Roman Ledeni možje, ki je v teh dneh izšel pri založbi Beletrina, skozi zgodbo milenijca Leona pravzaprav pripoveduje zgodbo generacije, ki je, kot pravi avtor, končala študij in vstopala na trg dela v letih po recesiji ter bila prikrajšana za marsikaj, predvsem pa za občutek trdne, oprijemljive prihodnosti. Vabljeni k branju intervjuja s pisateljem Jasminom B. Frelihom.
V vašem najnovejšem romanu Ledeni možje je glavni protagonist revni škofjeloški študent Leon Kalan, milenijec, ki ravno v obdobju svetovne recesije stopa na pot odraslosti. Čeprav je zelo predan umetnosti, se pod vplivom različnih okoliščin njegovo življenje začne nevarno vrteti okoli vprašanja vsega materialnega. Se vam zdi, da so tudi sicer na eni strani materializem in potrošništvo, na drugi pa neke vrste brezizhodnost in vedno večje socialne razlike, dejansko zelo zaznamovali generacijo, ki jo v romanu postavljate v prvi plan?
Generacija, ki je končala študij in vstopala na trg dela v tistih nekaj letih po recesiji, je bila prikrajšana za marsikaj, predvsem pa za občutek trdne, oprijemljive prihodnosti. Ta izkušnja jo je seveda zaznamovala in jo obenem tudi na grob način pripravila na splošno nestabilnost v svetu, ki je tem letom sledila: na sirijske begunce, na brexit, na pandemijo. Materializem in potrošništvo sta na žalost ostala naše edino skupno zavetje: urna postavka, plača, najemnina, trgovski centri, izobilje in pomanjkanje, so stvari, ki so ob vsej tej negotovosti ostale jasne vsem.
Je v Sloveniji sploh mogoče živeti in preživeti zgolj od literarnega ustvarjanja?
Težko. Slovenska knjiga ni več temelj skupnosti: nekaj, kar bi vsi prebrali, se o tem pogovarjali, imeli svoje mnenje. Avtorji tako več ne skrbimo, da je družba povezana, kar bi družba ustrezno nagradila, temveč vsak po svoje nosimo jezik in tradicijo v prihodnost, kar pa je težko pravično ovrednotiti.
Bi Ledene može lahko označili za t. i. generacijski roman?
To bo povedala generacija. Vsekakor Leon doživlja stvari, ki so bile del njegovega časa: negotovost finančne krize, dolgi večeri na Metelkovi, protesti po slovenskih mestih ... Če pa bodo bralci razumeli in občutili sorodnost svoje izkušnje z njegovo, če jim bo všeč, da se nekdo na svoj način spominja tudi njihovih doživetij, potem bomo lahko rekli, da roman govori o izkušnji generacije. Če se jim bo Leon vseskozi zdel kot tujec, pa ne.
Delo začnete, če se tako izrazim, v skorajda gogoljevskem stilu, s starim plaščem, toda kmalu se pred očmi bralca začne odvijati napeta, naravnost filmska zgodba. Kljub temu, da ob tem postrežete tudi z nekaj filozofije, umetnosti, zgodovinskih orisov … vseskozi ohranjate pozornost bralca. Ste temu kot avtor posvetili poseben razmislek ali se pri pisanju ne ozirate na bralca? Tudi vaš glavni lik v romanu pravi, da nekatere, domnevno današnje najpogostejše bralke romanov od sodobnih avtorjev pričakujejo, da bodo jemali iz najbolj splošne razgledanosti, češ da se ne bi ob branju počutile butaste.
Tokrat sem si ob pisanju zadal nalogo, da bralcu čim bolj približam Leonov svet. Bralec mora Leona spoznati, kar pa zahteva jasno in učinkovito pisavo, slikovite opise njegovega doživljanja in verodostojno predstavitev njegove osebnosti. Pomembno se mi je zdelo, da Leon v očeh vsakega bralca postane prepričljiv lik, zaradi česar je vse, kar bralec mora vedeti, v knjigi tudi zapisano. Torej, če odgovorim Leonu: ob tvoji zgodbi se ne bi smel nihče počutiti, kot da česa ne ve.
View this post on Instagram
Kakšne so sicer vaše izkušnje s slovenskimi bralci in bralkami? Se srečujete tudi z odzivi bralcev iz tujine, ne nazadnje je bilo kar nekaj vaših del prevedenih v več tujih jezikov?
Ko sem se podajal na pisateljsko pot, sem se zelo veselil pisem bralcev, kot so jih pisatelji brali v prejšnjih stoletjih. Družbeni mediji pa so avtorje bralcem tako približali, da je pisem malo in toliko več klikov, kar me na neki način žalosti.
Kolikšen pomen pa dajete uradnim recenzijam knjig, imajo te za vas veliko težo ali vam je bolj pomembno, kakšno življenje knjiga po izidu živi med širšim bralstvom?
Kritiki in strokovni bralci so za avtorja zelo pomembni, ker postavijo njegovo delo v širši kontekst, morda tudi takšen, ki se ga avtor dotlej ni zavedal. Vsekakor pa avtorja najbolj razveseli, kadar knjigo nekdo prebere za lasten užitek in jo nato, ker se ga je delo dotaknilo, priporoči svojim prijateljem.
Vemo, da ste zelo domači tudi v New Yorku, da je tam neke vrste vaš drugi dom. Kakšno mesto pa ima v vašem življenju Francija? V pričujoči knjigi so opisi Leonovega popotovanja po francoskih mestih zelo doživeti, blizu vam je očitno tudi francoska literatura.
Da me je očaral New York, je odgovoren moj oče, da me je očaral Pariz, pa moja mama. Na gimnaziji sem se učil francoščine, imeli smo krasno profesorico Meri Bogataj, ki nas je dijake večkrat peljala po Franciji. Na primerjalni književnosti pa sem zaradi profesorice Vanese Matajc vzel v roke Huysmansovo Proti toku, ki me je tako rekoč odnesla v francosko književnost. Potovanje, na katero se odpravi Leon, sem, z nahrbtnikom, malce starejši in zaradi prijetnejših okoliščin precej bolj sproščeno, doživel tudi sam.
Nekateri pisatelji si za pisanje kakšnega romana vzamejo tudi po več let, spet druga dela lahko nastanejo v zanosu, tako rekoč na dah. Kakšen je tempo vašega pisanja, se morda razlikuje od knjige do knjige? Kako dolgo so nastajali Ledeni možje, vendarle gre za kar obsežen roman, na več kot 500 straneh?
Ledeni možje so v strogi pisateljski disciplini nastajali dve leti: na dobrih deset let podlage, odkar je prvič vzniknila ideja za roman in v katerih je zorela zgodba in prenekatero izkustvo iz življenja. Še pred prvim stavkom sem tako dobro vedel, kam grem; 500 strani kasneje sem zadovoljno ocenil, da sem prispel.
Ste kdaj morda doživeli pisateljsko blokado? Obstaja kakšen recept, kako se v takšnem primeru premakniti z mrtve točke?
S tem sicer nimam veliko težav. Kadar pisanje ne gre naprej, se je pogosto treba ozreti nazaj in razčistiti oviro, ki povzroča težave. Včasih se jo da preprosto preskočiti.
Knjiga Ledeni možje je še sveža iz tiskarne. Je morda kljub temu vaš pogled že usmerjen v prihodnost, v nove projekte?
Po dveh letih tako tesnega sobivanja z izmišljenim človekom in njegovim življenjem se je treba od njega nekako posloviti. To pa je proces, ki zahteva nekaj časa. V meni vedno tiho tli več idej in zgodb, ki potrpežljivo čakajo, da se lahko začnejo.
https://www.metropolitan.si/novice/slovenija/nejka-omahen-pisateljica-intervju/
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere
