Intervju z oblikovalko Marto Bevc Vodeb

Kaj je najpomembnejše za obleke? Je to dober kroj?

Pomembnih je več stvari: dizajn, kroj, izdelava in material. Vse štiri komponente so izjemno pomembne in če nekje nekaj šepa, potem to ni to. Razlika med mano in strankami je v tem, da stranka zazna, da nekaj ni v redu z obleko, ne ve pa, točno kaj. Sama opazim, kaj in zakaj je narobe, ter imam znanje, da to popravim.

Ste vi dobili dobro krojaško znanje?

Imela sem srečo, da sem se poklica učila pri odličnem mojstru v Novem mestu. Ta je dodatno spodbudil mojo ljubezen do krojaštva, ki sem jo imela že prej v sebi, kakor tudi do obrti, poklica, do rokodelstva, blaga, dizajna in nasploh do lepega. On je bil prvi, drugi pa je bil moj učitelj na šoli. Tako stalno pravim, da imam dva krojaška očeta. Dolgo se nisem zavedala, kakšno srečo sem imela.

Koliko znanje krojaštva vpliva na oblikovanje oblek?

Da dobro oblikuješ, moraš imeti osnovno obrtniško znanje, ker te drugače nekje zmanjka. Če obvladaš zakone krojaštva, šiviljstva in dobro poznaš materiale, veš, kako nekaj doseči, veš, kaj s katerim šivom dosežeš, tudi kaj bo iz katerega materiala nastalo, kako bo stal, kako se bo gibal ...

Za vas še vedno velja, da je malo več?

Seveda, ker je malo dejansko več. To načelo sem sprejela in mu zvesto sledim. Vendar to zahteva obilo znanja.

Vaše obleke spomnijo na že videno, so retro, nostalgične.

Saj je tudi trend, da je vse retro; v arhitekturi, avtomobilizmu, vse se vrača, v glasbi so 'rivajvli', v filmih ... V končni fazi je tudi film The Artist narejen v črno-beli tehniki in je nem. Temu nezavedno sledim. Sama nimam znanja, ki ga študentje dobijo na fakulteti za oblikovanje, kar dojemam kot plus, ker me to znanje pri ustvarjanju ne omejuje. Vidim, da če nisem obremenjena z ničimer, niti s trendi, v končni fazi nastanejo najboljše stvari, ker delam prav iz sebe.

Tako nastanejo kosi, ki bi jih nosili vi?

Kosi, narejeni po meri, so narejeni za stranko, so stranki pisani na kožo. Kar pa se tiče aktualne kolekcije pomlad-poletje, ki je naprodaj v naši najbolj prestižni blagovnici Galerija Emporium, je nastala tako, kot mi je všeč – sledila sem sebi.

Ta kolekcija spominja na petdeseta leta, drži?

Ja, petdeseta. Inspiracijo sem dobila pri teti, ki je bila šivilja in je vsem mojim tetam naredila obleke. Tudi mama je lepo šivala. Obstaja fotografija s podeželja, na kateri vse tete sedijo pred kozolcem. Dolgo nisem vedela, da imam inspiracijo od tam. Pred kratkim sem slučajno pri teti videla, kaj vse je delala. Blazno rada je imela pentljice in me je kar srh spreletel, ko sem videla, da delam podobne stvari oziroma iste. To je 'noro' in hkrati lepo, še zdaj se kar naježim. Vidim pa tudi, da sem se s tem obdobjem počasi nekako izživela, zato iščem nekaj drugega.

To pomeni, da kolekcije začnete delati na nezavedni ravni?

Povsem. Poskušala sem delati tudi drugače, 'po knjigah', in videla, da me to omejuje. Inspiracije dobivam nezavedno, sledim intuiciji, pri mojem delu me vodi notranji občutek – absolutno si zaupam.

Ste nepredvidljivi?

V bistvu sem bila presenečena, da lahko naredim tako kolekcijo, kot sem jo. Na začetku sem imela pomislek, ampak potem sem videla, da imam veliko znanja, tako iz krojaštva kot tudi glede izdelave, in proces je začel spontano teči. Nisem vedela, da sem v bistvu kreatorka.

Koga vidite v svojih oblekah?

Vidim nekako žensko in moškega, starejša od 25 let. V svojih kosih vidim samozavestno, samosvojo žensko, ki se ceni in spoštuje. To spoštovanje prenaša v vsak delček svojega življenja, posledično se to odraža tudi v izbiri in nošenju oblek. Vsekakor pa je to ženska, ki je modno ozaveščena in obleko začuti.

Spada v kulturo oblačenja tudi občutek, kako neki kos nositi?

Moja filozofija je, da je manj več, pa tudi to, da nosi tisto, kar boš znal nositi. Zato sem se začela ukvarjati tudi s stiliranjem. Stranki lahko prihraniš denar tako, da ji svetuješ, katere kose naj kupi, ker jih je tako manj, kot bi si jih sicer kupila. So pa zato ti kosi pravi in bolj izbrani, da ne meče denarja skozi okno. Lahko bi rekla, da jih tudi učim odnosa do oblek in odgovorne potrošnje.

Si pri stiliranju pomagate tudi s kakšnim kosom iz svoje kolekcije?

Stranka si lahko izbere kos iz aktualne kolekcije, ki ji ga naredim po meri, lahko pa tudi naredim povsem poseben kos za stranko. Odvisno, za kaj ga potrebuje, kaj ji paše, v čem se dobro počuti ... Gre za res oseben pristop. To bodo ljudje čedalje bolj cenili, ker ne marajo več 'masovk' in industrije, tudi če gre za velika oblikovalska imena. Kos, narejen po meri stranke, ima večjo dodano vrednost.

Tako sestavite osebno zgodbo stranke.

Zgodbo naredi vsak sam, pomagam pa mu narediti dobro, boljšo zgodbo ali stranko usmeriti.

Ste ljubiteljica starih stvari. Zakaj po vašem tako brskamo za starimi stvarmi?

Boljši trg in starinarnica sta moj drugi dom. Gre za blazno spoštovanje do rokodelskega pristopa. V vintidž izdelke je bilo vloženega več dela, všeč pa mi je tudi dizajn. Recimo zgodba o omari, ki jo imam. Nekdo jo je prinesel ven za kosovni odpad in jo grobo razbil.

Ko sem to zagledala, sem vprašala, ali lahko to vzamem, on pa je jezno rekel: ''Te pa vi že ne boste sestavili.'' Rekla sem mu: ''O, pa bom.'' Takoj sem poklicala taksi in kose omare pripeljala v studio. Zdaj jo skupaj z mizarjem počasi sestavljava, da bo to moja nova omara. Predalnik je tudi s 'kosovca'. Žal bi mi bilo, če bi šli kosi z zgodbo in odlično izdelani vintidž izdelki v pozabo. Te stvari me napolnijo. Navsezadnje so tudi novi kosi, kot so recimo bulerji Martens, bili delavski čevlji, ki so jim dodali malo barve in morda kakšen detajl.

Tudi vi svojim oblekam dodajate malo čipke, kakšen volanček ...

V kakšnem obdobju dodajam malo manj, v drugem malo več. Kaj pa bom delala naprej, še ne vem.

Niste pa več tako črni kot nekoč.

Saj sem še, ampak to ne pomeni, da kolekcija ne sme biti v drugih barvah. Trenutna kolekcija ima mareličen, zelen in pastelen pridih.

Koliko je ročnega šivanja pri vaših kosih?

V mojih kosih ga je zelo veliko, in to zahtevnega ročnega dela. Tudi na vse svoje pomočnice in asistentke sem prenesla to znanje. Pri kvalitetnem ročnem delu vztrajam in to bo še naprej ena izmed kvalitet mojega dela.

Se pravi, da šivalni stroj ne more v vsem nadomestiti človeka?

Ravno ta rokodelski pristop je značilen za moje obleke. Ta mora biti, brez tega obleka nima duše. Saj so tudi moje obleke narejene za žensko z dušo.

Je težko prodreti do strank, če imaš svoj dodelani stil?

Rekla bi, da je težje, če nimaš svojega stila. Tako strankam ne moreš ponuditi nič novega, predvsem pa nič drugačnega.

So vaši kosi večni?

So brezčasni in kakovostni. Skozi vsa leta sem oblikovala lastno definicijo minimalizma, ki me pri delu spremlja od samega začetka. Minimalizem mora imeti prestižen, kvaliteten material, odličen kroj, dizajn, premišljen do zadnjega šiva, in vrhunsko izdelavo.

Besedilo: Suzana Golubov

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev