Svet gora ni svet za "softiče". Je boj za preživetje, stik z naravo in s tem občutenje svobode

Ležim za skalo. Z Jožem in Marušo se s kolesi spuščamo z Velike planine. Pri Domžalskem domu smo uživali v plesu meglic, ki so se lovile po prostranem nebu in soncu kratile dremež. Vsake toliko časa jih je skušal odgnati z utrujenimi žarki. Tako topli so bili, ko so se sprehodili čez lica. Obilna porcija jote in planinskih vampov, ki smo jih zbasali, so bili razlog za zaspane oči. A tudi nam so ponagajale meglice in nas z vetrom začele priganjati v dolino.

Pogledam nazaj za malima, neutrjena podlaga in vse se zgodi tako hitro. Vem, kakšen bo izkupiček trenutka nepozornosti. Zvrnjen za skalo, kolo na meni. Značilen pok in bolečina. Ni prvič. Škrta. Rebra. Največ dve.

"Ata, si ok? A veš, kako te je odneslo?" napol zaskrbljena in v smehu izmenično komentirata najstnika. Porinem kolo s sebe, se poberem, bolečino zaprem v škatlico. Na obrazu imam nasmeh. Moja obramba. Smejem se bolečini in ji s tem govorim, da me ne more premagati.

"Šerki, nisi ti od včeraj. Trpi, trpi. To te dela živega."

Preden zapustimo planino, se nam pogled ustavi na čudovitih jesenskih barvah. Kontrasti zelene, rjave, rdeče, pomešani z zlatimi macesni, se odpirajo proti Rogatcu in Lepenatki.

Lepenatka je prijeten družinski izlet z izhodiščem na Kašni planini, od koder nas markirana pot v dobrih dveh urah pripelje na travna pobočja.

Večer. Ližem si rane. Na programu HBO po naključju naletim na dokumentarec z naslovom Zadnji mejnik. Eliud Kipchoge, ki je kot prvi človek pretekel maraton pod dvema urama. Na hitro preračunam, da je imel v povprečju hitrost nekaj več kot 21 km/h. Človeško telo je res en čudoviti stroj. Vsak dan nas znova preseneti. Če mu sledi še um, lahko nastanejo izjemne stvari.

Spomnim se besed pokojnega alpinista Šraufa, ki je takrat, ko si se smilil sam sebi, vedno zaklel in izjavil: "Veš, kaj, konj crkne, človek se navadi!" Pa kako prav je imel.

Razmišljam o dogodku, ko sem se "ulegel" za skalo. Ponosen sem na mirnost Joža in Maruše. Že od majhnega se učimo, kaj narediti v različnih situacijah. Z igro, vprašanji. Kaj bosta naredila, če padem in negibno obležim? Ali pa, če zdrsnem po pobočju in me ne vidita? Ali pa kakšen je sinonim za hrano visoke energijske vrednosti in dolgim rokom trajanja, ki jo imamo v nahrbtniku za vsak primer?

Včasih smo imeli tudi kakšno resnično. Tudi koleno smo že šivali, pa sklep dali nazaj v prvotni položaj.

"Bere se kruto, ampak svet gora ni svet za "softiče". Je boj za preživetje, stik z naravo in s tem občutenje svobode."

Podoben način predajanja znanja uporabljam tudi pri odraslih. Igra je najboljša oblika za učenje planinskih veščin.

Nova družabna igra za vse ljubitelje gora

Čisto vesel, ko mi pred dvema dnevoma Barbara izroči igro Planinci. Kviz s kartami, ki so razdeljene v 4 kategorije: planinska kultura in zgodovina, planinske poti, gorska narava in varneje v gore. 110 kart z vprašanji, od katerih nekatera dodobra "skravžlajo" možgančke. Igra je primerna za otroke vseh starosti, od 8 do 99 let, in je lahko čudovito darilo nekomu, ki obožuje gore.

 

Igra za dolge zimske večere ali pa osamljene trenutke v gorskem bivaku, v soju sveče, zunaj pa besni nevihta.

Za vas smo na Facebook profilu pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.

Kviz Planinci je plod sodelovanja Planinske zveze Slovenije s podjetjem Value Add Games. Kupite jo lahko v planinski trgovini Planinske zveze Slovenije.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču