Je tudi v Sloveniji prišel čas za uvedbo šolskih uniform v vseh šolah?

Otroci kot na modni pisti 

Pridem po hčerko v vrtec in vzgojiteljica se mi začne opravičevati: "Joj, veste, joj, se opravičujem, med ustvarjanjem si je malo umazala majčko, čeprav smo imeli zaščito. Res mi je žal." Začudeno obstanem in pogledam vzgojiteljico. Zares se boji, da bom jezna. Nanjo? Ali na svojo dve leti staro hčerko, ki je v vrtcu ustvarjala? Kam smo prišli? 

"Večina vzgojiteljic je imela vsaj eno izkušnjo z mamami, ki so norele zaradi umazanih oblačil: ali zaradi blata zunaj ali slikanja notri," je povedala Metka Kranjc, profesorica pedagogike na gimnaziji Celje.

Poleg jeze ob umazanem oblačilu so vzgojiteljice deležne tudi pripomb, da so otroke po preoblačenju oblekle neskladno, da so izbrale napačne hlače, da so otroku prehitro ali prepozno slekle pulover/kapo. 

"V vrtcu se dela, igra in zabava z raznoraznimi materiali in otrok se umaže. Kljub opozorilom na primerna oblačila nas starši ne poslušajo, nato slabo voljo prenašajo na otroka, ki si ne upa sodelovati pri različnih aktivnostih zato, da ne bo umazan, ker potem je pa mamica huda." 

Povsem običajen dan na šolskem igrišču danes torej izgleda tako; fant v srajčki in kavbojkah stoji ob peskovniku, ker se boji, da bi se umazal, tri deklice si med spoznavanjem vremena božajo bleščice na puloverjih, ki ob premiku spremenijo barvo, deček in deklica sedita na klopi, saj se vzgojiteljica boji, da bi jo starši okregali, ker sta se spet umazala, en deček se igra sam ob robu igrišča s svojim velikim bagrom, ki ga ne posoja. Strokovno delo vzgojiteljic, ki bi se želele, oziroma morale ukvarjati z različnimi vidiki otrokovega razvoja, je skoraj onemogočeno. 

Posameznik in skupina 

Nagnjenost k individualizmu se močno odraža tudi v vzgoji. Pripadnost ni več posebej cenjena vrednota, a jo človek nujno potrebuje, saj je v svojem bistvu družabno bitje. Kljub potrošniškemu sistemu, ki nas nagovarja k individualizmu, kjer moramo samo mi imeti največ in neprestano tekmujemo z drugimi, ljudje v sebi še vedno najbolj hrepenimo po skupnosti, ekipi, skupini. Ljudje, ki se veliko družijo, so dokazano srečnejši in celo bolj zdravi.

Zakaj si torej starši tako želimo, da bi naš otrok izstopal? Kdaj je tekmovalnosti preveč in sodelovanja premalo? Bi šolske uniforme tu lahko pomagale?

Eden največjih pomislekov, ki jih imajo tako strokovni delavci kot starši v zvezi z uniformami, ki bi sicer spodbudile občutek pripadnosti, je odvzem možnosti izbire in možnosti osebnega izražanja. "Dva stebra otrokovega razvoja, ki ju v vrtcu močno podpiramo, bi bila v primeru ponovne uvedbe uniform prezrta." pravi vzgojiteljica Tamara Bastarda.

V vrtcu se otroci učijo sodelovanja, a hkrati tudi razumevanja, da niso vsi enaki, da obstajajo razlike med njimi, ki se jih učijo sprejeti, spoštovati. Če otroci ne vidijo razlik, se izgubi še en kritičen vzgojni dejavnik. Ljudje v skupini niso vsi enaki, bi pa morali biti vsi enako sprejeti.

Osebno izražanje ni sporno, je zaželeno. Iskanje svojega prostora v skupini in izražanje svoje osebnosti je pomemben dejavnik otrokovega razvoja. Pomislek, ki ostaja, pa je: ali se skozi obleke na teh nizkih stopnjah zares izražajo otroci ali bolj njihovi starši? Na višjih stopnjah pa:

ali se otroci zaradi uniforme res težje izražajo? Izgubijo sicer možnost izražanja skozi oblačila, ampak pridobijo zmožnost izražanja ne glede na oblačila, ki jih nosijo.

Tina Travnik je osnovno šolo obiskovala v Londonu, kjer je bila primorana nositi šolsko uniformo. Spominja se: "Kot otrok, ki je odraščal v zelo razslojeni britanski družbi, v kateri so šolske uniforme močno zakoreninjena norma, sem sprejela njihovo uporabo kot samoumevno in kot nekaj popolnoma normalnega. Ne glede na moje izkušnje iz zgodnjega otroštva, sem se v času odraščanja prav tako začela bolj konkretno ukvarjati s svojo identiteto in v meni se je pričelo porajati vprašanje o moji svobodi in modnem oblačenju.

Če pogledam na situacijo retrospektivno, zagovarjam nošenje uniform, saj so me naučile obravnavati vse prijatelje kot enake. Nihče ni izstopal in družbena hierarhija je bila dejansko nepomembna. Do neke mere bi lahko celo rekla, da so uniforme spodbudile občutek šolske pripadnosti in doprinesle h krepitvi skupnosti, saj je imela vsaka šola svojo uniformo in tudi svoj grb.

 Danes obiskujem mednarodno srednjo šolo v Ženevi, kjer se ne nosi šolskih uniform. Iskreno lahko rečem, da je čutiti prisotnost neke vrste hierarhije/razslojenosti in posledično družbene težave, povezane s presojanjem ljudi po načinu in kvaliteti oblačil. Tudi z ekološkega vidika menim, da lahko uniforme dejansko zmanjšajo našo skupno porabo oblačil in s tem prispevajo k varovanju okolja.

Predvsem družine z nižjimi dohodki bi lahko imele z uvedbo šolskih uniform koristi, saj "tekme" v oblačenju  z drugimi iz premožnejših družin ne bi čutile potrebe po večjih nakupih. Nenazadnje pa šolske uniforme lahko tudi prihranijo dragocen čas, saj zjutraj ni potrebno razmišljati o izbiri oblačila. Za sprejetje te miselnosti bi bilo treba koncept uvedbe šolskih uniform ustrezno načrtovati, poudarjati njihove prednosti in primerno oglaševati."

Razlike med otroki so vedno večje 

Eden od bolj glasnih razlogov, zakaj bi se vrnili k uniformam, je dejstvo, da so razlike med otroki večje kot kdajkoli prej. Razlike nikakor niso novost, a jim vedno težje sledimo. Ne samo materialne razlike, tudi razlike v "podpori" staršev, ki so v šolo in vrtec vedno bolj vpeti in s tem vedno bolj sooblikujejo okolje, v katerem otrok preživlja čas, ko njih ni zraven. 

V šolah in vrtcih se trudijo, da bi vsi otroci imeli enake možnosti, a žal je to skoraj nemogoče. Vzgojiteljica Tamara Bastarda: "Ali bodo uniforme rešile problem neenakosti finančnega okolja, iz katerega prihajajo otroci? Ne. Sami se namreč pogovarjajo o tem, kaj so počeli doma, kaj novega so kupili, kje so bili na počitnicah ... razlike se bodo kljub temu občutile. Tukaj je izredno pomembna vloga staršev in pa tudi vzgojiteljev, ki morajo otroke opominjati, da materialne dobrine niso vse.

Na primer tudi, ko otroci v vrtcu izpostavijo: 'Poglej, kako lepo jakno imam.' je moja naloga, da jim prisluhnem, jim povem, da ja, res imajo lepo jakno, ampak, da mi je pri njemu/njej še bolj kot jakna všeč to, kako lepo zna pomagati prijateljem." 

Vzgojiteljica Meta Laznik je dodala: "Eni nosijo same dobre znamke, eni pa ne. Ena polovica sveta je tako bogata, da meče hrano stran, druga polovica pa umira od lakote. Tako je.

Otroci se bodo slej kot prej srečali z 'višjim' in 'nižjim' slojem. V bistvu je dobro, da se s tem srečujejo. Le tako jih lahko vzgajamo v smeri, da naj bo prijazen do vseh, ni pomembno, kaj prijatelj nosi na sebi, pomembno je, kar nosi v srcu."

Primeri iz prakse: "Šolska uniforma nam je olajšala življenje!" 

Starši iz Anglije (pogovor je potekal v Facebookovi skupini Slovenci v Londonu (in VB)) pravijo: "Uniforme so zakon! Nobenega prerekanja zjutraj okoli oblek, manj stresa, manj nepotrebnega potrošništva. Otroci imajo dovolj prostora za osebno izražanje in čutijo močno pripadnost šoli. Več je spoštovanja."

Poudarjajo, da je poleg uniform v angleškem šolskem sistemu tudi sicer veliko poudarka na vrednotah, kot so strpnost, prijaznost, pomoč, sodelovanje in spoštovanje. Tudi tisti, ki so najprej imeli pomisleke, so v praksi nad uniformami navdušeni. 

Starši uniforme kupujejo v temu namenjenih trgovinah, ki jih določi šola. Na izbiro imajo hlače, krila, oblekice, tudi nahrbtnike, steklenice za vodo in druge potrebščine. Vendar spet ni na vseh šolah enako. Mamica Kim Komljanec je izpostavila problem:

"Kvaliteta oblačil niha in se prav tako razlikuje, tako da te izenačitve med različnimi socialnoekonomski sloji ni zares - eni imajo uniforme iz Primarka, drugi pa narejene po meri. Materiali so tudi problem, nekatere kose je bilo praktično nemogoče dobiti v bombažu, tako da je otrok potem ves dan v sintetiki." 

Mamica Katja je delila svojo izkušnjo: "Odkar je hčerka začela hoditi v šolo, nimamo jutranjega kreganja, kaj naj obleče, sama si izbere ali bo oblekica ali hlače in to je to. Navadila se je, da ima oblačila za šolo in oblačila za doma ločena in je mir. Dosti bolj poceni nas pride. Razlike bi se lahko videle pri torbicah, steklenicah za vodo, jaknicah itd., ampak nisem imela vtisa, da bi se otroci s tem tukaj preveč ukvarjali.

Nam je uniforma zelo olajšala življenje. Hčerka ima ogromno drugih priložnosti, da se 'izraža', ki so malo boljše za dušo, kot pa to, da se ukvarja z videzom. In s tem, kaj si drugi mislijo o njej zaradi tega."

Tudi drugje po svetu so uniforme stalna praksa. Metka Kranjc, ki je med drugim tudi koordinatorka prakse v tujini, je v različnih državah videla več različnih pristopov k uniformam v vrtcih:

"Ponekod uporabljajo igralne pajace, ki se mi zdijo zelo praktični, drugje pa uniforme uporabljajo tudi same vzgojiteljice. Če dodam izkušnjo z Islandije: vzgojiteljem vrtec nabavi celotno garderobo za bivanje zunaj. Nepremočljive čevlje, hlače in jakno. Pri njih je bivanje na prostem nekaj, kar se počne v vseh vremenskih razmerah." 

Alternativa 

Zaradi izrazite svobode izražanja sodobnega posameznika, dostopnosti hitre mode in pomanjkanja spoštovanja do ustanov, so se nekatere ustanove v zahodnem svetu že bile primorane soočiti s problemom neprimernosti oblačil svojih učencev. Meje dobrega okusa so težko določljive, ko govorimo o popolni svobodi izražanja, a ustanove se jih nekako trudijo postaviti. V veljavo prihaja tako imenovani dress code (pravila oblačenja), ki strokovne delavce in starše spravlja v obup. 

"Glede na to, kako imajo šole, ki 'dopuščajo svobodo izražanja' polno nepotrebnih in seksističnih pravil oblačenja, so uniforme daleč najboljša rešitev. Ni več tako, da tvoje šolske obleke izražajo tvoj slog, vsaka trenutno sodobna srednja šola ima pravila oblačenja, tako da to niti toliko svoboda, bolj je glavobol, ker nikoli ne veš, kdaj boš naredil napako," je komentirala Mandy Lutman.

Njeno trditev podpirajo pričevanja z druge strani Atlantika, kjer se tedensko piše o primerih, ko so bili učenci upravičeno ali neupravičeno opozorjeni zaradi oblačenja. En tak primer je bil nedolgo nazaj tudi pri nas v Sloveniji, ko je dijak v šolo prihajal v oblekah, ki so motile sošolce in profesorje. 

Svoboda izražanja mora torej kakorkoli pogledamo biti nekako omejena. So odgovor uniforme, pravila oblačenja ali samo zdrava pamet, pa je vprašanje, ki pesti ne samo našo, ampak javnosti po vsem svetu. Kako daleč lahko gremo pri svobodi? Do konca? 

Je spet čas za šolske unifrome? 

Šolske uniforme nudijo veliko prednosti; so praktične, potrošniško varčne, spodbujajo pripadnost, vzbujajo spoštovanje in zabrisujejo razlike med otroki. Starši in otroci, ki jih morajo ali so jih morali nositi, v uporabi ne najdejo večjih slabosti, dokler se upošteva kvaliteta materiala. Hvalijo jih, v retrospektivi ocenjujejo, da so bile pozitivna izkušnja.

Toda, ali bi uniforme same po sebi zabrisale razlike med otroki? Bi naučile starše, da ni pomembno, kako je njihov otrok oblečen? Bi vzgojiteljice zaščitile pred ambicioznimi starši? Bi uniforme spremenile idividualistično naravnano potrošniško družbo? Verjetno ne. Morda bi bile korak v pravo smer, morda pa le odvračanje pozornosti od veliko hujšega problema. 

"Moje mnenje je, da je prva stvar, ki smo jo odrasli primorani narediti, ta, da otroke naučimo spoštovanja ljudi, da jih ozavestimo, kako pomemben je vsak izmed nas ne glede na to, ali ima oblačilo priznane blagovne znamke ali ne, da otroku ni vrednota material, ampak spoštovanje, sprejemanje, pomoč in sodelovanje.

Torej ni rešitev odvzem kritičnega dejavnika, potrebno je delati na vrednotah, na razvoju srčnosti, empatičnosti in na ta način zagotoviti varno in spodbudno okolje za VSE otroke. Takšno okolje se ne zmore ustvariti samo v vrtcu ali šoli, najprej je treba takšno okolje ustvariti v primarnih družinah, saj smo starši tisti, ki imamo v rokah škarje in platno, da oblikujemo otroka tako, da ni ovca v potrošniški družbi, da vzgojimo otroka, ki ve, da obleka ne naredi človeka, da je človek to, kar čuti, kar daje drugim, kako pomaga in kako se odzove na potrebe drugih," pravi dipl. vzg. Polona Krobat. 

In jaz se z njo strinjam. Je ni obleke na svetu, ki bi odkrila ali zakrila srčnost, prijaznost, spoštovanje, sočutje, dobroto in spoštovanje. To so bistva, ki so, kot je rekel že Mali princ, očem nevidna.

Rada bi se zahvalila vsem sogovornikom, ki so podali svoje mnenje v zvezi s to temo, nisem uspela citirati vseh, a je vsak nekaj prispeval. Hvala! Posebej, ker smo čeprav v zelo različnih skupinah, vsakič znova prišli do istega sklepa. In to me navdaja z upanjem za prihodnost. Z uniformami ali brez. 

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču