Prostovoljstvo izumira in mi smo še zadnji ostanki

Sedim Pod gradom v Kamniku. Majhen, prijeten lokal v središču mesta. Poleg so še Srečo, Matej, Jernej in Damjan. Vsi smo inštruktorji gorskega reševanja. Pripravljamo načrt usposabljanj za zimo. Za nami je dolgo in naporno poletje, s številnimi nesrečami v gorah, poleg tega pa je bilo treba zbrati še dodatno energijo pri postavljanju novih prostorov.

Spomnim se reševanja dveh tujih planincev, ki sta želela sestopiti po brezpotju, zgrešila pot, ujela ju je noč in obtičala sta sredi strmega pobočja, brez naglavne svetilke, v platnenih čevljih. Ljudje so željni pustolovščine, iskanja drugačnega, iskanja samega sebe. In v tej želji ter iskanju vidijo samo sebe.

V pogovoru se dotaknemo tudi opreme. Nahrbtniki in čelade so po nekaj letih rabe že pošteno zdelani. Vendar bolj kot potreba po opremi me skrbi, kdo bo to opremo v prihodnje še nosil.

Prostovoljstvo izumira in mi smo še zadnji ostanki.

Nekaj dni kasneje se udeležim konference v organizaciji Olimpijskega komiteja Slovenije. Tema, Usposabljanje strokovnih delavcev v športu. V Planinski zvezi Slovenije vsako leto usposobimo lepo število strokovnih delavcev – planinskih vodnikov, turno kolesarskih vodnikov, markacistov, varuhov gorske narave ...

Poleti opazujem vrvež po gorskih vršacih. Homo alpinus hlasta za novimi podvigi. Žene ga neustavljiva želja po pustolovščini. Še včeraj prvič v gorah, danes že ponosno vodi prijatelja na vrh, jutri pa bo vodil kar nekaj njih. Homo alpinus, samouk. Sprašujem se, mar potrebujemo vsa zahtevna usposabljanja, če pa se posamezniki okličejo za vodnike, brezkompromisno vodijo cele skupine čez Zeleniške Špice, nenavezani, brez čelad in na vrhu točijo penino, snemajo z letalniki in na koncu požanjejo salvo čestitk na družbenih omrežjih?

Morda je v tem tudi odgovor, zakaj med gorske reševalce ne dobimo več mladih fantov in deklet. Redko srečam tistega pravega "zagnanega alpinista", ki svoj prosti čas posveča alpinizmu, živi zanj. In se čuti družbeno odgovornega, da z veseljem pristopi h gorskemu reševanju. Le zakaj bi se izpostavljal in tvegal, če mi družbena omrežja omogočajo nekaj minut slave že z "vzponom po severni strani" Olševe, nenavezan.

Ko tako sedim pod Kamniškimi planinami in razmišljam, "prileti" elektronska pošta s fotografijami z grafiti. Nekdo si je po svoje označil brezpotje v Repovem kotu. Po fotografijah sodeč, ne samo, da se je očitno izgubil v prostoru, izgubil je predvsem kompas in zdravo mero razuma. V Planinski zvezi Slovenije lahko takšno ravnanje le ostro obsodimo in z lokalnimi planinskimi društvi ter njihovimi prostovoljci očistimo svinjarijo, kolikor je možno.

Ker pa menim, da ne smemo biti črnogledi, vas bom raje povabil k sodelovanju in morda sami postanete planinski vodnik. Usposabljanja za naslednje leto so že objavljena na spletni strani Planinske zveze Slovenije. Grafitarja iz Repovega kota pa bodo odprtih rok sprejeli markacisti, saj dela nikoli ne zmanjka. 

In ker so abeceda planinstva znanje vozlov, se bomo tokrat naučili dva najbolj uporabna vozla.

Osmica

Osmica (ang. figure eight) je osnovni vozel v planinstvu. Poznamo več vrst izdelave in uporabnosti osmice. Za nas je najpomembnejša vpletena osmica, ki se je uveljavila kot standard za navezovanje na plezalni pas – predvsem zaradi nizke verjetnosti napake in preproste kontrole pravilnosti vozla.

Bičev vozel

Bičev vozel (ang. clove hitch) najpogosteje uporabljamo za nastavljanje dolžine zank. Njegova prednost je, da lahko brez izpenjanja iz vponke prilagajamo dolžino vrvi med nami in bičevim vozlom. Bičev vozel delamo le na vrvi, katere oba konca nista prosta (npr. na vsakem koncu je navezan planinec).

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču