Pogled hudička ali kakšno zaščito oči svetuje Matjaž Šerkezi za hojo v gore

Četrti dan se že prekladam po bazi. Končno se čutim toliko dobrega, da sem šel na kratek sprehod. Prijetno toplo je, rahlo piha veter. Obraz se mi je že "uštimal" za silo, vsaj peče me ne več. Imel sem opekline druge stopnje. Ves sem bil v mehurjih in imel sem zagnojene piščali na nogi.

Ura je šest zjutraj, ko se v polmraku iz šotora zbašeta dve postavi in s počasnimi koraki odrineta proti gori. Mraz je, sneg škriplje, na nebu pa se preganjajo oblaki. V uri in pol doseževa 60 st. snežišče, ki naju pripelje na sedlo Pinnacle – Kun. Gazim spredaj, sneg je dober. Zapičim cepin, ko naenkrat poči. Ne vem, kaj se dogaja. Letim v globino. Predem se mi stemni pred očmi, si rečem: "Šerki, to je to …"

... zaslišim klice: "Matjaž, Matjaž!" Odprem oči in deset metrov nad sabo zagledam majhno glavo. Vse je ok, še sem tu. Prikrajšan za eno črtico. Poberem se. Očala so počena. Razpoka se črno nadaljuje v globino. Nič, treba bo čim prej ven. "Damjan, daj vrv," mu rečem. Odgovori mi, da je v mojem nahrbtniku. Super! Privežem jo na palico in jo v loku vržem ven.
 
Rahlo v šoku iščeva prehod naprej. Najdeva ga na levi strani pod seraki. Navezana na vrv prideva čez razpoko nazaj na snežišče. Vse doni. Ogromna kloža, ki se začne sto metrov više na sedlu. Doseževa ga po dveh urah negotovosti. Damjan gre naprej. Udira se do riti. Pobočje pa samo čaka, da se odpelje. Sediva v snegu in razmišljava. Nazaj, naprej, nazaj ...Greva naprej! Čisto po grebenu bo najbolj varno. Včasih, ko izvlečem cepin skozi luknjo, vidim drugo stran.

 
"Naštimam" si uro, da mi kaže višino prehojene poti, saj imava do vrha še šeststo višinskih metrov. Po pol ure jo ugasnem, saj sva v tem času naredila le petnajst višinskih metrov. Dobra motivacija, ni kaj! Sonce žge. Proti vrhu se pobočje dvigne. 70-75 stopinjski prhel, črn led. Zaradi teže sva vzela vsak po eno ledno orodje, kar se izkaže za veliko napako. Ker ni možnosti, plezava brez varovanja. Na levi je nekaj neuporabnih fiksov prejšnjih odprav. Sva samo stroja, ki rijeva.
 
... ura je tri popoldan. Stojiva na koncu grebena in zreva proti vrhu. Tako daleč je še, poln ledeniških razpok. Pijače je že zdavnaj zmanjkalo. Brez besed, vsak s svojimi mislimi rijeva naprej. Pravzaprav je glava prazna. Veter neusmiljeno piha in nosi snežinke. Vsaj nevarno za zdrs ni več ...
 
... dvig cepina in padec na kolena. Končno vrh. Ura je pet popoldan. Prazen sem, brez čustev. Slikam Damjana in še oba skupaj. Grlo je boleče in suho. To je torej Kun in kamor koli pogledam sem tako majhen, tako nihče … Sestopiva v treh urah. Damjan vmes pade še v razpoko, vendar se ujame na razširjene roke. Ob osmih zvečer tik pred temo sva na platoju pod vznožjem stene. Do šotorov pa je še daleč ... nekdo mi pade okrog vratu. "Ej, Šerki, ti si norc!" mi reče Alešev glas, ki nama je skupaj z Juretom prinesel pijačo. Zavlečem se v "spalko" in zaspim, ugasnem. Narava pa gre svojo pot. Reka neusmiljeno skupaj z ledenikom reže v dolino. Zgoraj se je ravnokar podrl serak. Svizci se igrajo svojo igro. Rože cvetijo ...

 
Utrinek iz gorniškega dnevnika. Počena očala sem takrat na srečo lahko zamenjal z rezervnimi, ki pa niso imela primerne zaščite in sem kasneje imel težave z očmi. Snežna podlaga in močno višinsko sonce sta razlog za snežno slepoto. 
 
Snežna slepota se strokovno imenuje fotokeratitis. Gre za skovanko iz besed "foto", kar po starogrško pomeni svetloba, in "keratitis", kar je vnetje očesne roženice. To boleče očesno stanje nastane, ker so bile oči brez ustrezne zaščite izpostavljene povečani količini sončnih ultravijoličnih žarkov, ki nastane zaradi njihovega odboja od snežne površine. Tako kot UV-žarki povzročijo opekline kože, tako lahko opečejo in poškodujejo tudi zunanji sloj očesa oz. roženico. Pri opečeni koži opeklin ne opazite takoj in podobno je pri snežni slepoti: ko se pojavijo simptomi, so bile oči že več kot predolgo na udaru škodljivih UV-žarkov. Težava lahko nastane tudi zaradi ekstremnega mraza in izjemno suhega zraka.

 
Med hojo in plezanjem v gorskem svetu in na visoki nadmorski višini je človeško oko izpostavljeno ekstremnim razmeram. Da bi preprečili okvaro vida in nepopravljivo škodo na očeh, je zlasti pomembno, da nosimo kakovostna zaščitna očala, ki hkrati nudijo optimalno vidljivost in visoko raven zaščite.
 
Prvi simptom pomanjkljive zaščite oči so suhe oči, občutek tujkov v očeh in vnetje. Najbolj sta prizadeti roženica in mrežnica. Med športno aktivnostjo je roženica pod enako obremenitvijo kot mišice.

Sam uporabljam očala EvilEye, ki mi nudijo visoko stopnjo zaščite pri vseh športnih aktivnostih. Pri očalih mi je pomembno tudi, da so lahka in se dobro oprimejo obraza in s tem oči zaščitijo tudi pred odboji UV žarkov od snežne podlage. Pri kakovostnih očalih je poskrbljeno tudi za zračenje in kroženje zraka, kar preprečuje rosenje. Poleg UV zaščite pa morajo stekla in ostali sestavni deli biti varni, kar pomeni, da pri morebitnih padcih ne pride do takšnih poškodb očal, ki bi lahko škodile očem – počeno steklo, ki se zapiči v oko, ali pa del okvirja, ki z zlomom postane oster in nevaren za glavo. 

Poleg UV zaščite očala uporabljam tudi kot zaščito pred mehanskimi poškodbami. Primer je vožnja s kolesom, kjer te očala zaščitijo pred žuželkami in v gozdu pred vejami, ki te udarijo po obrazu, saj jih zaradi hitrosti nisi opazil. Pomembna so mi stekla, ki se hitro prilagajo svetlobi, sploh na gorskem kolesu, kjer prehajaš s planega v temnejši gozd in obratno. Seveda pa so očala tudi modni dodatek in na koncu koncev ti morajo biti všeč. Katera sončna očala pa uporabljate vi?

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice