Pogovor z ustanoviteljico in vodjo mednarodno nagrajenega podjetja za oblikovanje interierjev GAO Arhitekti, ki letos praznuje 25-letnico obstoja.
Petra Zakrajšek je že pri 12 letih vedela, da bo arhitektka. "S poklicem sem prišla v stik, ko je bila moja mama tajnica na biroju za arhitekturo v Velenju, ker sem odraščala. Ena od arhitektk, ki se je ukvarjala z notranjo opremo, nam je naredila interjer in takrat se mi je to zdelo izjemno fascinantno."
Končala je fakulteto za arhitekturo in se po zaključku študija odpravila nabirat prve izkušnje na Japonsko. Delo v arhitekturnem biroju SDG (Structural Design Group) ji je, pravi, povsem spremenilo življenje, ji vlilo samozavest in pogum za to, da se je po vrnitvi domov podala na samostojno pot.
Leta 1999 je tako najprej odprla zadrugo, v katero je povezala šest sošolk z arhitekture, pozneje pa ustanovila podjetje za oblikovanje interjerjev GAO Arhitekti, ki zdaj deluje že 25 let.
Ime je dobil po njeni sodelavki v biroju SDG in najboljši prijateljici Liu Gao, s katero sta v stikih še danes, v tem času pa se je prebil med tri najmočnejše interjeriste pri nas in nanizal številne nagrade: od trikratnega prestižnega naziva Five Star Winner na European Property Awards v Londonu do nagrad Big See za notranje oblikovanje.
Njihove interjerje odlikujejo posebna karizma in prefinjeni umetniški detajli, kar je gotovo posledica tega, da Petra Zakrajšek umetnost živi in diha tudi v vsakdanjem življenju: poleg arhitekture jo navdihujejo moda, literatura, umetnost in gledališče.
Projekt hiša Sončnica pod Šmarno goro.
Ste takoj po vrnitvi iz Japonske vedeli, da želite nekaj svojega, niste nikoli razmišljali, da bi si najprej samo nabirali izkušnje z delom v kakšnem arhitekturnem biroju?
Ne, nikoli. Čisto na začetku poti sem sicer zelo naivno poklicala nekaj arhitektov, ki sem jih poznala, in jih spraševala, ali mi odstopijo kakšno delo, ki ga nočejo. Ampak so me odslovili, tako da sem potem dobila idejo za zadrugo, kar sem videla na Japonskem. Povabila sem šest sošolk in predlagala, da poskusimo. Je pa tako, da v zadrugi se je delo porazdelilo enakomerno, ampak na ta način pri nas, kjer so delovne navade malo drugačne, dolgoročno ne bi šlo, potrebuješ hierarhijo, nekoga, ki bi zadevo vodil. Zato smo potem zadevo prestrukturirali tako, da sem sama prevzela vodstvo.
Kako je biro rasel skozi desetletja?
Preživeli smo veliko vzponov in padcev. Po pravici povem, da vodenje lastnega biroja ni enostavno, bili so tudi zelo težki časi, ko mi je celo lastna družina predlagala, naj grem v redno službo. Takrat nisem imela niti za lastno plačo, ampak sem se odločila nasprotno z vsem, kar so mi ljudje govorili, in vztrajala dalje. Zase enostavno nikoli nisem videla druge karierne možnosti, kot da sem vodja nekega tima.
Imam zelo holistični pristop k vodenju, zato pri nas ni neke hierarhije v smislu, nekdo je šef, vsi drugi pa podrejeni, ampak ima vsak od sodelavcev potencial, da je samostojen vodja projektov. V nekem smislu gre tudi za izmenjavo mlajše in starejše generacije, tu se zelo dobro dopolnjujemo. Sama imam določeno kilometrino, intuicijo, sodelavci pa imajo najrazličnejša znanja, od programskih do računalniških. Drug drugega navdihujemo, znanja in kreativne energije pa se prepletajo.
Petra Zakrajšek s celotnim timom GAO Arhitekti.
Kako si nekdo, ki dela v arhitekturnem biroju, razporeja svoj čas? Kako je videti vaš vsakdan? Koliko je pisarniškega dela, koliko dela s strankami, dela na terenu ...? Nosite delo domov tudi ob koncu tedna?
Ne, edina stvar, ki je nikoli nisem počela, je ta, da bi delo za konec tedna nosila domov. Moje največje poslanstvo in ljubezen je namreč to, da sem mama, zato sem tukaj odločno potegnila črto. Mislim, da ni bilo niti enega vikenda v življenju, ko ne bi bila s svojimi otroki. Ker če ne, je ta poklic res eno samo norenje in človek si nikoli zares ne odpočije. Tu sicer zdaj mislim na ta fizični vidik, ker stranke in projekte imam seveda v glavi 24 ur dnevno.
Sicer pa tudi nikoli nisem delala od doma. Pisarniško delo in življenje doma strogo ločujem. Ker nisem imela druge izbire. Moji starši ne živijo v Ljubljani, da bi prevzeli varstvo, pa tudi sicer sem želela popoldneve preživljati z otroki. Je pa res, da sem bila šele letos prvič na dopustu dva tedna, prej sem si vedno vzela le teden dni. In ko sem šla rodit drugo hčer, sem tisti dan še delala, čez deset dni pa sem imela že prvi sestanek. Zelo kruto.
Ampak na splošno ves tim dela od osmih do štirih, kar pomeni, da popoldne ne delamo. Saj se zgodi, da kdaj podaljšamo za kakšno stranko, ki v tem urniku ni dosegljiva, načeloma pa se poskušamo tega res držati. Ker so vse to ženske, ki imajo tudi otroke.
Tak urnik, prijazen materam, je v birojih verjetno prej izjema kot pravilo?
Ja, mislim, da je. Rekla bi, da se povprečno dela do šestih, sedmih zvečer, v tujini pa sploh. V Londonu, kjer smo že imeli sodelovanja, se na primer dela do večera in pri velikih projektih tudi ob koncu tedna. Tudi v Tokiu mi je bilo najprej rečeno, da lahko delam, kolikor hočem, a sem na koncu delala od jutra do večera, torej do sedmih ali celo osmih, pa še ob sobotah.
Interjer restavracije Han v nakupovalnem središču Aleja.
Kaj najprej naredite, ko pridete v biro?
Najprej si pripravim urnik. Pogovorim se z vodjo tima, da ugotovim, kaj je treba narediti najprej, ker vedno delamo na več projektih hkrati, potem pa nastopi del, ki ga res ne maram, administracija. To sem sicer že v veliki meri prepustila drugim. Navaditi sem se morala spuščati stvari, kar je najtežje. Ker najprej je treba grabiti, grabiti, da se nekaj zgodi, potem pa nekaj odgovornosti spustiti, prenesti na druge.
Ponudbe sicer še vedno pišem sama, ker so zelo butične. Običajno ima ponudba okoli 15 strani in v njej že nakažemo, v katero smer želimo iti. Naša cena ni na kvadratni meter, ampak se prilagodimo posamezni stranki. Individualna izkušnja je zelo pomembna in v kreativi je do enega cilja neskončno poti, ni samo naša prava. Tako da je zelo pomembno, da se s stranko ujamemo tudi v tem smislu; da ji je všeč naša estetika. Mi imamo namreč neko svojo filozofijo in za nas so interjerji predvsem čustva.
Vaš biro je specializiran za interjer. Kaj to pomeni – stranka kupi stanovanje ali zgradi hišo, potem se vključite vi?
Mi se vključimo že precej hitro. Če je želja takšna, smo zraven tudi pri tlorisu. Za stalne stranke naredimo tudi idejno zasnovo arhitekture in interjerja skupaj. Pripravimo jim 3D-filmske prehode, da si lažje predstavljajo, kako bo vse skupaj videti, pa 'moodboarde' ... Ta prezentacija se mi zdi zelo pomembna. Kajti eno je dizajn, drugo storitev, skupaj s piarjem pa znamka.
Projekt hiša Sončnica pod Šmarno goro.
Koliko zaposlenih je v vašem biroju? Kakšna je razporeditev dela?
Trenutno nas je pet redno zaposlenih, ekipo pa krepijo še tri zunanje sodelavke. Sama sem aktivno vključena pri idejnih zasnovah in predstavitvi za stranke, imam namreč izredno rada ljudi. Med študijem sem delala v galeriji Hest in to je bila v tem smislu dobra vaja. Ko stranka potrdi idejno zasnovo, pa so vse kolegice v biroju vodje projektov, kar pomeni, da projekt samostojno peljejo naprej. Za vsako stanovanje ali hišo lahko zrišemo po 200 listov detajlov, sodelujemo pa z ogromno podizvajalci, od mojstrov za svetila do parketarjev. To torej prepustim sodelavkam in se spet vključim v zadnji fazi, ko je treba fizično izbirati vzorce.
Koliko časa navadno preteče od ideje do izvedbe?
Pri nekem recimo 100-kvadratnem stanovanju potrebujemo približno tri mesece, da oddamo projekt, potem ga je pa treba še spremljati, tako da včasih vse skupaj traja tudi dve leti, saj se dogajajo zamude.
Kaj pa finančna plat vodenja lastnega biroja? Kako ste se od začetka financirali – izključno s projekti za naročnike ali tudi s pomočjo razpisov?
Na razpise se nisem nikoli prijavljala. Trenutno že kakšnih deset let nimamo težav s poslom, moram pa povedati, da to ni poklic, v katerem bi kdorkoli od nas res dobro živel. Mi v tem poklicu tečemo maraton. Vlagaš v nove ljudi, potem pride kriza, pa spet boljši časi ... seveda smo v veliko boljšem položaju, kot smo bili na začetku, ampak zneski v nobenem primeru ne morejo biti takšni kot recimo v odvetniškem poklicu ali gospodarstvu.
V tujini so na našem nivoju nekatere arhitektke sicer milijonarke, ampak pri nas to seveda ni možno. Tako da če kdo misli, da bo s takim življenjem in poklicem prišel do bogastva, ga moram razočarati.
V čem je specifika tega poklica?
Gre za zelo oseben poklic, ki me izpolnjuje, to res živim in upam, da bom lahko delala do konca. Moraš ga imeti v srcu, prinaša pa s sabo vrsto tegob. Mislim, da je tako pri čisto vsaki stvari v življenju. Biti na vrhu je zelo osamljena stvar. In nihče, ki te izkušnje nima, to težko razume. Ker je gotovo specifično izhodišče, če ti začneš povsem od začetka, sam nekaj gradiš, moraš biti levinja in se boriti, potem pa nekje na sredini kariere to spet začeti spuščati. Že to je neki psihološki proces, za katerega moraš biti pripravljen, da mu slediš. Predvsem pa moraš biti noro multifunkcionalen. Ker biti dober arhitekt je nekaj čisto drugega kot voditi tim in nekaj čisto drugega kot narediti znamko, preživeti vse krize ... to je izjemno kompleksna stvar.
Je vaša družina občutila vso odgovornost, ki ste jo nosili zaradi obsega svojega dela?
Mislim, da je bilo mojima hčerkama zelo težko imeti takšno mamo. Pa ne zato, ker jima ne bi posvečala dovolj časa, ampak ker je moj perfekcionizem verjetno za otroke izjemno naporen. Seveda kot mama tega ne počneš nalašč, ampak takšna si, in to se nezavedno prenaša na otroke. Recimo, da sem ju vedno poskušala vzgajati in se jima posvečati po najboljših močeh, ampak v resnici biti tako operativen doma in v službi ... lahko bi rekla, da je to norost. Vendar drugega nisem poznala. Kaj je bilo v meni, da sem si tako želela takšno pot, v resnici ne vem. To ni samo poklic, to sem jaz. In upam, da bo tudi na moji hčerki, ko bosta zares stopili na poslovno pot, moja izkušnja vplivala pozitivno. Sicer pa že zdaj vidim, da imata izjemno delovno etiko in sem na njiju izjemno ponosna.
