Sreča je zapisana v zvezdah ali kako ravnati, ko nas ujame megla - 2. del

Pisalo se je leto 2005, ko smo se vračali s tretjega tabora sedemtisočaka Kun v Indiji. Dan prej sva se z Damjanom povzpela na vrh, zaradi slabega vremena, pa je padla odločitev, da goro pospravimo. Aleš se je pred vrnitvijo odločil, da bo šel še na vrh Bela igla, ki je bil del grebena, preko katerega smo se morali vrniti proti bazi. V času, ko smo pospravljali šotore, se je spustila gosta megla.

Strašljiva megla

Ni se videlo niti metra naprej. Pot smo sicer imeli označeno z rdečimi zastavicami in do grebena je vodila gaz, ki jo je višje "pojedel" ledeniški led. Zaskrbelo me je za Aleša in nisem ga mogel pustiti samega, čeprav smo bili dogovorjeni, da se dobimo v prvem taboru.

Sedim na grebenu. Okrog mene se plazi megla. Tiho je. Zmrazi me, saj se spomnim na aktualen film Megla, režiserja Ruperta Wainwrighta. Na vsake toliko časa spustim glas v neznano: "Aleš, kje si?" Zaslišim rožljanje cepinov.

Nekaj za tem se iz bele zavese pokaže Aleš, v rokah pa drži Mercatorjevo vrečko, v kateri je imel opremo. Naveževa se na vrv. Sam sem bil zadaj, v rokah sem držal kompas. Določil sem smerni kot hoje. Aleš je odšel naprej, dokler sem ga še videl, se ustavil in sem sam šel do njega. In ponovi vajo. Vse do tabora ena.

Nekaj podobnega sva s Tinkaro doživela na Pohorju. Bilo je na Ribniškem vrhu. Nepričakovano se je pojavila gosta megla. V takem, če nimaš GPS naprave, je orientacija skoraj nemogoča in je najbolje počakati, da se megla razkadi.

Tudi to je eden od razlogov, zakaj moramo imeti v nahrbtniku vso potrebno opremo. V svojem primeru pa sva stala na znanem vrhu. Poznala sva svojo stojno točko.

S pomočjo planinskega zemljevida in kompasa sva tako lahko določila smerni kot Ribniške koče in brez vsake težave sestopila do nje. To so bili še časi, ko telefoni niso imeli aplikacij za navigacijo in ko je bil GPS drag kot žafran. 

Za orientacijo v megli je treba imeti ogromno znanja in izkušenj. Nekaj pa je tudi odvisno od sreče, ki je zapisana v zvezdah. 

V prejšnjih nasvetih smo se naučili kako orientirati planinski zemljevid in določiti sever s pomočjo sonca. 

Sever lahko določimo tudi s pomočjo zvezd. Iskanje severnice pa je še posebej zabavno skupaj z otroki na planinskem taborjenju.

Zvezda Severnica je del ozvezdja Malega voza in leži v smeri geografskega severa. Najlažje pa jo najdemo s pomočjo ozvezdja Veliki voz, ki je sestavljeno iz sedmih zvezd.

Štiri predstavljajo voz, tri pa njegovo oje. Če razdaljo zadnjih dveh koles Velikega voza podaljšamo petkrat v smeri navzgor, najdemo Severnico, ki žari nekoliko močneje.

Če smo z obrazom obrnjeni v smeri Severnice, je za nami jug, na desni vzhod in na levi zahod. Še eno ozvezdje kaže proti Severnici. To je Kasiopeja, ki je na drugi strani Velikega voza v obliki črke W.

Kaj je smerni kot ali azimut?

Azimut (smerni kot) je kot med smerjo severa in iskanim objektom v naravi. Zmeraj ga merimo od severa v smeri urnega kazalca. Primer: azimut 50° pove smer 50° vzhodno od severa.

1. Od izhodiščne točke (Preval, označena z modro puščico) potegnemo ravno črto do ciljne točke (Tolsti Vrh, označena z zeleno puščico). 
2. Skozi izhodiščno točko potegnemo črto v smeri sever – jug (vzporedno navpičnim črtam na zemljevidu). 
3. Geotrikotnik z najdaljšo stranico postavimo ob črto sever – jug, in sicer tako, da je 0 pri izhodiščni točki. 
4. Odčitamo azimut (merimo vedno v smeri urnega kazalca) – v tem primeru dobimo 112°.

Ste vedeli, da strani neba lahko ugotovimo na različne načine, ki pa so najmanj zanesljivi:

- mah, ki raste na severni strani dreves, skal, ruševin ...
- sončnice so obrnjene proti soncu;
- letnice na drevesnih štorih. Običajno so redkejše na južni strani in gostejše na severni;
- drevesa na severnih straneh rastejo počasneje kot na južnih. Na južni strani so krošnje gostejše;
- mravljišča v večini primerov ležijo na južni strani dreves;
- planinske senožeti so ponavadi na južnih pobočjih.

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj