Rožle je rekel, da je neformalni vodnik. Bi šli z njim v gore?

Prejšnji konec tedna je med planinsko skupnostjo znova završalo. Žal se je zgodila nesreča. Na srečo nihče ni izgubil življenja. Tisti dan sem zjutraj opazoval hribe. Bili so beli, po vrhovih se je podil močan veter in ustvarjal opasti in klože. Izrazito je nihala tudi temperatura. Že dan poprej je ARSO svetoval, da bodo razmere v gorah nepredvidljive. Iz vseh omenjenih razlogov sem se z družino raje odpravil proti Primorski. S kolesi na Socerb, voziti "traile". In tudi tam je pihal veter.

Pred nekaj časa sem na službeni e-naslov prejel povpraševanje oz. prošnjo za nasvet. Potreboval bi varovanje oz. spremljavo dveh vodnikov. Želja. Peš na Triglav. "Rikverc." Dvakrat sem prebral in preveril, ali gre za lažno sporočilo. A dodana je bila tudi telefonska številka. Ker je bilo poslano na službeni e-naslov, sem moral pri odgovoru vseeno ohraniti mero spoštovanja. V mislih pa bi mu veliko raje poslal številko psihiatra. 

Na bivaku pod Skuto smo znova imeli francoske študente, ki so poleg brezplačne nastanitve dobili še panoramski prevoz s helikopterjem v dolino. V svoji državi bi si to težje privoščili, sploh ob predpostavki neustrezne opremljenosti in brez izkušenj. Svoja nadaljnja študentska leta pa bi v nadaljevanju lahko dodobra okusili in doživeli s pristno študentsko izkušnjo ob "študent futru" v zatohli sobici, saj bi jim večino prihrankov pobral prevoz. Slovenija, kot zelena in turistom prijazna destinacija, pa s pomočjo davkoplačevalcev financira panoramske lete s slovenskih gora. Prepričan sem, da letos ni bil zadnji.  

Kako sploh priti do vodnika? 

V medijih smo lahko brali naslove – vodnik je bil brez licence. Drži. V deželi na sončni strani Alp imamo vodnike z licenco in vodnike brez licence. Prvi so poleg leta in leta pridobljenih izkušenj, se še dodatno usposobili za vodenje v gorah, za vodenje računajo in izstavijo račun, plačujejo davke in na predpisano obdobje podaljšajo licenco, ki ni kar tako. Drugi pa tudi vodijo. Le da so gore morda spoznali šele včeraj skupaj s prijateljem alpinistom, na vrhovih odpirajo šampanjce in plezajo na simbole, požvižgajo se na normative o številu vodenih, za vodenje računajo in ne izstavijo računa, ne plačujejo davkov, licence pa jim ni treba obnavljati, saj sploh nimajo usposobljenosti vodnika. 

Spomnim se klica znanca. Naj bo Rožle. Šlo je v smeri. Saj ti mene poznaš. Veš, da hodim v hribe. Pa tudi reševalec sem. Mi lahko PZS prizna, da bom vodnik. Bolj, ko sem razlagal, da ne, da smo resna organizacija in da delujemo po zakonu o športu in da je naš cilj kakovost usposabljanja za varnejši obisk gora, bolj me je prepričeval o smereh poznanstva.

Zaključil sem z razlago, da so časi tiste države in šole v Kumruvcu le spomin nekega časa. A Rožle se ne pusti: "Saj bom pa tako naredil, da bom neformalno vodnik in bomo šli v hribe kao kot prijatelji. To pa lahko, a ne?" In tako smo poleg vodnika z licenco in brez licence dobili še neformalnega "vodnika". In ravno med pisanjem dobim klic inšpektorja za šport, da uskladimo sestanek. Stvari so se začele premikati. 

Na vse zapisano in na številne odzive v medijih verjamem, da se sprašujete, kje sploh priti do vodnika. Sploh ob predpostavki, da Planinska zveza Slovenije ves čas v svojih preventivnih objavah poudarja, da če nimamo znanja in izkušenj, se v gore odpravimo skupaj z vodnikom. Najlažje to naredimo, če se včlanimo v enega izmed planinskih društev, ki je član Planinske zveze Slovenije in ima za vodenje usposobljen kader, ki mora delovati v okviru predpisanih kompetenc.  

V Sloveniji imamo gorske vodnike, ki so del Združenja gorskih vodnikov Slovenije in vodijo na podlagi zakona o gorskih vodnikih. V okviru Planinske zveze Slovenije pa usposabljamo strokovne delavce v športu, Vodnike PZS in alpinistične inštruktorje, ki delujejo po zakonu o športu. Usposabljanje je razdeljeno na različne stopnje in kompetence, vodniki pa po opravljenem usposabljanju za posamezno stopnjo zahtevnosti vsaka štiri leta obnovijo licenco z udeležbo na izpopolnjevanjih, vsako leto pa oddajo poročilo za registracijo, na osnovi katerega so zavarovani tudi za odgovornost v okviru nepridobitne dejavnosti vodenja.

Kdo je usposobljen za plezalne ali alpinistične vzpone? 

Za komercialno vodenje morajo vodniki imeti za odgovornost urejeno svoje zavarovanje v okviru svojega pravnega statusa. Komercialno lahko vodijo gorski vodniki na podlagi zakona o gorskih vodnikih ali vodniki PZS oz. strokovni delavci v športu na podlagi zakona o športu. Gorski vodniki lahko vodijo vse težavnosti tur, strokovni delavci v športu pa v skladu s svojo stopnjo usposobljenosti in kompetencami ter omejitvami, ki jih določa zakon o gorskih vodnikih.

Za plezalne ali alpinistične vzpone vodniki PZS niso usposobljeni. Zanje so usposobljeni alpinistični inštruktorji, ki nekomercialno delujejo pod okriljem alpinističnih odsekov in klubov. Komercialno lahko turo te težavnosti vodijo samo gorski vodniki. Vodenje v gorah brez ustreznih znanj in usposobljenosti, neustrezno razmerju med številom vodenih in številom vodnikov je nesprejemljivo in nevarno početje. Informacije o gorskih vodnikih lahko dobite na spletni strani Združenja gorskih vodnikov. O planinskih vodnikih in alpinističnih inštruktorjih pa na spletni strani ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, saj morajo po zakonu o športu biti vsi vpisani v razvid. Bodite kritični do tega, s kom greste v gore, saj sta od tega odvisna vaša varnost in življenje. 

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice