Odpravili smo se tja, kjer po mnenju večine iz peči na krožnik prinesejo zmagovalko. Razprave o tem, kdo izdeluje najboljšo, se v njenem rojstnem mestu, Neaplju, nikoli ne končajo. Kakšna je naša izkušnja?
Pica je eden največjih nacionalnih simbolov Italije, kjer velja za predmet oboževanja in čaščenja. Od tam se je ljubezen do nje prenesla po vsem svetu in danes skoraj ni države, kjer je ne bi stregli. Pogosto tudi v kakšni lokalni izvedbi, na Balkanu ji denimo ponekod dodajo celo čevapčiče ali ražnjiče.
A v tistih najbolj pristnih neapeljskih picerijah ni šale. V legendarni L'Antica Pizzeria Da Michele, kjer je v filmu Eat Pray Love (Jej, moli, ljubi) v majhni in natlačeni jedilnici ob njihovi pici vzdihovala Julia Roberts, lahko dobite le dve vrsti - margherito in marinaro. To je to in tisto pravo, so prepričani lastniki, ki se lahko pohvalijo s tem, da so njihovi predniki že daljnega leta 1870 naredili prvo pico na svetu.
Po priljubljenosti še vedno na vrhu
Pred vrati njihovega "pica svetišča" se dnevno zbere na stotine ljudi, predvsem turistov, ki jim za vstop ni težko počakati niti uro, dveh, včasih celo treh. Obiskovalki iz Slovenije je najbolj zanimivo to, da moraš v prvem delu čakanja najprej dobiti listič s številko. Šele nato in po dodatnem čakanju te pokličejo k vratom, kjer oddaš naročilo. Če je v notranjosti dovolj prostora, lahko celo dobiš sedež za skupno mizo, škatlo s pico pa lahko tudi prevzameš na vratih in jo poješ na pločniku.
Kljub nekaj poskusom ob različnih delih dneva mi nikakor ni uspelo priti do vhoda in do vstopnice v neapeljski hram. Septembra je v mestu še vedno preveč ameriških turistov in skupin, ki so pri čakanju na vročini pod 35 stopinjami Celzija veliko bolj organizirani in vztrajni. Na koncu sem se morala potolažiti s tem, da je L'Antica Pizzeria Da Michele nedavno odprla podružnico v nam bližnjem Trstu, kamor me bo pot gotovo kmalu zanesla.
Od italijanske zastave do popolnega kulinaričnega užitka
Če je L' Antica Pizzeria Da Michele postala svetovno slavna zaradi očarljive Julie, ki je v njej preizkušala najbolj pristne življenjske radosti (kamor kakopak spada tudi italijanska pica), pa picerija neapeljskih bratov Gina in Tota z imenom Gino e Toto Sorbillo slovi po tem, da pri njih delajo najboljše pice na svetu.
So pravi mojstri v "pica umetnosti", ki se jim ne klanjajo le domačini, temveč jih že desetletja hvalijo najbolj pomembni kritiki in profesionalni ocenjevalci hrane na svetu.
Ta največji ponos Italije iz testa, paradižnikove omake in sira – za konec se po pravilu doda listič bazilike, saj naj bi barve pice predstavljale italijansko zastavo – so skozi tri generacije izdelali do popolnosti.
Ali res slišim svoje ime?
Na dolgi ulici starega dela mesta Neaplja z imenom via dei Tribunal, kjer picerij, koktajl barov in slaščičarn z vrhunskim sladoledom ne manjka, sem že od daleč vedela, da se približujem cilju. Pred vrati picerije Gino e Toto Sorbillo se je že vila vrsta, upanje mi je vlival podatek, da imajo pri njih velik prostor na dveh nadstropjih.
Mnogi turisti pravijo, da je čakanje temeljni del izkušnje, ki je na koncu obilno poplačano z izdatno veliko, čudovito, slastno pico. Čutim, da bo ta sreča zdaj končno doletela tudi mene ...
Odločno sem se prebila do vrat (nekaj izkušenj s tem sem si v preteklih dneh vendarle pridobila) in vprašala, kakšen je sistem. Mladenka s papirjem in pisalom me je vprašala po imenu, ki si ga je zapisala na počečkan list.
Medtem ko sem zunaj stala s še kakšnimi 20, 30 ljudmi, so nekaj zmede povzročili domačini, ki so vstopali kar prek vrste. Turisti smo se le molče spogledali, vendar si nihče ni upal komentirati. Francoski par ob meni je zavijal z očmi, a sama sem se osredotočala zgolj na to, da me niso zrinili preveč stran od vhoda.
"Vsi boste prišli notri," nas v mimohodu opogumi odhajajoči ameriški gost. Ko po dveh urah končno zaslišim svoje ime, je trenutek sreče neopisen.
"O sole mio ..."
V nabito polnem prostoru so me posedli k oknu in takoj sem se lotila izbire - v primerjavi z L'Antica Pizzeria Da Michele je ponudba tu veliko bolj obsežna. Med čakanjem na pico sem za hrbtom zaslišala nekoga v živo peti "O sole mio", in čisto zares je na stopnicah stal moški s kitaro, ki je goste med obedom zabaval z venčkom svetovno znanih italijanskih popevk.
Končno je napočil trenutek, po katerem sem hrepenela. Dišalo je po dovršenosti, a to je bil le začetek. Omaka iz paradižnikov, pridelanih pod vulkanom Vezuv nedaleč stran od mesta, je bila mehka kot svila in imela je maslen okus. Verjetno jih je grelo sonce juga Italije, medtem ko so poganjali v zemlji z vulkansko prstjo ...
Kot zanimivost naj povem, da je njihova omaka narejena iz rumenih paradižnikov, ki v primerjavi z rdečimi niso tako sladki in dajejo pici rahlo bolj slan olus. Namesto predvidljive mocarele pri njih uporabljajo sir buffalo provolone, ki se res lepo stopi in pomeša s paradižniki.
Meja med okusom omake in sira je zabrisana, vse je eno. Skupaj s tankim testom – tanjše sredice in mehkejše skorje v življenju res še nisem videla – se je pica, ne da bi jo morala žvečiti, kar sama topila v ustih. Popolna "fuzija" testa, sira in omake me je prepričala, da to ni navadna pica. To je bila vrhunska umetnina, pripravljena s srcem in dušo tega razburljivega mesta. Po obedu je bil želodec lahek in poln hvaležnosti.
Račun, ki sem ga za svojo margherito poravnala na okencu ob izhodu, je bil 10 evrov z mineralno vodo vred. Čeprav je cena pice malo čez 5 evrov, je v ceno vključena tudi postrežnina, ki jo računajo skoraj povsod v Italiji.
S kar dvakratno objavo svojega obiska pri njih je Gino e Toto Sorbillo piceriji med bivanjem v Neaplju hvalnico na družbenih omrežjih "zapela" tudi slavna ameriška pop pevka Britney Spears. Njihove podružnice v New Yorku, Miamiju in Tokiu so prav tako najbolj obiskane picerije v mestih.
Obiskali smo najbolj PRILJUBLJENO ljubljansko gostilno! Hrana je bila ...
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
