Moč črt arhitekta: ali zakaj me privlači prostor Arabije, misterij prikritega?

Takole razmišljam. Ko pišeš, je pisanje podobno risanju. Bel papir postane zapackan, simboli se vrstijo, znaki in črke rišejo nove zapise in povedno slikajo željo po predaji sporočila. In tako močno kot gori želja po predaji sporočila, tako polna čustev in energije je sedaj tista nekdaj bela, zdaj porisana površina ali skica arhitekta.

Od nekdaj sem vonjal željo po odkrivanju, željo prevzeti energijo, najsibo vesela, žalostna, razigrana ali odprta. Čutim, da je podobno pri razmerju, pri odnosu dveh oseb, ki sta v prostoru, ki ga rišem zanju. Odnos po svoje interpretirati je tako kot zapisati idealno zaporedje besed. Gledati nasmeh na licu sogovornika, ki je zadovoljen, srečen, je zame tisto odkrito. Doseženo. Podobno je pri ljubljenju. Podobno v nestrinjanju in verjetno podobno reagiram, ko se zgodi krivica, ko po moje nekdo doseže prag meni dovoljenega. Vrstijo se čustva, porajajo misli.

A razmerja niso vedno enaka. Sporočilo, ki ga predaš, ni vedno enako razumljeno.

Sam sem vzgojen v odnosu, ki bližnjega ne rani. A sem vseeno rad direkten in vedno, ko zberem pogum, povem, kaj si mislim, brez olepšav. Brez prepotrebnega političnega obraza laži in pretvarjanja. Seveda to ni najbolj povšeči večjemu delu družbe, sozemljanov. Tako je pri nas, v našem evropskem okolju. Med našimi "zvezdami".

V arabskem svetu je odnos drugačen, veliko bolj “barbarski” za nas “uglajene” in razvite svetovljane.

In zato sem toliko bolj in z veseljem spoznaval odtenke in se zaljubljal v ta svet in ga začel resno odkrivati. Res je drugačen. Kot sem že večkrat napisal, je izredno iskren in ima svoja pravila. Pravila obnašanja, odnosov, ki sledijo hierarhiji, tradiciji, redu, ki omogoča delovanje in drugačnost. Ta prvobitnost takrat izstopi, kot je izstopala kultura, umetnost in glasba v času Jugoslavije. Vsaj za tiste, ki smo jo spremljali v osemdesetih, devetdesetih. Še bolj za naše starše.

In danes v našem okolju ne smeš biti drugačen, ker “demokratičnost” povozi vse, ki smo drugačni in tisti, ki mislimo s svojo glavo, nismo popularni. Danes so zvezde enodnevnice resničnostnih šovov zvezde in opevane osebnosti. Zato ker njih lahko manipulirajo, "blatijo za veselje raje", kot bi rekel Balašević. Danes so “svetovne zvezde” ljudje rumenega tiska, tisti ki so na naslovnicah, samooklicani “influencerji” in nesamostojni posamezniki, ki kvarijo vsebino, mladino in okolje.

Ste se kdaj vprašali, kakšen bi bil svet, Slovenija, če bi sledili sporočilu iskrenega, delovnega človeka, kulturnika, arhitekta? Če bi to državico vodila iskrena delovna roka? Če bi mediji naredili oddajo: "Zdrav nasmeh, iskreno podana roka?" Če bi spremljali dnevni boj kolega podjetnika, ki mora preživljati družino, plače sodelavcev, vlagati v razvoj, materiale ... To bi bilo verjetno nezanimivo in preveč dolgočasno za "svetovljanske" bralce.

In. Ja! V Arabiji, moram priznati, smo arhitekti spoštovani. Zelo. Ne samo arhitekti, vsi ki imamo hrbtenico, ki vplivamo na rezultate, ki delamo boljši jutri. Spoštovani smo ljudje, ki imamo svoja podjetja že drugo generacijo, ki delamo trdo vsak dan in izpolnimo dogovore. Poplačamo vse, ki dobro oddelajo svoje delo, in vse, ki smo jih vključili v naše projekte. Ti nikoli ne ostanejo na "suhem"; nikjer, ne pri nas ne v Arabiji, ko delajo z nami. Z mojimi čudovitimi sodelavci smo kar grizli in grizemo še vedno. Moram priznati, tudi zato je bil moj odhod v Riad in Džedo v Savdski Arabiji pred šestimi leti nagrajen. Nagrada je bila iskren odnos in prijateljstvo s savdskimi ljudmi, Shaiki, poslovneži in kraljevimi družinami.

Kljub času popolne karantene kraljevine Savdske Arabije smo vseskozi ostali v kontaktu, bili v podporo drug drugemu. Prepričan sem, da arabskemu svetu sledi velik razcvet. Verjetno celo razvrat v vseh pogledih, saj ni normalno, da daš leva v kletko za leto dni in pričakuješ, da se bo počasi in nežno sprehodil iz kletke, ko jo odpreš. Kri se okuša in želja po plenjenju je v nosu, na prstnih blazinicah.

Arabija je po površini velika kot zahodna Evropa, raznolika pa vsaj toliko. Ljudje so njeno največje bogastvo. Odprti, iskreni, zvedavi. Ko te sprejmejo, te sprejmejo v družino, za iskrenega brata.

Za nas Slovence je to težko razumljivo in za to ne pričakujejo nobene zahvale, nobene posebne pozornosti. Samo da si, kdor si, kot si se prikazal, to šteje. In željo po komunikaciji imajo veliko. Whatupi dežujejo dnevno in srčno vse leto. Beseda “I love u” in vrtnice v sporočilih so povsem običajni del komunikacije. Posebna je tudi njihova direktnost, odprtost in konkreten sprejem. Ko te sprejmejo, te povabijo na vse, kar delajo sami, na dogodke, večerje, druženja, spoznavajo te s poslovnimi partnerji. Povabijo te na kraljevo poroko sina v 700 km oddaljen kraj in ne gre drugače, kot da sprejmeš in uživaš in seveda spremeniš vse načrte, ki si jih imel.

Obiski starih del mest, mest, o katerih smo brali v romanih, zgodovinskih in potopisnih knjigah Dammam, Khobar, Dhahran, Medina in čez vse Meka so kraji, ki me presunejo.

Ja, lahko napišem, da sem srečen človek, da sem deležen največjih čudes.

Največje priznanje je bilo vabilo kraljeve družine, ki me je peljala v sveto mesto Meko. Koža se ti naježi, ko stopiš na sveta tla. Telo preplavi neverjetna spokojnost, občutek sreče je na vsakem centimetru kože, glavo preplavi orgazmičen val vznemirjenja. Zgodbe, ki sem jih doživljal in ki jih še vedno, so neverjetne. Neverjetne za naše razumevanje poslovnega dialoga, za naše okolje in Slovenijo. Predstavljajte si, da enem mestu deliš energijo s tremi milijoni srečnih ljudi, da vsi pošiljajo pozitivne vibracije … in takrat je spoznanje osebne majhnosti osvobodilno.

Nihče se ne sprašuje, kdo si, kaj delaš, zakaj si tam. Si del morja sreče, majhna kaplja, brez katere tega občutka ne bi bilo. In zavedanje, kako pomembna je vsaka kaplja v morju sreče, kako pomembno je, da si delček lepega življenja, ki ga soustvarjaš, te osebno gradi in da vzpodbudo in ti potrdi, da delaš prav.