki pa mora biti potem malo drugačna. V večini primerov gre za to, da tistega, ki ne sodi v koncept, odstraniš. Spremeniš ga zelo težko, ker za to nimaš časa. Kot klubski trener imaš čas, da to spremeniš z delom, z drugačnim konceptom, v reprezentanci s štirimi, petimi treningi pa za to nimaš možnosti. Trda roka? Naj mi kdo točno pove, kaj je to trda roka.

Nekateri trenerji so zagovorniki strogosti. Recimo Zmago Sagadin je bil tak, vpil je na igralce, jih zvečer preverjal, kaj počnejo in kje so …

Pri nas vemo, kdo je za kaj odgovoren, hierarhija je jasno postavljena, ampak igralcem zunaj igrišča rad pustim ­nekaj svobode. To pa zato, ker jim s tem, ko jim dam svobodo, dam tudi odgovornost. Oni se morajo zavedati in dovolj stari so in dovolj pametni, da vedo, za kaj gre.

Spomnim se nekega televizijskega posnetka s treninga, na katerem ste z igralci sproščeno igrali 'pepčka' in se z njimi šalili. Se ne bojite, da bi to ­začeli izkoriščati?

Takoj, ko bi opazil, da bi začeli to izkoriščati, bi morali zastaviti drugače. Ali pa bi zamenjal tistega, ki bi to hotel izkoristiti. Saj je tudi v mojem mandatu odšlo kar nekaj igralcev, kar nekaj se jih je moralo posloviti. Veliko dam na značaj, in če je značaj tak, da hoče rušiti bolj kot graditi, potem ga tako homogena reprezentanca, kot je naša, težko trpi. Poglejte Šišiča. Dokler se je bil pripravljen podrediti reprezentanci, je bilo okej. Ko pa je začel po svoje, ker je pač tak značaj, ko je postal po dveh dobrih igrah pomemben, je pa nastala težava. Pa ne samo pri meni, tudi med igralci samimi. Igralci sami se znajo najlepše odzvati na to, ko hoče kdo štrleti iz ekipe. Takega igralca, ki rešuje tekme, ki pa popolnoma štrli iz ekipe, ­trpiš nekaj časa, nekaj časa lahko to njegovo vedenje kompenziraš, potem pride pa do eksplozije, ki je lahko tektonska. Trda roka? Je to v kričanju ali v tem, da igralca prepričam v delo, ki ga opravljamo? Se pa znam tudi zadreti, tudi moje delo zna biti absolutno preglas­no. Vsak trener izbira svojo pot. Sam zelo sprem­ljam delo drugih trenerjev, tudi nenogometnih. Občudujem Kostelića in to, kako je šel v boj proti Avstrijcem, Norvežanom, Italijanom – smučarskim velesilam. Občudujem Boža Maljkovića iz obdobja, ko je bil trener Jugoplastike. Všeč mi je nogometna filozofija Vincenta del Bosqua, ki mi je bliže od recimo Mourinhove. Ali pa tista Arsena Wengerja. Vsak trener ima svoj slog, nočem in ne poskušam biti kopija nikogar, ker si lahko samo slabši kot original.

Pred žrebom za predtekmovalno skupino na svetovnem prvenstvu v JAR ste rekli, da so edine reprezentance, ki si jih ne želite, južnoameriške reprezentance, ker bi se morali posebej pripravljati na njihov način igranja. Ali v tem globalnem svetu še lahko govorimo o posameznih nacionalnih ali pa celinskih nogometnih šolah?

Imate kar prav. Večina teh Južno­američanov tako ali tako igra v Evropi. Tudi Brazilci so popolnoma prevzeli evropski način igranja nogometa. Dunga je zminimaliziral strahovite žonglerske sposobnosti Brazilcev in se, kar se tiče organizacije igre, discipline, naslonil na njihovo igranje v Evropi. Tako da mogoče ta moja izjava ni bila najbolj posrečena. Mislil sem bolj na to, da z njimi nimamo nobenih izkušenj. Ampak saj smo dobili dve ekipi, s katerima prav tako nimamo nobenih izkušenj. Reprezentanca ZDA je sploh zanimiva zgodba s fantastično taktično disciplino, odgovornostjo in priprav­ljenostjo ter zmagovalno mentaliteto. Njihov predsednik jim že zdaj vsak dan govori, da so sposobni vsega. Potem je tu še Alžirija, s katero prav tako nimamo nobenih izkušenj. Tista moja izjava mogoče res ni bila najbolj posrečena. Za nas so bili največja neznanka Korejci, vse druge reprezentance si lahko ogledaš, če prižgeš televizor.

Je tudi za vas Messi najboljši ­nogometaš na svetu?

Da, sam sem glasoval zanj.

Zakaj pa? Je boljši od Cristiana Ronalda?

Mogoče izvira to moje mnenje iz razmišljanja, kaj je kdo pripravljen žrtvovati za ekipo. Ronaldo je za moj okus malo preveč povezan s šovom, z glamurjem. Pa mu mogoče delam krivico, mogoče sploh ni takšen. Messi se mi zdi fant iz normalne sredine, ki mu ni najbolj pomembno to, da je lep, ampak kako bo preigral nasprotnikovega igralca. Kot vzor se mi zdi tudi primernejši. Zdi se mi, da Messi še vedno zelo uživa v nogometu. Sicer sem dobil podatke, da tudi Ronaldo ogromno dela na svoji telesni pripravljenosti, le da pri njem ne vem, ali zaradi tega, da bi dobro igral nogomet, ali zato, da bi dobro zgledal. [smeh] Messi je bil prvi na mojem izboru, bi pa, če bi le lahko, nanj dal še Xavija in Iniesto. Ona­dva sta srce, sta motor in duša ekipe. Barcelone in španske reprezentance. Sta pa manj vidna in spektakularna kot Messi in Ronaldo, ki dajeta gole. Gol je pač orgazem v nogometu.

Ko človek spremlja usode naših ­reprezentantov v njihovih klubih, bi pomislil, da se jim tam godi slabše kot v državnem dresu. Zakaj?

Ta njihova borba za klubski status, ta njihov relativno zgodnji odhod v tujino ni lahek. Malo je takih, ki imajo tak položaj, da si lahko privoščijo tekmo, dve od­igrati slabše, pa kljub temu ostanejo v ekipi. Handanovič, Novakovič … pa smo že ­skoraj pri koncu. Vsi drugi se morajo ­nenehno boriti.

Zakaj? Ker niso dovolj dobri?

Zaradi konkurence in pa tega, da ­kamorkoli gredo, tja pridejo kot tujci. In to, da se morajo nenehno potrjevati, je njihova velika odlika. Vsak dan so pred izzivom, kako – uporabil bom hudo ­besedo – preživeti.

Mnogi pravijo, da slovenski naci­onalni karakter ni najbolj šampionski. Brane Oblak, s katerim sem se nekoč pogovarjal, je uporabil izraz delavci, ko je opisoval igranje slovenskih nogometašev, Janez Šmitek, sicer smučarski trener, je govoril o Slovencih kot kmetih v primerjavi z Norvežani, ki so lovci, in podobno. Se tudi vam zdi, da nam primanjkuje samozavesti?

Gotovo je nekaj tega zgodovinsko pogojenega. Ampak mislim, da nam je uspelo razbiti tudi ta stereotip. Da nam je uspelo tudi zato, ker smo bili hrabri, samozavestni in ker smo si upali. To ne gre z danes na jutri. Ne moreš reči: od jutri bom pa samozavesten, bom hraber. Pred dejstvi ne moreš bežati, moraš pa delati na rečeh, ki so slabe. Če nisi samozavesten, je to slabo in moraš to popraviti. Lahko si privzgojiš pozitiven odnos do dela, malo te mora pa tudi sreča poljubiti. Ker rezultat je najboljše zdravilo za ­pomanjkanje samozavesti. Delno smo ta kompleks razbili. Zdaj vsi govorijo, da tako samo­zavestne in hrabre ekipe še ni bilo. ­Ampak tudi za to je bil potreben rezultat, način dela, razmišljanja in tudi njihovo vsakdanje življenje. Še enkrat bi poudaril to njihovo uveljavljanje na tujem, ki je ­njihov veliki adut. Naši igralci niso razvajene balerine, niso lažni princi. Močno se morajo tolči.

Nogomet je še pred kakšnim deset­letjem najbolj ogrožalo huligan­s­t­vo. To zdaj ni več tak problem, pojavile so se pa športne stave. Ali vi kot trener in nekdanji nogometaš ob sprem­ljanju tekme lahko opazite, da gre za čudno tekmo, vnaprej dogovorjeno?

Vedeti ne moreš, ker nimaš dokazov, kvečjemu si lahko mislim svoje. Nameš­čanje tekem zaradi stav je globalno zlo in je navzoče tudi pri nas. Jaz samo upam, da bodo odgovorni našli vzvode, s katerimi bodo svoja prizadevanja konkretizirali. Če hočem koga obdolžiti, mu moram to tudi dokazati, kar pa seveda ni lahko. Pa tega ni samo v nogometu, je tudi v drugih športih.

Ali veliko nogometašev igra ­športne stave?

V klubskem nogometu ne delujem že nekaj let, tako da bi na to težko odgovoril. Se pa spomnim, da so nekateri, ko sem bil trener Maribora, hodili okoli s tistimi listki. Takrat se je to začenjalo in je bilo še daleč od današnjih razsežnosti. Ampak, kako to nadzorovati? Če se bo to zakoreninilo v športu, bo to rak, ki ga bo težko premagati.

Se spomnite afere Črni fondi, v ­kateri je še v pokojni Jugoslaviji ­nastradal Maribor?

Ja, Maribor je nastradal, vrgli so ga iz lige, vsi tisti vpleteni ljudje so bili pa po nekaj letih oproščeni in rehabilitirani. Vse drugo, kar je bilo petkrat huje v ­drugih klubih in na petkrat višjem nivoju, je pa ostalo.

Šlo je pa za črne fonde, ki so jih imeli klubi za podkupovanje ­sodnikov?

Ja, za podkupovanje sodnikov, plačevanje igralcev in podobno. Mislim, da še zdaj obstaja v slovenskih klubih denar, ki ni prijavljen, ampak mislim, da so v zad­njem času v Sloveniji na tem področ­ju ogromno naredili. Transparentnost dela je vedno bolj navzoča in tudi ta trans­parentnost je delno kriva za slabši ­finančni položaj nekaterih klubov. Ampak dolgoročno bo pa imela pozitiven učinek.

Vi poslušate džez, če se ne motim?

Jaz pravim, da poslušam vsako glasbo, ki je dobro odigrana. Sicer se res raje usmerjam na klasiko ali džez ali kakšne latino ritme, ampak v avtu poslušam radio, na katerem slišiš vse. Vesel sem, ker se vedno bolj ceni slovenska glasba, pa naj gre za rokonerol ali džez. Ne maram pa plehke glasbe, muh enodnevnic.

Poznate še kakšnega nogometaša, ki posluša džez?

Kar nekaj. Imajo pa ti naši fantje zelo specifičen odnos do glasbe, kar pa me ne moti. Celo naučil sem se že nekaj ­pesmi, ki so zanje hiti, in si jih včasih ­žvižgam. Ne razmišljam na tak način, češ, jaz ­poslušam džez, pa je rokenrol shit, ­popularna glasba je shit. Zakaj? Če je dobro zaigrana, je lahko tudi ­popularna glasba v redu.

Pa ljubitelj vin ste?

To pa ja.

Kaj to pomeni?

Da znam ob kakšnem obroku ali pri druženju s prijatelji popiti kozarec, dva ali tri dobrega vina. Mogoče imam to v genih, ker je moja mama delala v gostinstvu. V naši hiši se je pri obrokih pilo vino. Poskušam se izobraziti tudi, kar se tega tiče, in mislim, da imam pri tem dob­ro podlago, ker imamo Slovenci tudi v svetovnem merilu izjemno dobra vina. Proizvodnja je sicer mnogo manjša kot v razvitih državah, ampak imamo dobra, kakovostna vina in s ponosom, če le lahko, ko v tujini podarjam kakšno darilo, podarim steklenico našega vina, mirnega ali penečega. Poznavanje vin mi pomeni izziv in mogoče mi to že malo nadomeš­ča zanimanje za glasbo. Mislim, da sem pri poznavanju glasbe zase dosegel neko raven, ki me zadovoljuje. Zame je John Coltrane še vedno John Coltrane in takšnega, ki bi ga presegel, njega ali pa Milesa Davisa, ne vidim. Moja zbirka vinilk, klasičnih LP-jev in pa zdaj CD-jev, ­fonotek na ipodu znaša 12 tisoč pesmi. Vinilk je za celo omaro in žena dolgo ni vedela, kam z njimi. Dvajset let sem to zbiral in sem kar ponosen nanjo, ampak zdaj pa že namesto kakšnega CD-ja kupim posebno steklenico vina.

Pogovarjal sem se z Alešem Kristančičem iz Goriških brd, ki je rekel nekako tako: da bi, če bi hoteli, lahko delali za Decanterjeve točke, da pa jih to ne zanima, ker bi radi nekaj svojega, in da je pri vinu prav tako kot njegov okus pomembna njegova zgodba, zgodba vinarja. Se strinjate?

Ko sem bil v Južnoafriški republiki, sem tisto malo prostega časa izkoristil za ogled njihovih kleti in prostranih vinogradov, ki so fantastični. Ampak meni je kljub temu tam nekaj manjkalo. Neka duša, aroma, mineral, ki je zdaj tako prisoten v naših vinih. Zato tudi spoštujem naše vinarje, ki se morajo po svoje tolči in se morajo prebijati z majhnimi nakladami. Dobro je rekel Aleš. Res je še mogoče najlaže dobiti 92 ali 93 decanterjev, ki te dvignejo v višave, ampak vztrajati pri svoji filozofiji na tej ravni in živeti od tega, to je pa druga zgodba. Vesel sem, da ti fantje hodijo na nogomet, da so eni od naših največjih navijačev. Marjan Simčič je na vsaki naši tekmi in ga je lepo gledati, kako vesel je, če nam gre. Ali pa Danilo Steyer, Stojan Ščurek, Stanko Radikon in Niko Bensa iz Oslavja, pa še koga bi lahko omenil. To so prijatelji, s ­katerimi se po tekmah zapletemo v pogovor. Oni analizirajo moje delo, jaz pa s ­kozarcem v roki analiziram njihovo. [smeh] Ampak vedno gre za pozitivno energijo, druženje.

Ko ste prevzeli vodenje reprezentance, so vas poznali nogometaši, športniki, zdaj ste postali širše znani. Se vam je zaradi tega življenje kaj spremenilo?

Malo več obveznosti imam. Vem, da nikoli več ne bom živel tako, kot sem prej, ko so me sicer poznali, nisem pa bil toliko v soju žarometov. Saj se ne skrivam pred tem, čeprav se mi ne zdi, da bi morali vsi pasti na glavo, ko se pojavim. Upam, da mi bodo prijatelji, ki jih zelo spoštujem, čez eno leto ali po svetovnem prvenstvu rekli: »Matjaž, ostal si isti, nisi se spremenil.« Ker čez eno leto se mogoče ne bomo pogovarjali tako, kot se zdaj. Bom izgubil eno ali dve tekmi, in ne bom več zanimiv za nikogar. Ampak tega se ne bojim, na to bom pripravljen. 

Besedilo: Tadej Golob

Novo na Metroplay: "To je kot droga" - Livija Pandur | N1 podkast s Suzano Lovec