Nenavadna oblika prevoza: kako sta Anja in Martin postala svobodna s kargo kolesom (FOTO)

Neobičajna pojava bode v oči mimoidočih v Ljubljani: skoraj vsak delovni dan lahko v prestolnici vidimo črno električno kolo, ki poleg voznika na sprednjem delu vozila v transportnem zaboju prevaža tudi sopotnika. Ne le, da je kolo odlična izbira za okoljsko ozaveščene posameznike – v večji meri je Anji in Martinu nadomestilo tudi javni prevoz in s tem odpravilo številne nevšečnosti, ki pridejo z gnečami in zamudami.

Pred nakupom sta bila hibridna kolesarja, kar pomeni, da sta se od doma v Ljubljano odpravila z vlakom ali avtobusom, na glavni postaji, kjer sta imela parkirani kolesi, pa sta se ločila in odšla vsak svojo pot. "Na vsakem kolesu imava tri ključavnice, kar takoj odvrne tatove. Zadnje kolo ima manjšo "nizozemsko" ključavnico, sprednje kolo in okvir pa sta priklenjena z zelo močno ključavnico," nam je razložil Martin. Enako strategijo uporabljata na kargo kolesu, zato ju kraja ne skrbi, za zaščito proti dežju pa poskrbita z dobrimi pelerinami.

Dostopnost poti

Za večino ljudi se zdi vožnja z avtom do službe, zlasti če prihajajo iz okoliških mest, najenostavnejša izbira. Mladoporočenca se s tem ne strinjata: "Nisva se želela voziti z avtom do Ljubljane, saj je gneča na cesti prevelika, parkirišče pa je težko dobiti. Tudi cenovno se nama ne splača imeti avta. Življenje sva si zorganizirala drugače in nisva tako nemobilna, kot bi si človek mislil. Mnogokrat sva na cilju v enakem času, kot ga porabi kakšen kolega z avtom," je pojasnil 30-letnik. Njuna odločitev za kargo kolo sprva ni bila posledica skrbi za okolje. "Ko sva dobila kolo, si nisem mislila, da se bova z njim vozila v Ljubljano. Preseneča me, da kolo sploh ni v kolesarnici več kot dva dni zapored," je dejala Anja in dodala, da sta v dobrih dveh mesecih s kolesom naredila že 1.500 kilometrov.

"Želela sva preizkusiti, kaj vse lahko z njim počneva. Izkazalo se je, da je kargo kolo kot kuhalnik riža: najprej si misliš, zakaj bi to potreboval? Saj znam skuhati riž. Ko pa ga imaš, ne moreš več brez njega, ker ti olajša vse od parjenja riža do zelenjave. Enako je pri kolesu. Veliko vsakodnevnih poti, za katere sva si prej želela, da bi imela avto, nama je postalo bolj dostopnih," je izkušnjo opisal Martin.

Avta nikoli nista imela, zato kolo ni nadomestilo izpušnih plinov, temveč sta zdaj v večji meri predvsem opustila javni prevoz. "V službo pridem veliko bolj svež, med potjo se lahko normalno pogovarjava. Postala sva svobodna, pridobila sva veliko časa in zato ljudem svetujem, naj vsaj poskusijo, kako izgleda kolesarjenje na delo v dvoje. Ker kmalu ugotoviš, da je super. Rekreiraš se, vse ti postane bolj dostopno, ceneje je." Odločitev za nakup kargo kolesa je bila spontana, zdaj pa ugotavljata, koliko časa lahko zdržita brez avta: "In ugotovila sva, da vedno dlje. Če potrebujeva kaj večjega iz tehnične trgovine, sva že od prej navajena naročiti dostavo, ki je večinoma povsod dostopna," je Anjina izkušnja.

Svojega življenja ne žrtvujeta, samo izboljšujeta

Filozofija, ki ji sledita, se glasi: za stvari, ki jih ne potrebujeta, tudi ne plačujeta. In mednje sodi tudi avto. "Ne žrtvujeva svojega življenja za višji cilj, samo izboljšujeva ga. Okoljska dobrobit je tukaj posledica. Veliko stvari kupujeva v trgovini brez embalaže, ampak tega nisva začela početi zaradi ohranjanja okolja. Prišlo je iz lenobe: plastika se je v smeteh nabirala in večkrat sva morala odnesti smeti. Zdaj, ko imava svojo posodo, imava drastično manj smeti in posledično manj sprehodov do smetnjaka. Lenoba je lahko gonilo napredka," pa je prepričan Martin.

"Ljudje nama pravijo, da ko bova imela otroka, ne bova več zmogla brez avta. Poskusila bova vseeno. Kolo je primerno za vožnjo otroka, možno je kupiti dodatne sedeže in varnostne pasove, ki omogočajo bolj varno in udobno vožnjo za otroke. Bolj me skrbijo kolesarske steze, ki so tako polne lukenj, da že mene povsem pretresejo," o prihodnosti razmišlja Anja. Na cesto, ki nima odseka za kolesarsko stezo, zapeljeta samo v urbanih naseljih, na regijskih cestah je preveč nevarno. 

Komu služi mesto?

Kako urejene pa so naše kolesarske poti? Za avtomobile točno vemo, katera pot nas bo kam pripeljala, medtem ko nimajo vse ceste tudi prostora za kolesarje. "Kolesarske steze, ki so postavljene, so povprečne, nekaj je dobrega, nekaj pa je slabega. Predvsem je moteče, da poti niso sklenjene in ne delujejo kot omrežje, niso celota. Težko se je znajti po poteh, ker niso označene. Velikokrat tudi niso ustrezne izpeljane, na primer v Kamniku imamo kolesarsko stezo, ki je speljana direktno na nevarno prometno cesto," je razložil Martin in nadaljeval:

"Vprašati se moramo, komu služi mesto? Avto zaseda prostor in tega prostora nimamo neskončno. Ljubljana ima hude probleme s prostorom: na eni strani stanovanjska problematika, kjer ni dovolj prostora za bivališča, na drugi strani pa je velik del zemljišč namenjen avtomobilom. Vemo, da je to narobe, ampak do spremembe ne pride. S to nepremišljeno rabo prostora nato nihče ni zadovoljen: ne pešec, ne kolesar, ne avtomobilist."

Oba sta prepričana, da Ljubljanski potniški promet ne odraža realnih potreb ljudi in kam želijo iti. "Problem celotnega javnega prevoza je, da se ne prilagaja sodobnim potrebam, ki so se od 80. let spremenile. Ljudje ne gravitirajo več le proti centru, ampak potrebujejo prevoz tudi v druge dele mesta, kar bi morali upoštevati pri prenovah ulic in pri premisleku o ljubljanskem kolesarskem omrežju in javnem potniškem prometu."

Svet v prihodnosti

Med prijatelji nista edina, ki nimata avta, vendar pa spadata v manjšino. Martin vseeno verjame, da bo prihodnost manj vezana na avtomobile, saj se svet spreminja in s seboj prinaša podnebne spremembe, ki bodo vplivale na naše stroške lastništva avtomobila: "Vse hujše vremenske razmere, od toče do poplav, povzročajo škodo na avtomobilih: drevo lahko pade na avto, steklo poči, imamo izkušnjo s poplavami in podobno. V času vročinskih valov, ki so vse bolj izraziti prav zaradi avtomobilske infrastrukture, pa so avtomobili pogosto pregreti, kar lahko vpliva na poškodbe pnevmatik."

Včasih smo lahko vremenske ujme kompenzirali z zavarovanjem, toda pogosteje kot pride do škode, večji problem imamo. "Če nam avtomobil vsak mesec poškoduje neka naravna ujma, bodo popravila oz. zavarovalne premije in s tem strošek lastništva vozila vse višje. Težave zaostruje tudi pomanjkanje strokovnjakov, ki lahko vse bolj tehnično zahtevna vozila servisirajo oz. popravijo. Posledično se na servisne termine čaka dlje, popravila pa so dražja. Morda bomo v prihodnosti prišli do nekakšne točke preloma, ko se bo več ljudi začelo prevpraševati, ali res potrebujemo avto za vsako ceno ali pa se da drugače."

Najdaljša razdalja, opravljena s kolesom, je bila 70 kilometrov v enem dnevu, ko se je Martin odpravil na pot brez Anje. Po določenem številu kilometrov je treba napolniti baterijo, kako hitro pa bo pošla, je odvisno tudi od teže tovora. Polnjenje kolesa je enostavno, deluje tako kot pri telefonih: polnilec vklopimo v vtičnico in kolo je napolnjeno v 4 urah. Če zmanjka baterije med izletom, pa so gostilne in lokali zelo prijazni in dovoljujejo izposojanje elektrike. "Greš v restavracijo, poješ kosilo in napolniš kolo toliko, da greš lahko dalje. Vedno pa lahko kolesariš tudi brez električnega pogona," je zaključil Martin. 

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice