Kaj narediti, če se izgubite? Matjaž Šerkezi svetuje, kako sporočiti lokacijo

Odločitev pade: "Ne grem. Ne grem v dež in mraz. Glava v tem trenutku ni pripravljena. Ni se pripravljena boriti s svojo ranjeno bit in frustracijo zunanje surove narave. Poleg tega pa kot ambasador varnejšega obiskovanja gora moram sam biti za zgled. Julijana Alps Trail, vidimo se naslednje leto." Ampak boli, hudičevo boli tam notri, tam v jedru telesa. Ego ne popusti. Razum pa mu govori drugače. 

Petek, deževno jutro. Berem e-pošto. Etapa 170 km je zaradi razmer odpovedana. Lahko gremo na krajše ali pa si prijavo prenesemo v naslednje leto. Zdravilo za Ego. Balzam za Razum. 

Dušan mi sporoči: "Greš na 100?"
"Eh, na lumpi tek pa ne bova šla. Greva naslednje leto," odgovorim.
"Smeško in dvignjen prst. Greva. Naslednje leto," skleneva.

Sobota. Sedem zjutraj. Dežuje.

Kaj dežuje. Naliva. Štart na 60 km. Pripeljal sem Tinkaro in Anžeta. Nad 1500 metrih se obeta sneg. Organizator že nekaj dni pošilja obvestila o nizkih temperaturah, obvezni opremi v nahrbtniku in dolgih oblačilih. Na štartu vidim "junake" v kratkih hlačah in majicah. Le kaj hočejo povedati, se sprašujem.

Glede na razmere, ki se obetajo, bi jih organizator moral preprosto izločiti. Saj vem, kdo bo rekel, da so ti spredaj najboljši in bodo hitro čez. Tudi najboljši se lahko poškodujejo in takrat včasih niti ni možnosti se obleči in ob nizkih temperaturah vemo, kaj sledi. In predvsem, najboljši morajo biti vzor drugim.

 

S Terezo se ravno vrneva z vrha Golice. Sneži. Piha močan veter. Megla otežuje vidljivost. Opazujem tekače. Nekateri so že pošteno zdelani. Tinkara in Anže sta že zdavnaj naprej. Anžetu sledim z Garminovim InReachem, Tinkari pa kar s sledilnikom za psa. Pred planinsko kočo srečam jeseniške gorske reševalce. Ravno so prekinili tekmo za vse, ki so bili pri koči oz. še prihajajo. Edina smiselna odločitev.

Slišim jezo. Celo besede mladenke, da zdaj lahko nadaljujejo, kaj nam pa morejo. Obrazložim, da ne morejo nič. Da pa bodo morali na pomoč, če se kaj zgodi in možnosti je veliko. Cacyju povem, da je eden izmed tujih tekačev šel proti vrhu Golice. Ogrnjen v rumeno vrečo, ki se mu je v vetru lepila na mokre pajkice in majico. Revežu je s plačilom štartnine zmanjkalo za spodobno vetrovko, ki bi ga edina zaščitila v takšnem vremenu. Z doma narejenim padalom je tvegano skočiti.

Kaj storiti v primeru poškodbe na planinski poti?

Z Medejo, mojo prvorojenko in nadobudno planinko, se pogovarjava, kaj storiti v primeru poškodbe na planinski poti, ne poznamo pa svoje lokacije. Ne vemo, kje smo. Izgubljeni na Zemlji.

"Edino pravilno je, da se čim prej umirimo in pokličemo na številko 112."

Marsikdaj preberemo, da lahko pokličemo tudi številko 113. Sam dodajam, NE. Za klic na pomoč imamo številko 112. Klic ima prednost. Pri preobremenitvah mobilnega omrežja bo za klic uporabljena prva prosta povezava in deluje v vseh državah EU.

Določanje lokacije ponesrečenca in tehnologija AML

Z razvojem tehnologije AML (ang. "Advanced Mobile Location") pametni telefon ob klicu na številko 112 poleg vzpostavitve glasovnega kanala za pogovor z operaterjem posreduje tudi kratko sporočilo. Ta vsebuje natančno lokacijo klicatelja in se sestavi na podlagi jakosti baznih postaj, brezžičnih omrežij v okolici klicatelja in signala GPS. V tem primeru je lokacija dovolj natančna za hitro posredovanje.

Svojo lokacijo lahko sporočite tudi sami

• Odpremo aplikacijo za kratka sporočila (SMS). 
• Dodamo prejemnika.
• Kliknemo na plus in nato na ikono lokacija.
• Pošlji.

Navodila se lahko razlikujejo glede na operacijski sistem telefona in verzijo tega. Naučite prijatelje, da bodo znali poslati svojo lokacijo in da se v primeru potrebe po pomoči pokliče na številko 112.

Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije