Pin up - večni erotični feniks

Privlačnost in obline ženskega telesa so morale skozi dolga obdobja bivati skrite očem širše in pogosto tudi ožje javnosti, nato pa so konec predprejšnjega stoletja vendarle začele pronicati v ospredje. Tam nekje kronisti sodobnosti namreč uvrščajo prve pojave slik teles v duhu današnjega razumevanja pin up stilizacije, ki v začetkih še niso imele tega imena.

Pred prib­ližno 120 leti so se začele pojavljati upodobitve mičnih deklet zapeljivih oblin, ki so na raznoterih upodobitvah vse bolj odlagale sloje svojih oblačil in na sonce je lahko pogledala gola koža. Upodobitve so sprva bolj bivale na risbah, slikah in posterjih, na katerih so umetniki skozi čas lahko podaljševali realni domet in jih idealizirali z lastno fantazijo. Pozneje so prevladale fotografije.

Pin up je vseboval celostno podobo (za javnost primerno) oblečene ženske in prikazoval njene obline. Sčasoma se je oblečenost skrčila na spodnje perilo, preden so po drugi svetovni vojni krpice tudi povsem odvrgle. Pin up je moral biti zabaven, seksi, igriv in začinjen z zgodbo.

Pin up simbolizira čas, ko so ženske upodobitve posta(ja)le izzivalne, zavajajoče in privlačne ter skozi čas vse bolj asoci­irale na seks. Po nekaterih virih naj bi za prvega umetnika pin upa veljal Francoz Jules Cheret v obdobju razvoja evropskega posterja, po drugih to mesto pripisujejo Američanu Charlesu Dana Gibsonu. Prava domovina pin upa je bila brez dvoma Amerika, ki je bila precej manj moralistična in zapeta kot stara Evropa.

V ZDA se je v minulem stoletju začelo obdobje razvoja in razcveta pin upa, ki je skozi 20. stoletje prineslo največjo razširjenost podob, ki moškim (in nekaterim ženskam) zbujajo skomine ter ikonizirajo poželenje, slo in naslado. Ob evropski praksi posterjev, ki so se iz Francije razširili po svetu, so v Ameriki podobice najprej zaživele v napravah mutoscope, ki so listale veliko število sličic in pripovedovale zgodbo, ki jo je lahko opazoval posameznik skozi kukalo te naprave.

Še pred izrazom pin up se je uveljavil cheesecake, ki danes zgodovinsko velja za klasičen žanr pin upa. Prvo takšno fotografijo poznamo iz leta 1915. Tudi sicer je Amerika skozi svojo množično kulturo hitro našla številne načine za uporabo in izraznost same pin up forme, ki si je v naslednjih desetletjih pot v množična občila javnosti tlakovala tudi z ilustrativnimi slikami v pogrošnih časopisih, naslovnicami 'pulp' detektivk in koledarji.

Pojavile so se knjižice z golimi podobami, ki so jih sprva še skrivaj prodajali izpod pulta. In zacvetele so reklame, jasno. Ko je eden izumiteljev sodobnega PR-ja Edward Bernays želel popularizirati kajenje med ženskami, je za to najel sufražetke, ki bi jih ondan že gladko uvrstili med pin up dekleta.

Sočasno so se v obdobju džeza, charlestona, vzpona sodobnega ameriškega hedonizma ter razcveta Hollywooda pin up podobe začele pojavljati v različnih oblikah in medijih. Ime pin up ('pripeti') izvira iz druge faze stvaritve ameriškega mita – sama slika pin upa je podaljšala aktualnost uporabe s tem, da je visela kot poster ali fotografija.

Leta 1933 je revija The Esquire začela redno objavljati slike pin upa, ki so se širile po Ameriki. Leta 1941 se je ta tudi uveljavil kot termin v angleškem jeziku, nato pa je s prihajajočo svetovno vojno še obšel svet.

Dekleta na fotografijah so takrat že postala znane ameriške filmske dive, na primer slovita Rita Hayworth, Joan Crawford in Greta Garbo. Sledile so Betty Grable, ki slovi kot eno prvih velikih imen pin upa. Nato so ameriški vojaki krenili braniti svobodni svet z motivi pin upa svojih zvezd oziroma seks simbolov, ki so jih kot svetinjice na fotografijah prekladali po svojih žepih.

Betty v kopalkah naj bi bila najbolj razširjena fotografija, ki so jo ameriški vojaki med drugo svetovno vojno nosili s seboj. Korak naprej so naredili, ko so idealizirane podobe začeli risati na nosove svojih letal. Pin up je glede na končni izid deloval kot pozitiven motivacijski učinek in je posredno kriv za razplet vojne, v kateri je zmagala Amerika. In mit o pin upu, ki je vmes postal nesmrten, se je lahko razvijal naprej.

Nato je eksplodiral v petdesetih letih, za kar ima nemalo zaslug tudi revija, ki jo držite v rokah. In to skoraj od prve številke naprej, ko se je decembra 1953 Ameriki predstavila bodočo seks boginjo 20. stoletja Marilyn Monroe, ki je krasila duplerico prvega Playboya.

Fotografije Marilyn na rdečem žametu so nastale štiri leta pred objavo, z njimi pa se je izstrelila do statusa globalne seks bombe in hollywoodske zvezdice. Pin up forma je z objavo teh slik tudi javno postala gola in se še bolj naselila v ameriško ter svetovno množično življenje.

Medtem ko je Marilyn simbolizirala kraljico pridnih deklet, ki so domišljiji posameznika omogočale precej interpretacij, je bila njena temnolasa protiutež Betty oziroma Bettie Page. V Playboyu je bila objavljena januarja 1955 in v naslednjih desetletjih postala nesporna globalna boginja pin upa v obdobju njegovega največ­jega razcveta.

Bettie je postala ikona poredne punce. Gospodična z bičem v roki, ki je asociirala na sadomazohistične spolne prakse in fetišizem, je bila hudičevski protipol angelski Marilyn. Kot superzvezda je Bettie zaznamovala ameriško množično kulturo vsaj toliko kot Marilyn, saj je bila kot pojem poredne punce razglašena za miss pin up dekle sveta, kraljico oblin in temnega angela. Njene fotografije niso zbujale le poželenja in slave, ampak tudi preiskavo ameriškega kongresa, saj je s svojimi upodobitvami rušila tabuje stare družbe in nakazovala nov svet, ki je sledil eri pin upa.

V petdesetih letih so same fotografije vse bolj izrinjale risbe; in čeprav nikoli niso nehali risati, so sodobne tehnologije pin upu vse bolj odvzemale sij avreole. Eksplicitne podobe so vse manj prostora dopuščale lastni domišljiji in pin up je v nekem trenutku, v sedemdesetih, postal zastarel. Hipiji so prinesli vznik svobodne ljubezni, začela se je razvijati seks industrija in pozneje pornografija, ki je prinašala vse več eksplicitnih dejanj, fotografij in odnosov. Pin up, nekoč vodilen, je ostal nekje zadaj.

Danes ga lahko jemljemo kot ideal zadnjega obdobja, ko je zahodna civilizacija in kultura doživljala to, kar danes imenujemo seksualna revolucija. Pin up je skozi svojo dobo prevlade odškrnil vrata vanjo, a plačal ceno odstiranja Pandorine skrinjice – poti nazaj ni bilo več.

Napredni nesenzualni dekadentni slogi so ga odrinili v umetniški slog in v retro subkulture, kjer prav uspešno živi še danes. Tam nadaljuje svoje življenje, ki ga dandanašnji pogosto povezujemo z umet­niškim arhetipom, ohranjenim v stripih in klasični ameriški ikonografiji petdesetih let: sodobna pin up dekleta danes izražajo strast do rokenrola in rokabilija, tetovaž ter klasičnih ameriških avtomobilov. Gre za simboliko ultimativne svobode nedolžnega sveta, ki se je do danes krepko spremenil.

Vendarle je tudi v digitalni realnosti precej spletnih strani in postojank, ki še danes častijo estetiko pin upa. Še vedno vsako četrtletje izhaja revija The Pin Up, ki postreže s sodobnimi pin up dekleti, katerih koža je dandanašnji množično tetovirana – a videz še vedno dopušča nedolžne interpretacije brhkih deklic ali gospodinj v spodnjem perilu med peko piškotov. Danes pin up dekleta pač živijo na Facebooku ter spletnih straneh. In še vedno fascinirajo. Ta dražljiva forma vsakič, ko jo oživi sodobna lepotica, kot je Dita Von Teese, vznikne iz zgodovinskega pepela kot večni erotični feniks. In še vedno ne kaže, da bo pepel kdaj izgorel do konca.

TEKST Tomica Šuljić
Foto: Dita Von Teese – Mizuno, Marilyn Monroe – Tom Kelley, Bettie Page – Everett Collection / Rex features, Rita Hayworth – c.JTavin / Everett / Rex features, arhiv USA Playboy

Novo na Metroplay: "Kar naenkrat se liki začnejo obnašati po svoje" | Tadej Golob o pisanju kriminalk