Mateja Benedetti: Moja dodana vrednost pri kostumografiji je stik z modo

Več kot 80 kostumografij pri nas in v tujini ter lastna blagovna modna ekološka blagovna znamka Terra Urbana jo gotovo uvrščajo med zelo izkušene ter mednarodno prepoznane ustvarjalke. S kostumografijo za opero Otelo v režiji Manfreda Schweigkoflerja pa vabi v Cankarjev dom na še eno srečanje s svojim ustvarjanjem.

Kako vam je uspelo narediti več kot 80 kostumografij?

Mateja: Tako, da zelo zgodaj veš, kaj bi v življenju rad počel. V gledališče sem padla zelo kmalu. Kmalu sem mislila, da bom ostala v modnem oblikovanju, potem pa me je splet naključij pripeljal do gledališča. Tam sem spoznala tudi Alana Hranitelja.

V Slovensko mladinsko gledališče sem stopila po končani srednji šoli za oblikovanje in fotografijo pravzaprav zaradi njega, ker sem ga želela spoznati in videti, kako dela, pa me je nalezel s teatrom. Všeč mi je bil sam proces dela v gledališču in ljudje.

Kaj natančneje vam je v procesu dela bilo všeč?

Mateja: Takrat so bili še časi, ko smo vsi radi delali v gledališču. Duh v teatru je bil povsem drugačen, kot je danes. Bila sta predanost in veselje, delali smo tudi do štirih zjutraj. Pravzaprav mi je to še danes ostalo, le sistem se je malo spremenil. Ta energija in način ustvarjanja sta me povsem pritegnila.

Ste zaradi tega nadaljevali študij na naravoslovnotehniški fakulteti na oddelku za oblikovanje tekstilij in oblačil?

Mateja: Ja, šla sem naprej, ampak vsak letnik sem hotela študij zapustiti. Nista mi bila blizu ne sistem ne način dela, dokler me ni v četrtem letniku profesorica Metka Vrhunc spodbudila, da sem se vpisala na Erasmus izmenjavo na Nizozemsko. To je bilo konec devetdesetih let. Takrat so bili šele začetki konceptualnega oblikovanja, bila sem med prvimi, ki smo obiskovali predmete s takšno vsebino, in dobila sem stik s konceptualnim oblikovanjem, ki me je zelo zaznamoval. Imela sem zelo dobre profesorje, ki so mi znali bistvo razložiti v dveh stavkih.

Prvo resnejšo kostumografijo sem naredila za Slovensko mladinsko gledališče, pred tem sem že sodelovala s sodobnimi plesalci. Matjaž Pograjc me je povabil tudi k skupini Betontanc in z njimi sodelujem še danes. Študija za kostumografijo pri nas takrat še ni bilo, in če si želel to delati, sta bili le dve poti, tujina ali pa pot samouka.

Ste ena od tistih, ki je skočila v vodo in zaplavala?

Mateja: Moja dodana vrednost pri kostumografiji je stik z modo. Sem kostumografka, ki v svoje kostume vnaša modne elemente. Recimo slikarji kostumografi imajo drugačen pristop. Šola te le na nekakšen način zaznamuje.

Kaj je značilno za vaše kostumografije?

Mateja: Lastni stil je zelo težko opredeliti. Znotraj mode bi ga lahko opredelila, kostumografijo pa je težje, ker je stvar teksta, režiserja in timskega dela. Vsaka kostumografija bi lahko bila svoja blagovna znamka.

Kako je prišlo do sodelovanja s tujimi gledališči?

Mateja: Začelo se je s koprodukcijami Betontanca, saj so sodelovali z Japonci, Nizozemci, Latvijci, Francozi ... Betontanc je prva naveza, kjer so se pomešale različne kulture v enem samem projektu. S tem sem dobila različne izkušnje.

Potem sem s Pograjcem delala koprodukcijo v Srbiji, kjer sem spoznala mladega perspektivnega srbskega režiserja Nikolo Zavišića. Zelo sva se ujela, tudi karakterno. Ko me je peljal gledat njegovo predstavo, sem si ves čas govorila: "S tem režiserjem bi zelo rada delala!"

Ko sva šla s predstave, me je vprašal natančno to: "Bi ti delala z mano?" In kadar imava priložnost, delava skupaj. Se pravi vsakič, ko dela v Sloveniji, delam z njim, z njim sem delala tudi na Hrvaškem, z Lidijo Dedović pa v vseh večjih gledališčih v Črni gori.

Kako ste se znašli v opernem svetu?

Mateja: Pred leti sem imela prezentacijo na British Councilu. Prisoten je bil tudi Stefan Siegel, ustanovitelj Not Just A Label in povedal mi je, da italijanski režiser Manfred Schweigkofler za nov projekt išče oblikovalce, ki so tudi kostumografi. Vprašal me je, ali mu lahko pošlje moja dela, in mu jih je tudi posredoval.

Not Just A Lebel ima ogromno bazo oblikovalcev in ko je Manfred pregledal vsa dela, se je odločil zame, me kontaktiral in vprašal, ali me zanima sodelovanje z njim v naslednji operi v Palermu. Mislila sem si, če bi vedel, da sem le enkrat bila v operi in še takrat šla ven. Bilo pa je hecno, ko sem poklicala mamo, ki živi v Kopru, in ji povedala, da bom delala v Palermu in se bom lahko vozila z avtomobilom, ker je blizu.

Mami se je zdelo čudno in opozorila me je: "Si ti normalna? Kako je to blizu, če je Palermo na Siciliji?" Meni se je zdelo, da je to pri Vidmu, ker sem Palermo zamenjala s Palmanovo. Mami pa je bila kar panična, ker je vse skupaj preveč povezala z mafijo.

Kako je v resnici bilo?

Mateja: Na prvem sestanku mi je Manfred razložil koncept. Dejansko je želel, da kostume oblikujem v stilu kolumbijskega oblikovalca Haider Ackermanna. Odličen pret-a-porter oblikovalec, ampak modelacijsko izredno zahteven.

Po sestanku sva šla jest, povedala sem, da mu moram nekaj priznati, še preden se dokončno odloči zame. Rekel je: "Kaj pa je?" Priznala sem mu, da sem v življenju opero gledala le enkrat in še takrat šla po prvem dejanju ven, ker nisem zdržala.

Začel se je smejati in odgovoril: "Tudi jaz ti moram nekaj priznati." Vprašala sem ga: "Kaj pa?" Odgovoril mi je, da je rokovski pevec in da režira opere zato, da kaj spremeni.

Takoj sva se ujela, saj se je med nama ustvarilo zaupanje. Prva opera, za katero sem delala kostumografijo v njegovi režiji, je bila Der König Kandaules v palermskem Teatru Massimo leta 2012. Potem me je naslednjič povabil v Neapelj, kjer sem delala kostumografijo za Rusalko. Tretja opera je bila La Traviata v Nemčiji, zdaj pa sem pristala tudi v svoji domovini z opero Otelo.

Ko delam njegove opere, zelo uživam, ker ima drugačen režijski pristop, sodobnejši. Delati z njim mi je noro, veliko se naučim, ker je na dober način zahteven in strog, obenem pa topel in spodbujajoč. Vedno mi ponuja nove izzive. Ko delaš zunaj, moraš biti kar umirjen in organiziran. Recimo pri operi je ogromno ljudi, kostumov. Pri Otelu je bilo približno 200 kostumov.

Koliko časa ste potrebovali zanje?

Mateja: Leta 2014 sem začela delati skice. Morala sem jih zelo hitro narediti, konec januarja 2015 je bila že predstavitev. Do poletja sem izbrala materiale, kar pomeni ure in ure izbiranja, nato preverjanja, ali sploh imajo te materiale količinsko na zalogi. Če jih ni bilo, sem morala ponovno poiskati nove, nadomestne materiale.

Imela sem od 260 do 300 poskusov, barvali in slikali smo tekstil in kostume, jih patinirali, razvijali smo prototipe dele kostumov tudi po teden dni, da smo dosegli željen rezultat. Gledališki atelje je opravil vrhunsko delo. Sodelovali so slikarji, oblikovalci klobukov in čevljev, šivilje, krojači, vodje nabav ... Uporabili smo laserski izrez za kostume in digitalne potiske.

V tehnologiji smo bili danes, ne v času Otela, pa je vendar bilo ogromno ročnega dela. Pravi haute couture. Seveda brez SNG Opere in baleta in Cankarjevega doma, ki sta producenta, vse to ne bi bilo mogoče. Velika čast je, da si del tako ogromne produkcije in spektakla.

Ste tudi pri Otelu pazili na ekološko plat kostumov?

Mateja: Pri Otelu seveda ne, čeprav smo tudi reciklirali. V umetnosti in gledališču je ekologija ideja, komunikacija, zavest, ker ne gre za potrošnjo, masovno proizvodnjo, saj so izdelki unikatni. Pri Rusalki se je ekologija ujela s samo zgodbo o pogubni ljubezni med rusalko in princem, med naravo in človekom.

Istočasno sem razvijala lastno blagovno ekološko znamko Terra Urbana in sem Manfredu rekla, da bi v opero vnesla še ta moment, ker sovpada z zgodbo. Takoj smo imeli dvojno zgodbo, kar je prispevalo k odmevnosti opere, zaradi opominjanja na aktualne problematike onesnaževanja okolja. Pred leti je Neapelj imel svetovno polemiko zaradi odlaganja odpadkov in onesnaževanja, ker je mafija imela nadzor nad odpadki zaradi denarja.

Ko je to prišlo v javnost, so o tem veliko pisali, naredili so tudi televizijski prispevek za oddajo o ekologiji Linea Verde za RAI 1. Za premiero so naredili modno revijo s študenti na temo ekologije. Hodila sem tudi predavat osnovnošolcem o rusalki in ekologiji. V zadnjem prizoru sem rusalko oblekla v ogromno črno krilo iz polivinilastih vrečk za smeti. S tem sem izzvala gledalce in medije, da so se spraševali, zakaj, ker jim ni šlo v kontekst ekologije. V zadnjem prizoru je rusalka prekleta in vreče za smeti predstavljajo naftne derivate, ki so vzrok za uničevanje planeta in za vojne.

Kako to, da tudi vaša modna blagovna znamka Terra Urbana temelji na ekologiji?

Mateja: Z ekologijo se ukvarjam že od študija. Moja zaključna naloga so bila multifunkcionalna oblačila iz odpadnih pletenin tovarne pletenin. Za ta koncept sem dobila tudi nagrado na BIO. Kar nekaj let je moralo miniti, da so ekološki materiali postali cenovno in količinsko dostopni. Po prvih ekoloških bombažih so se začeli pojavljati bolj zanimivi, novi materiali s certifikati. Danes obstajajo ekološke svile, tencel, konoplja, bambus, lan, sojin tekstil, tekstili new life ... Postavila sem Terro Urbano.

Prvo leto sem preverila, ali obstaja zanimanje na trgu za odgovorna oblačila, in dobila dobre povratne informacije. Blagovna znamka spada v srednji višji razred, kar pomeni, da potrebuješ kapital, da ti jo uspe lansirati v luksuzne trgovine. Tu se mi je ustavilo. Zato sem šla v Milano, saj je slovenski trg premajhen za tako zahtevno blagovno znamko.

Terra Urbana je bila leto dni v showroomu na Via Montenapoleone, najbolj znani italijanski modni ulici, poleg Via Spige. Italijanski Vogue je naredil predstavitev Terre Urbane na velikem dogodku v Dubaju, medtem ko so v BOOK sposa objavili članek in oglas. Da bi tu zares zaživela, bi potrebovala dobre sodelavce, da investitorju brez problema rečem: "Mi smo pripravljeni. To bo zgodba o uspehu." Ko bo čas za to, se bo zgodilo. O tem ne dvomim.

Se vam zdi, da ne bi našli investitorja za svojo blagovno znamko?

Mateja: Moj prvi korak je bil, da postavim blagovno znamko na najvišjih možnih vrednotah, ki so v skladu z mano. Naredila sem analizo slabosti, kar pomeni, da dokler teh slabosti ne odpravim, ne morem iti naprej. Naprej pa grem težko, dokler imam toliko dela s kostumografijami in še s predavanji na fakulteti. Terra Urbana je zame življenjski projekt, razvijala se bo skozi čas, v skladu z mano, glede na moje stanje. Ko bom lahko zadihala, bom lahko ponovno usmerila energijo v to.

Kje predavate?

Mateja: Na fakulteti za dizajn že od leta 2008 predavam oblikovanje oblačil. Predavam tudi del teorije oblikovanja, stilizem. Sem izredna profesorica 15 študentom in nekaj na študiju magisterija. Na teden nezavedno absorbiram veliko informacij, ki mi jih ne bi uspelo sami poiskati. Na fakulteti se odpočijem, saj med mano in študenti kroži energija.

Skorajda nemogoče se sliši, da obstaja mlečno vlakno. Je to res?

Mateja: Ja, seveda je. Gre za beljakovinsko vlakno, ki ga naredijo iz mleka. To ni nekaj povsem novega, razvilo se je že na začetku 20. stoletja, ne vem pa, zakaj je to zamrlo. pozneje pa je Nemka, ki ji je oče umiral za kožnim rakom, doma, ko je kuhala mleko, razvila mlečno vlakno. Oče je na koži prenesel le mlečno tkanino, ker je pH mlečnih vlaken enak pH-ju naše kože. Pozneje sem šla še v ekološki showroom v Milano, kjer so imeli vzorce pletenin iz mlečnih vlaken, in jih otipala. Na otip so nekaj najlepšega, kar mi je spolzelo med prsti.

Kako se ta vlakna sploh delajo?

Mateja: Iz odpadnega mleka v prehrambni industriji. Se pravi iz mleka, ki se skisa. Pri tem je ekološko to, da je za izdelavo mlečnih vlaken poraba vode bistveno manjša, medtem ko se pri preostalih tekstilih porabijo ogromne količine vode. Poleg tega je razgradnja takega tekstila v naravi neprimerljivo hitrejša kot iz sintetičnih tekstilov, ki so narejenih iz naftnih derivatov. V prihodnosti bom razvila produkte iz mlečne pletenine, ki bodo tudi cenovno dostopni.

Kakšen je vaš pristop k oblikovanju kostumov in oblek?

Mateja: Pri ekologiji izhajam iz materiala in vedno iščem nove, zanimive materiale, kot je recimo tekstil iz kave, ki so ga razvili Japonci. Ekologija me zanima, je moja strast, tako kot visoka moda. Svoje poslanstvo vidim v lepoti in okoljevarstvu, se pravi v teatru, umetnosti in oblikovanju ekoloških oblek.

Ko doživiš lepoto, doživiš tudi ljubezen, v dani obliki. Tisto, kar nam je lepo, energetsko vidim kot ljubezen, je mehko, toplo, varno, svetlo ... Recimo kadar se pri predstavi sinergija več ustvarjalcev združi v dober produkt, mi tečejo solze iz čiste lepote, ki seva navzven. Eden takih projektov so bile tudi svetlobne obleke, ki sem jih delala za odprtje Morela optike v Unionski dvorani hotela Union.

Svetlobne obleke?

Mateja: Najeli so me za odprtje, da oblikujem obleke za modno revijo z njihovimi očali. Do samega konca jim nisem povedala, kaj pripravljam, da se ne bi ustrašili same ideje, saj še sama nisem vedela, kako bom to naredila. Ker je vid svetloba, sem oblikovala visokomodna oblačila z LED-diodami. Na podlagi teh oblek sem dobila kostumografijo v palermski operi, ker so navdušila Manfreda, in pa klic glavnega urednika BOOK-a, s katerim sodelujem še danes.

Vas na splošno v tujini bolj prepoznajo kot tukaj?

Mateja: Ne bi temu tako rekla, ker v Sloveniji delam več kot v tujini. V Italiji so tri najpomembnejše opere: La Scala v Milanu, San Carlo v Neaplju in Teatro Massimo v Palermu, in delala sem v zadnjih dveh, kar mi je v velik ponos.

Kje se da kupiti vaše obleke?

Mateja: V Londonu v Nelly Atelieru na Notting Hillu in v Dubaju prek spleta, se pa lastnica trudi in dela na tem, da bo obleke lahko prodajala tudi fizično. Gre za višji cenovni razred, teh oblek ne moreš prodajati prek spleta. Splet je bolj za informacijo. Ena izmed ekoloških blagovnih znamk bo v bodoče tudi TU yoga, oblačila za vadbe v notranjih prostorih.

Kaj pa življenje, znate v njem uživati?

Mateja: Ja, sem dvojni bik. Mi smo uživači, hedonisti. Gremo v skrajnosti, ko ustvarjamo, smo povsem predani delu, ko pa je lenarjenje, smo najboljši. Obstajata le stagnacija ali akcija, in to na polno.

Kako se vidite?

Mateja: Brez las, v beli tkanini, bosa, brez odvečnih dodatkov, sama, v lotos položaju. Budist. Nikjer nikogar in ničesar. Samo jaz in moje bistvo. Tako si predstavljam tudi svojo smrt.

Napisala: Suzana Golubov. Fotografije: Goran Antley, Primož Lukežič, Darja Štravs Tisu, SNG Opera in balet in Cankarjev dom, Francesco Squeglia, Teatro San Carlo.

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj