Ironija gibanja ’anti-fashion’: Vedno znova postane nov modni trend!

Od devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je gibanje ’anti-fashion’ dobilo svoj zalet, se je v modnem svetu veliko tega spremenilo.

Uporniški punk, grunge, gotika, hip-hop in druge alternativne modne stile so sčasoma opazile, nato pa za svoje vzele uveljavljene modne znamke. Njih robustne izraze so najprej obrusile ostrih robov, da bi jih nato zlahka popularizirale za povpraševanje množic. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi s subkulturama šminkerjev in rokerjev, katerih sledilci so z načinom oblačenja svetu prvenstveno sporočali razpoznaven set vrednot, političnih prepričanj in pogledov na svet, da bi za njimi naposled ostal le kup stiliziranih modnih kosov v trgovinah z oblačili.

Vsem omenjenim subkulturam je skupno eno. Vzniknile so na samem robu družbe, svoje nasprotovanje normam v družbi, ki jim je obrnila hrbet, pa so sporočali tako z izbiro specifičnih glasbenih zvrsti kot z načinom oblačenja. Za vse je značilno tudi to, da je njihov zaton napovedovala kolekcija uveljavljene blagovne znamke, ki si je 'izposodila' prav njihov uporniški izraz. Ali pač?

Nizozemska dizajnerka in modna analitičarka Lidewij Edelkoort je leta 2015 v svojem manifestu o ’anti-fashion’ gibanju navedla kar 10 razlogov, zaradi katerih je mnenja, da je modni industriji odklenkalo. Med drugim je uporabila izraz ’staromoden’ pri omembi takrat še živečega Karla Lagerfelda in ga označila za ikono razpadajočega se sveta, ki v družbi nima več pravega sidrišča. Dodala je še, da je modna kultura že dokončno uničena spričo podivjanega potrošništva in cenene vsedostopnosti ulično-modnih trendov.

Si upamo torej skleniti, da je ’anti-fashion’, s čimer po definiciji poimenujemo različne stile oblačenja, ki jasno nasprotujejo aktualnim modnim trendom (z njimi pa praviloma tudi aktualnemu družbenemu ustroju), zmagal, zdaj pa se mora skupaj z zmago soočiti še z nesmiselnostjo svojega lastnega obstoja? Te vrte prepričanja utrjujejo primeri tistih, ki se danes nadvse pompozno oblačijo v ’anti-fashion’ kose, da bi bili vedno znova soočeni z oznako, da so v resnici le sledilci že uveljavljenega modnega mainstreama.

Nekaj zanimivejših utrinkov iz zgodovine ’anti-fashion’ gibanja:

• Grunge je primer modne alternative zoper stiliziran diktat modne industrije.

Trend je vzniknil med rokerji sredi osemdesetih v Seattlu, največjo popularnost pa nato beležil v zgodnjih devetdesetih. Sledilci te subkulture so se oblačili v ležerna, trpežna in udobna oblačila (npr. strgane kavbojke in prevelike srajce), ki so androgeno skrivala silhuete postav.

Stil so popularizirali glasbeniki Kurt Cobain in Pearl Jam.

• Za primer funkcionalnega ’anti-fashion’ upora veljajo tudi racionalizacije oblek iz viktorijanske dobe, ki so ženskam omogočile, da so se lahko pričele voziti s kolesom in zaplavale.

Pod ta ’anti-fashion’ trend so se do neke mere podpisale feministke, javnost pa je bila za spremembe dovzetna tudi zaradi zdravstvenih pomislekov. V 18. stoletju ni bilo malo žensk, za katere so bile izjemno težke obleke, ki so jih morale nositi v vseh letnih časih in ki jih ni bilo mogoče dovolj pogosto oprati, veliko breme. Še posebno najbolj šibke med njimi so pogosto zbolevale, za bakterijskimi okužbami pa tudi njihovi otroci, saj so se obilna dolga krila vlekla za njimi po blatnih in umazanih ulicah. Ženske so bile zaradi svojih nepraktičnih oblačil neprestano v smrtni nevarnosti tudi doma, v kolikor so se neprevidno približale odprtemu ognju v kuhinji ali v kaminih po hiši. Če na tem mestu omenimo še steznike, zaradi katerih so ženske težko dihale, notranji organi pa so celo spremenili svojo lego in obliko, hitro postane jasno, kako neživljenjski je včasih lahko modni diktat.

• V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je Gabrielle Chanel dvignila obrvi svojih sodobnikov z ’anti-fashion’ kolekcijami, ki ženske ni oddela v zgolj veliko bolj udobna moderna krila in jim dala legendarno malo črno oblekico, temveč zanje sešila tudi hlače.

Danes je ’anti-fashion’ praktično že vsak malce bolj nadobuden modni kreator. In to ne le, ko je na začetku svoje modne poti. Celotna globalna modna industrija se poigrava z vrstami alternativnih materialov, tehnikami in unikatnostjo posameznih kosov.

Ali, kot pravijo poznavalci: »V domeni mode je, da je vse, kar je ’novo’ najprej tudi malo ’anti’! Modni kreatorji, kot so Miuccia Prada, Christopher Kane, Rick Owens in Rei Kawakubo, pa zato še kako dobro vedo, kako uporabiti ’anti-fashion’ elemente v svojih novih komercialnih podvigih.

Glede na to, da je ’anti-fashion’ že nekaj časa glavno gibalo taiste modne industrije, zoper katero je naperjen, lahko rečemo le še:

»Kralj je mrtev, naj živi kralj!«

Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije